Marsikje že sredi dopoldneva plus trideset, kasneje vse do petintrideset, šestintrideset, tam nekje. Da bi se zgodaj zjutraj z avtom odpeljal nekam daleč in od tam z biciklom potegnil na kak prelaz mi ne diši, že jutra so zelo topla, brez značilne jutranje svežine, da bi s potepom začel od doma, mi diši še manj. Kar se mi utrne Trbiž, tam sem pogosto, bodisi na poti sem ter tja in obratno, bodisi se tako ali drugače potepam tam nekje blizu. Še par trenutkov in že se mi je smejalo, saj sem točno vedel kje in kako, zakaj pa se itaq že lep čas ne sprašujem več, če sem se sploh kdaj...
Pred sedmo sem spet parkiral na Stari Savi, počasi pripravil par malenkosti za vsak slučaj in se mimo Podmežakle odpeljal do začetka kolesarske. Čeravno sem jo v zadnjem času prevozil že nekajkrat, sem se tudi danes na potep odpravil imenitno razpoložen, saj me je čakal še en neprevožen odsek, tako da bo spet nekaj novega na poti. Jutro je bilo toplo, sončno, v senci radi brzine tolikanj hladno, da mi je brezrokavnik prišel kar prav. Tudi danes, kot vedno doslej, mi je pot do Mojstrane minila hitro, vedno znova sem presenečen, kako hitro sem tam. Do sem sem bil skoraj sam, tu pa tam je kdo sprehajal psa ali tekel, na kolesu nikogar, ne v to, ne v ono smer. Že nekaj pred Mojstrano pa pravi poletni živžav, vsa makadamska parkirna mesta ob cesti pred vasjo, brezplačna torej, zasedena. Tu pa tam je kdo pripravljal MTB za turo, drugod je bilo nekaj njih z nahrbtniki, pa tudi kar nekaj njih, že v vasi seveda, ki so bili na poti po svojih opravkih. Tudi avtomobilskega prometa precej, še največ v smeri doline Vrata. Skozi vas in še malo po cesti, potem pa spet nazaj na kolesarsko, od tod vse do Trbiža kar prometno, na kolesu, peš, na rolkah, skirojih, ni da ni, res pestro.
Potem pa Podkoren, Rateče, Italija, kaj kmalu sem pripeljal do križanja s cesto, ki pelje strmo gor v Ahlete nad Fužinami (Aclete, Fusine in Valromana). Do tod sem enkrat že prikolesaril, takrat sem tu zavil v dolino, v Fužine, se od tam zapeljal do gornjega Mangrtskega jezera in se potem po kolesarski vrnil do izhodišča. Danes pa sem nadaljeval proti Trbižu, od tod do tam še nisem vozil, zato sem bil prav vesel, da spoznam še ta odsek. Bližje Trbižu sem bil, večja je bila gneča, a je kar šlo, saj sem se šel ležerno je moderno. V Trbižu sem zapeljal v zgornji konec do placa pri cerkvi in tam zasedel eno zadnjih prostih miz na terasi lokala. Neverjetno, a sonček je bil že tolikanj močan, da sem bil prav vesel sence. Kofetek in brioche sta teknila, da je veselje, od doma sem namreč odšel na tešče. Počasi in z užitkom sem se okrepčal, potem pa nazaj na bicikel in po taisti poti do Jesenic.
Ni komentarjev:
Objavite komentar