Veliki srpan, nedelja 31.8.2025
V uvodu prejšnje objave sem napisal, da se mi je v zadnjem času utrnilo nekaj imenitnih idej, kar se kolesarskih potepanj tiče. Eno od njih sem udejanil minulo nedeljo, druga se je zgodila danes.
Sorazmerno zgodaj sem začel s potepom, v hladnem jutru sem se zapeljal do Soče in onstran Napoleonovega mostu udel staro cesto proti Tolminu. Dobršen del poti do tja še v senci, na trenutke me je zeblo kot psa. Opravljen sem bil poletno, vedoč, da bo tekom dneva vroče, zato sem raje zjutraj malce stisnil zobe. Skozi Tolmin do Soče, potem nekaj malega po glavni cesti nazaj proti Kobaridu, kmalu zavijem v Volče, kjer konec vasi pripeljem na klanec. Po njem sem pred leti pribrzel navzdol, takrat sem se s treking biciklom potepal po Kolovratu.
Če me je do Tolmina zeblo, mi je na tej strani po nekaj serpentinah postalo vroče. Pričakovano. Hitro sem ujel primeren tempo, vklopil avtopilota in se izgubil v času in prostoru. Klanec ni popustil vse do vrha, na nekaj odsekih je Garmin nameril celo petnajst odstoten naklon. Poganjanje pedal mi je šlo fino od nog, kjer je bila strmina šest, sedem odstotna, tam nekje, sem imel občutek, da vozim skoraj po ravnem. Zgoraj sem se na križišču na kratko ustavil, predahnil, potem pa nadaljeval s potepom.
Na cesti je bilo precej vej in vejic, tudi kakšen kamen se je našel, posledica deževnega vremena v minulih dneh, cestišče vlažno, zato sem dol ven brzel precej počasneje in previdneje kot običajno. Navkljub brezrokavniku me je hladilo, sploh v senci, ki jo je bilo na tej strani na pretek. Na križišču, kjer se gre levo proti Kambreškemu in desno v Italijo, sem se odločil, da se zapeljem do planinskega doma pod Ježo. Na Garminu je bilo videti, da je dom dokaj blizu, par ovinkov . . . No, teh nekaj ovinkov je pomenilo tri kilometre v dolžino navzdol, katere sem seveda nedolgo zatem moral narediti še navzgor. Pač firbec, nekoč se bom bodisi odpeljal v tisto smer do Kanala in naprej, bodisi bom iz tiste smeri prisopihal sem gor. "Za kondicijo vse prav pride," sem se menil sam s seboj tiste tri kilometre nazaj gor do križišča, ki so bili kaj hitro pri kraju. Naprej do prelaza Solarij ni bilo daleč, tam par posnetkov za spomin in že sem brzel naprej proti Čedadu.
Tudi tod senca in vlažna cesta, torej previdno. Po nekaj ovinkih mi pride v uho pesem Beneških fantov, ki sem si jo nato večkrat požvižgaval tekom potepa. Dreka, Hlodič, Hrastovlje, Ažla, tod bom nekaj kasneje zavil v Livek, prej še ovinek do Čedada. Do doline precej sence, kar hladno, tudi radi brzenja po klancih, od Ažle do Čedada pa poletno vroče. V Čedadu domače, prek Hudičevega mostu do trgovine z jestvinami, kjer sva se pogosto ustavljala z Majo in kasneje tudi sam. S prijaznim trgovcem se zmenim za panin, lepinja, mortadela s pistacijo in mozzarella di bufala, kar sline so se mi cedile, ko ga je pripravljal. Vmes kratek klepet o tem, od kod sem prikolesaril, pa o tem, da sem pri njih neke sorte redna stranka, včasih pridem po panin in pijačo, spet drugič po domače testenine, oljčno olje, sir, tudi gubanco ali druge sorte sladkarije. Potem sem sedel na klop pred trgovino, od koder krasen pogled na Hudičev most in vrvež na njem, ter si pošteno privezal dušo. Spominjal sem se obiskov Čedada z Majo, v tej trgovini sva pogosto vzela kaj za pod zob, potem pa mimo srednjeveške hiše stopila do Nadiže in tam posedela ter si privoščila malico. Ali pa sva nekaj naprej na terasi nasproti stolnice popila kofe, tja je Maja kot deklica rada hodila z nono, potem za vogalom vzela sladoled in ga polizala med sprehodom po mestecu. Krasni spomini, še kako živi, ni manjkalo dosti, da bi imel solzne oči . . .
Do naslednjič, sem se poslovil od moža, se previdno zapeljal prek mostu, pač gneča, in se po taisti poti vrnil do Ažle. Potem pa skozi Sauodnjo in Čeplešišče proti Livku, do meje in še malo naprej enako neusmiljen klanec kot zjutraj iz Volč gor ven. Navkljub konkretnemu paninu in dvema energijskima ploščicama za povrh sem se moral pošteno pomujati, ni kaj, dolga pot je bila že za menoj, prav tako en dokaj konkreten klanec, strm in dolg. Počasi se daleč pride, tudi sam sem, po občutku niti ne počasen, ko sem zagledal Livek sem se zadovoljno nasmehnil. Kaj se ne bi, skoraj dva tisoč višine še nisem vozil.
V Livku sem v vodnjaku dotočil vodo in se malce spočil, pustil času čas, da že doživeto postane spomin, in se potem lotil še tisto nekaj malega, kar sem imel do Kobarida. V Idrsko sem pridrvel, naprej skozi Mlinsko do Kobarida malenkost.
Bicikel na prtljažnik, potem pa ležerno, nekakšen slow motion, v druga oblačila ino obutev. Ura ni pozna, zato se odločim za dodatek in se odpeljem v Trento. Na Logu mimobežno pozdravim znanko, nekaj zatem pa v Zajnci presenetim Justi in Vinka. Prijeten klepet ob kofetku in tiramisuju, je trajalo, da smo prišli na tekoče, potem pa še zadnja etapa danes, to je prek Vršiča domov.
Na prelazu ustavim paru, ki štopa ob cesti, in ju zapeljem do Koče na Gozdu, kjer imata avto. Do tja prijeten klepet o gorah, kolesarjenju in še čem, par se vrača z Mojstrovke, na katero sta se povzpela po Hanzovi. Sta iz Avstrije, Beljak oziroma okolica. Pri koči se poslovimo, še prej jima povem naslov mojega bloga, katerega se je dotaknil pogovor v avtu. In glej ga zlomka, nekaj dni kasneje dobim E pošto, v kateri se prijazno dekle še enkrat zahvali za prevoz in pohvali moj blog oziroma kolesarska potepanja, ki so opisana v njem. Lepo in prijazno.
Do doma sem več ali manj premišljeval o Corvari, o kolesarskih poteh, ki jih imam kaj kmalu za bregom, in seveda o tem, ali mi bo vreme podobno naklonjeno, kot mi je bilo konec junija.
Ni komentarjev:
Objavite komentar