Veliki srpan, nedelja 24.8.2025
Par imenitnih kolesarskih idej se mi je porodilo v zadnjem času, nekaj njih sem si moral zabeležiti, da se ne bi izgubile v času in prostoru. To je, v obilici idej ino želja. Ena teh je današnji potep, ki sem si ga malce drugačnega zaželel že lani, a je bil takšen, kot se je zgodil danes, zagotovo še lepši.
Spet v Humin, kjer kot običajno parkiram na velikem brezplačnem parkirišču pred slaščičarno. Ker sem kofe in brioche že v Ukvah, se samo na hitro preobujem, dam nekaj potrebščin v žepe in torbico in se odpeljem novi dogodivščini naproti. Do mostu prek Tilmenta ležerno, da se ogrejem in razmigam, naprej precej bolj poskočno. Že tolikokrat v teh koncih in krajih, tako z avtom kot na kolesu, da se na teh cestah počutim bolj domače kot na domačih.
Braulins, Trasaghis, Peonis, Cornino, Flagogna, do tod mimo obeležja Ottaviu Bottecchii in jezerca Cornino. Tu pa tam kak posnetek za spomin, kar med vožnjo, ki je spodobno hitra. V Flagogni zavijem na most nad potokom Arzino, na enem od prejšnjih potepanj sem se sem pripeljal iz Forgarie nel Friuli, kakopak z biciklom. Tokrat za mostom zavijem desno, prvič v to smer.
Kolesarjenja nad sotesko potoka Arzino sem se veselil, čeravno sem vedel, da skritih kotičkov ob potoku, kaj šele čudovitih slapov, s ceste ino z bicikla ne bom videl. Nič zato, že svet okoli mene je bil pravljičen, soteska prvobitna, nekako divja, po vodna doživetja pridem ob letu osorej. Takrat se sprehodim ob potoku samem in se seveda osvežim v enem od tolmunov ali v več njih. Pot ob potoku je precej obiskana, vsaj po množici parkiranih avtov ob cesti sodeč.
Od Cassiaca do Anduinsa sem imel opravka s prvim bolj resnim klancem, ki sem ga zmogel kot za šalo. Še sam sem bil presenečen, kako zlahka mi je šlo. Nadalje sem kolesaril nad sotesko, šel skozi nebroj galerij, ves čas zložno navkreber. Tu pa tam razgledi v globel in na potok, seveda tudi na okoliške gore. Sčasoma sem pripeljal iz soteske v krasno dolino in ko sem zmogel do vasice San Franceso sem vedel, da se bo začelo zares. Nedaleč naprej se je začel klanec do sedla Chianzutan, mestoma sila strm, kar mi je bilo seveda v veselje ino izziv. Ko sem uvidel, da mi gre odlično izpod nog, tako kot nekaj prej na prvem klancu, sem prestavil v težjo prestavo, potem v še težjo, in spodobno hitro gonil v breg. Vaja dela mojstra in zadnje čase res strme klance ne vozim več samo v dveh najlažjih prestavah, vse bolj ju imam za skrajno silo oziroma za rezervo. Kar prav tako, vnovičen obisk Dolomitov in tamkajšjnih prelazov je vse bližje.
Užival sem v kolesarjenju, naravi, spominih, željah in še marsičem, kilometri in višina so se nabirali skoraj sami od sebe, kar pripeljem do križišča, kjer se lahko zavije proti Preoneju. Seveda sem se na križišču ustavil in podoživel krasen potep s princesko, ki sva ga tod radi sile razmer opravila pred šestimi leti. Ta cestica proti Preoneju in tista pod San Simeone sta edini dve, kateri si ne želim nikoli več prevoziti. Kdor ju pozna, ta že ve čemu. Naprej do prelaza oziroma sedla ni bilo daleč, cesta sama mi je seveda že ušla iz spomina, okoliške gore pač ne, spomini na doživetja tamkaj so še vedno sila živi. Klanec je sčasoma popustil, v daljavi sem zagledal gostišče in kmalu tudi pripeljal do tja. Glasna, za moj okus preglasna glasba, pa množica motorjev in seveda motoristov, tudi motoristk in drugih gostov, dokaj zasedena terasa, samo mimo sem se zapeljal in se ustavil malce naprej. Ni mi bilo ne do glasne glasbe, še manj do gneče, za gostiščem sem si postregel s tistim, kar sem imel s seboj, in se med krajšim počitkom razgledal po okoliških vrheh. Sila fino sem se počutil, vedoč, da me čaka dolg in strm spust, potem pa samo še nekaj malega ravnine in že bom nazaj v Huminu.
Do Verzegnisa je letelo, da je veselje, to cesto sem imel še dobro v spominu, kaj je ne bi imel, saj sem se večkrat vozil po njej na prelaz in nazaj. Za Chiualisom sem položil še zadnji resni ovinek in to v krožišču, komaj sem udel pravi izvoz, potem pa sem bil že na ravnem. No, bolj ali manj, do avta je nekaj malega v breg še bilo.
Cavazzo Carnico, Lago di Cavazzo, Interneppo, Trasaghis, Braulins, pa preko Tilmenta in prek glavne ceste, še malo in že je bil krasen potep pri kraju. Zaključek seveda potepu primeren, v slaščičarni, tako kofe kot krostata sta teknila, da je veselje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar