Monte Pieltinis (Sauris di Sotto)

Listopad, nedelja 9.11.2025

So kraji in poti, ki ti zlezejo pod kožo in jih začneš pogrešati, če jih nekaj časa ne obiščeš. Oba Saurisa in gore nad njima zagotovo sodijo mednje, zato sem se že četrtič odpravil na Pieltinis, tokrat prvič iz Saurisa di Sotto. Ta potep sem si leta dolgo obetal pozimi, na turnih smučeh, pa kar ni in ni zneslo. Ne vem čemu, dovolj snega se je v minulih zimah zagotovo našlo. 

V sončnem in precej hladnem jutru sem vzel pot pod noge, sila prešerne volje, ker sem spet v teh koncih. Na eno stran Bivera in Clapsavon nad Casero Razza, nad jezerom v drugo smer Passo Pura in Colmajer, Sisilis in Puintat, v moji smeri Pieltinis in Morgenleit, nedaleč stran Oberkofel in Rioda na eno stran in na drugo Torondon in Novarza, vse že obiskano, nekaj njih večkrat. Danes pa še Monte Hoache Lanar, ta bo vrh za povrh namesto Morgenleita, ker grem gor prvič iz drugega izhodišča. Še preden sem zapustil cesto in zavil v gozd, sem se počutil podobno kot pred dnevi ob morju z biciklom. Srečen, da sem spet tu, po svoje je bilo čakanje na ta potep podobno hrepenenju, tudi koprnenju. 

Nebeško modro nebo, temno zelene smreke, lesketajoče se rjave trave in rumeni macesni, kot bi bili pozlačeni. Obilo tišine. Tiste globoke tišine, ki se jo skoraj sliši. Spomini, kup spominov, in želje, morje želja. Izgubljal sem se v časih, ki so nepovratno mimo in so ostali samo še spomini, ino željah, nebroju želja, ki morda spomin še postanejo. Izgubljen v času in prostoru sem kmalu zmogel nad gozdno mejo in kar hitro prišel do sedelca, škrbine, kjer se ena pot nadaljuje naravnost proti Malgi Pieltinis, druga pa zavije levo na greben.

Po krajšem razgledovanju sem nadaljeval po slednji, tu pa tam me je v visokih travah presenetilo nekaj snega, ponekod se ga je našlo celo za nekaj prstov. Višje sem bil, več se je videlo, Pieltinis je bil videti skoraj na dosegu roke oziroma noge. Med hojo po grebenu, morda bolj slemenu, sem višje opazil skupino pohodnikov, katero sem dohitel kake četrt ure pred vrhom. Še prej sem pristopil na Hoache Lanar, eno od mnogih vzpetin(ic) v grebenu oziroma slemenu. Razgledi na vse strani neba so tako prelestni, da sem skoraj na glas zastokal od vsega lepega. Ni mi bilo potrebno zapreti oči da sem si predstavljal, kako fino zna biti tod pozimi, na turnih smučeh. 

Višje je zavel rahel vetrc, že tako je bilo dokaj hladno, hočeš nočeš sem se moral topleje odeti. Med razgledovanjem sem obujal spomine na ta ali oni potep, vrh je bil vse bližje in bližje. Tam, kjer pripelje pot gor iz Saurisa di Sopra, sem dohitel nekaj deklet in fantov, skupaj smo pristopili na slabe četrt ure oddaljen vrh. Nekaj jih je že bilo gori, en par in starejša gospa, poiskal sem primeren zavetrn kotiček in sedel k počitku. Skupina je takoj sestopila, koj za njo tudi par, tako da sva ostala samo še gospa na enem ino jaz na drugem koncu vrha. Z užitkom sem snedel panin, se odžejal, bil vmes izgubljen v premišljevanjih o vsem mogočem, potem pa vzel fotoaparat in se lotil beleženja spominov. 

Od vsega lepega me je kar stiskalo pri srcu med razgledovanjem in fotografiranjem, kamorkoli sem se ozrl domači kraji ino nič manj domače gore nad njimi. Vse tisto, o čemer sem pisal v uvodu, z vrh Pieltinisa pa seveda še več, tudi na drugo stran. Crete in Cretoni, Siera in Piccolo Siera, Cima Dieci, Creta Forata, Monte Cimon oziroma Creta di Entralais in še in še. Vse našteto že obiskano, nekaj njih večkrat. Res je, kar sem nekoč že napisal na teh straneh. Več je tistega, ko se ozreš nazaj, manj je tistega, kar je še pred teboj. Življenje pač.

Med mojim razgledovanjem in izgubljanjem v spominih ino željah je gospa odšla v dolino, ostala sva sama z goro, zato sem še malce posedel in se prepustil času in prostoru, na kratko mi je celo uspelo ne razmišljati o čemerkoli.

Sestop sem opravil malce naokoli, nekaj pod vrhom sem namreč zavil proti Malgi Pieltinis, mimo nje sva s princesko sedem let tega opravila vzpon na Torondon in Novarzo. Prišedši na konec bele ceste sem srečal nekaj lovcev, ki so se gor pripeljali s terencem, kratek klepet ni izostal. Do planine ni bilo daleč, tam sem srečal skupinico, s katero smo skupaj pristopili na vrh. Par besed o tem in onem, tudi o nadaljnjem sestopu, katerega so se oni lotili po beli cesti, sam pa sem se usmeril proti sedelcu, kjer sem nekaj ur pred tem zavil na greben oziroma sleme, ki me je privedlo do vrha. Preden sem zapustil planino sem stopil še do jezerca in naredil nekaj posnetkov, spominov ni nikdar dovolj. Hitreje, kot sem pričakoval, sem se vrnil na že znano pot, tam vklopil avtopilota in se "na izi" vrnil do avta. Hodeč dol grede sem imel krasne razglede na ponekod že precej gole macesne, ki so se zlato rumeni lesketali obsijani s sončnimi žarki.

Do vasice ni bilo daleč, kmalu sem prišel do prvih hiš in kmalu zatem do avta. Wolf je bil še zaprt, skoraj uro bi moral počakati, da odpro, zato sem se odpeljal proti domu. Zadovoljen in prešerne volje, še bolj kot zjutraj, ko sem prišel. Kaj ne bi bil, po tako krasnem dnevu, kaj več od doživetega bi si bilo greh želeti.

Čeravno kar dolga pot do doma je minila kot bi trenil, postanek v Trbižu seveda ni izostal. Čemu, se ve. Zna biti, da sem še največ premišljeval o prihodnjem poletju, ki naj bi se pričelo že v drugi polovici pomladi, vsaj kar se mojih želja ino načrtov tiče. Pred tem pa še zima ino smuške radosti, vsaj upam tako.

-> fotografije Monte Pieltinis (Sauris di Sotto)

-> posnetek prehojene poti