Vipava-Branica-Renče-Miren (kolesarjenje, <-> 75 km, ↗ 580 m)

Svečan, sreda 25.2.2026

In skoraj po isti poti nazaj, le Renčam sem se ognil.

Vipava, ena izmed mojih klasik, kolesarskih seveda. Enako kot velja za gorniška potepanja, velja tudi za kolesarska; nekaj izhodišč in potepov se ponavlja vedno znova, copy/paste oziroma kopiraj/prilepi. Naj si gre za izhodišče ali itinerar potepa, peš ali na biciklu, četudi grem n-tič iz taistega kraja po taisti poti tja ter nazaj, sam potep ino doživetje ni nikoli isto, še enako ne. Drugače doživeto v drugačnem vremenu z drugačnimi mislimi v glavi, pa še kaj se razlikuje od tistega prej. Skoraj čez noč se je precej ogrelo, tudi v gorah, zato na turno smuko, ki me sila mika, tokrat nisem pomislil. Vrh vsega je bila še pred kratkim četrta stopnja nevarnosti proženja snežnih plazov, ne samo pri nas. Pokuk na vremensko napoved, na nekaj njih, mi je razodel, naj  se burje in mraza ne bojim, zato sem se kaj hitro odločil za Vipavo. V nasprotnem, vetru in mrazu, pa bi se odpeljal naprej, bodisi spet do Gorice, če že ne vse do morja. Malce sem pobrskal po Komootu, čeravno so mi kraji daleč okoli Vipave precej domači, našel itinerar, ki mi je odgovarjal glede dolžine ino višine, si ga malce prilagodil lastnim željam, potem pa mimogrede pripravil, kar potrebujem na poti. 

Zjutraj sem namenoma zaležal, šele nekaj pred osmo sem zlezel izpod odeje. Potem pa kofe, zajtrk, kopalnica, malo računalnik, da vidim, kaj dogaja, in že sem bil na poti v Vipavo. Pri nogometnem igrišču sem parkiral na enem od zadnjih prostih mest, brezplačno seveda, se potem nič kaj hitro pripravil na potep in se podobno počasi odpeljal proti Ložam. Vreme prelestno, temperatura prijetna, prometa skoraj nič, glasbena spremljava imenitna (Bo the Drifter). Skozi Manče še lenobno, vse do odcepa proti Gočam, klanec pač, potem pa navzdol, drveče in brzeče, čim sem zavil v dolino Branice je steklo, da je veselje. 

Nekje sredi doline sem na kratko počil, ploščica, napitek, ne radi utrujenosti, temveč da sem odgovoril na telefonski klic. S prijateljico na hitro poklepetava kako so, tudi kako sem, par besed o deklicah, ki rasteta kot konoplja, in ciao z obljubo, da se kmalu srečamo.

Nadaljnja pot domača, Branik, Dornberk, od tod kar po glavni prometnici, ker so na stranskih cestah dela in se mi ne gre na makadam, pa še peš bi moral verjetno prek gradbišča. V Volčji Dragi zavijem proti Bukovici, tam pa proti Renčam. Zapeljem prek starega mostu in se ustavim pred pošto, tam si vzamem čas in pošljem razglednico s pozdravi deklici, ki jih pridno zbira. Vse težje se jih najde, razglednice, ponekod me kar čudno pogledajo, ko povprašam za njih. Lani v Italiji, vasica blizu Bassana del Grappa, neke sorte trafika, kjer so imeli tudi kofe in sladkarije, pa Lotto in še kaj, se starejša gospa prime za glavo, ko ji rečem za cartolino. Mi reče, naj počakam moment, gre v nek drug prostor in se vrne s kartonasto škatlo, od zunaj precej prašno. Jo odpre, notri res razglednice, in reče naj izberem. Sem jih potem vzel še nekaj zase, za spomin, poleg tistih nekaj, ki sem jih poslal na razne naslove. Z gospo sva se od srca nasmejala, ko sva ugotavljala, da sva nekako za časom, ker še dava nekaj na tradicijo in pisne pozdrave, ne pa socialni mediji in podobno. Od Renč do Mirna ni bilo daleč, mimo Goriških opekarn, pa malo sem ter tja, in že sem v daljavi zgledal Mirenski grad. 

V Mirnu par posnetkov na mostu čez reko Vipavo, potem pa naprej nazaj proti mestecu Vipava. 

Do Bukovice, tam sem pripeljal na cesto, po kateri sem se nekaj prej pripeljal sem, potem pa Dornberk, Branik, dolina Branice, Manče in že sem bil pri avtu. No, nekaj časa je trajalo vse skupaj, saj sem vmes tudi malce počival v dolini Branice, še prej pa sem na pumpi v Dornberku kupil nekaj sladkarij, s katerimi sem se pocrkljal med počitkom. 

V Vipavo sem pribrzel, dejansko sem nazaj grede ves čas vneto pritiskal na pedala, saj se bližajo kolesarske počitnice in se spodobi, da bode kondicija na nivoju. Fajn je bilo, krasen potep, tudi odklop po svoje, na koncu sem čisto pozabil zaviti do Marjance na gelato, kar popravim prihodnjič s kepico za povrh. 

-> posnetek prevožene poti

Nova Gorica-Palmanova (kolesarjenje, <-> 79 km, ↗ 270 m)

Svečan, torek 17.2.2026

Že zadnjič me je mikala Palmanova, a sem v Červinjanu raje zavil proti Gradežu in se od tam vrnil v Marino Julio, kjer sem imel avto. Kar prav tako, znal bi me loviti mrak, vrh vsega pa ceste od morja gor kar dobro poznam. 

Da bo naslednjič Palmanova sem vedel, še preden sem zadnjič zaključil potep. Glede izhodišča je bilo idej več, po krajšem premisleku sem se odločil za Novo Gorico. Mestece je kot nedavna evropska prestolnica kulture, skupaj s sosednjo Gorico, kot prerojeno. Sam imam občutek, kot bi se že prej prijeten kraj prebudil iz zimskega spanja in na novo zaživel. Rad sem tam, pravzaprav vse rajši ...

Poleg lično prenovljene železniške postaje je veliko brezplačno parkirišče, tam sem določil izhodišče, saj sem si itinerar zamislil tako, da grem tja grede skozi Gorico po eni strani in nazaj grede po drugi. Takisto velja za pot od Gorice do Palmanove in nazaj, tudi tod naj bo nekaj malega razlike tja ter sem. Doma sem vse potrebno pripravil nekako ležerno, tudi pozajtrkoval počasi, nikamor se mi ni mudilo, saj sem želel, da jutranji hlad popusti, preden sedem na kolo. 

Sredi dopoldneva sem se odpeljal po Erjavčevi v Italijo, na bloku pozdravil nekaj uniformiranih mož, potem pa v krožišču udel tretji izvoz in mimo katoliške knjigarne pripeljal na Travnik. Desetletja spominov so se odvrtela kot najlepši film, vse do prvih let osnovne šole sem se izgubil v času in prostoru. Ni kaj, leta so tu, podobno kot sem nekoč poslušal stare starše, kako je nekdaj bilo, sem sedaj tudi sam tu nekje, kar se spominov tiče. Če bi bilo nazaj grede, bi se na Travniku ustavil v enem od lokalov na kofetu, ker sem šele začel, sem nadaljeval s potepom. Skozi nekaj krožišč do Soče, pa prek mostu na ono stran, krajši del dvopasovnica, kjer je bilo sila zoprno, in že sem na stranski cesti, bolj kot ne sam. Sam z biciklom, spomini ino željami, ter seveda prijetno glasbo, ki me zadnje čase spremlja med mojimi kolesarskimi potepanji.

V Šlovrencu ob Soči (San Lorenzo Isontino) na pamet zavijem na eno od stranskih cest, Garmin vztrajno piska naj obrnem, a ga uslišim šele, ko pripeljem točno tja, kjer sem narobe, na pamet, zavil. Seveda po drugi cestici. Kar na smeh mi gre, ko pokukam na zemljevid in prevoženo pot. Malce se poigram z nastavitvami itinerarja, izberem nekaj stranskih cest, da bo kaj manj prometa, in že se peljem naprej. Do Palmanove nimam daleč, že nekaj prej ugotavljam, da kolesarim po znani mi cesti skozenj znane mi kraje.

Pred obzidjem počakam na zelen semafor, par minut zatem že sedim na glavnem trgu, še malce zatem sem že postrežen. Kofe, brioche in lemon soda, klasika, v kafiču, kjer sem skoraj vedno, kadar me pot zanese sem. Domače. Sonček prijetno greje, zlahka bi zadremal, tako prijetno se mi dogaja. Se okrepčam, odžejam, posončim, tudi spočijem noge, potem pa stopim do šanka, da poravnam svoj dolg. Kot običajno znesek zaokrožim navzgor, vedno so prijazni, rad se vračam, še buona giornata in ciao in že sedim na bičikleti.

Nazaj grede nekaj časa po taisti cesti, nova kolesarska steza na mostu čez reko Ter je fantastična, potem pa v Visconeju zavijem desno in po drugi cesti, cestah, nadaljujem proti Gorici. Goricama. Nekaj pred mostom čez Sočo pripeljem na dvopasovno cesto, ki mi je bila tja grede sila zoprna, promet pač, sedaj v smeri centra Gorice ni sile. Krožišče, zadnji izvoz preden bi prišel nazaj na most, in že sem spet sam. Klanec, nekaj klancev pravzaprav, da pridem bližje središča mesteca, vse domače, tako iz avta kot z bicikla, tudi peš smo se že potepali tod blizu. Pomislim, da bi zavil do Travnika in tam na kofe, kar se spomnim, da sem zmenjen z Nejcem, da jih obiščem. Zato nadaljujem proti naši Gorici, na meji spet pozdravim uniformirane može, še malo in že sem pri avtu. 

Zadovoljen, res je bilo fino, prometa z nekaj malega izjemami ne kaj dosti, vreme kot naročeno, več si ne gre želeti. Hitro v druge cunje, pa bicikel na prtljažnik in že kličem Nejca. Četrt ure kasneje že kofetkamo, prijeten klepet o tem in onem se je zavlekel vse do večera. Še vožnja od tam doma do sem domov in krasen dan je počasi postal spomin.

-> posnetek prevožene poti

M.Julia-Červinjan-Oglej-Gradež (kolesarjenje, <-> 68 km, ↗ 90 m)

Svečan, ponedeljek 2.2.2026

Marina Julia, sonček, vonj po soli, bičikleta, Fabrizio de Andre za glasbeno spremljavo in veter v laseh. No, to zadnje niti ne, radi čelade. Po dolgem, res dolgem času, sem šel na pot brez itinerarja, vnešenega v Garmin, tudi brez konkretnejših želja, kod naj bi me vodila pot. Po trenutnem navdihu, torej.

Ob vodnem kanalu do prvega krožišča, izberem drugi izvoz in nadaljujem do Červinjana. Tam se malce zapeljem po mestecu in vmes premislim, kam nadaljevati. Mika me Palmanova, a se raje odločim za Oglej, ziher je ziher. Bolj pozno sem začel s potepom, zjutraj se mi ni nikamor mudilo, zato me skrbi, da bi nazaj grede iz Palmanove zmanjkalo svetlega dela dneva.

Nekaj časa nadaljujem po eni bolj glavnih cest, tudi bolj prometnih, potem zavijem na široko kolesarsko dvopasovnico, ločeno od glavne prometnice. Kmalu sem v Ogleju, tam se zapeljem v središče pred cerkev in malce počijem. Ploščica, napitek, Fabrizia zamenjam z Brucom. Nekaj bolj na poskok, udarnejše, si želim slišati, Springsteenov londonski koncert je že takšne sorte.

Nadaljevanje do Gradeža, no, tudi že prej, bi zmogel z zaprtimi očmi ali ponoči v času mlaja, brez luči kakopak, bi šlo na posluh, tolikokrat sem se že gonil tod. Doooolg nasip pred mestecem me vedno znova očara, levo morje, desno morje, galebi ino druge ptičice, avtomobili onstran ograje. Res en sam užitek, ko kolesariš tod, izgubljen v spominih, čudoviti naravi in še (marsi)čem. Giro po Gradežu, ne gre brez tega, če sem že tod, seveda tudi centro storico in obala, nasip, potem pa skoraj ob morju do Pinete in od tam naprej nazaj do Julie. Nekaj prej, na križišču, kjer se gre do izliva Soče, se odločim, da se tja čimprej vrnem, s škornji seveda, saj me obisk Isole della Cona po dolgih letih res mika.

Še v Coop, določenih jestvin mi je doma že močno primanjkovalo. V trgovini tudi prijeten klepet z eno od zaposlenih, ki mi je pomagala poiskati nekaj stvari. Zanimivo, tako v Coop-u, kot v trbiškem Sparu, imam izbor določenih artiklov, ki so stalnica mojih nakupov, kar se špeže tiče. V domačih trgovinah tega ni, obiščem jih precej redkeje, zato se košarica ali voziček običajno polni po trenutnem navdihu.

-> posnetek prevožene vožnje