Vinotok, četrtek 15.10.2026
Izjemno razgleden vrh v glavnem grebenu Karnijskih Alp. Z bovško-ljubljansko navezo, s katero smo večinoma zganjali turnosmuške vragolije, kopnega je bilo nekaj manj, smo ga obiskali davnega oktobra dva tisoč dvanajstega leta. Izhodišče smo imeli na Lonicah, katere so bile v tistih časih še enostavno dostopne iz Tablje, danes je tam cesta že lep čas zaprta. Družba in hrib sta mi ostala v lepem spominu, vse od takrat tudi želja, da se na goro povzpnem še po avstrijski strani, z izhodiščem na Mokrinah. Štirinajst let je minilo, da sem se končno odpravil na pot. Izhodišče sicer niso bile prav Mokrine, začel sem nekaj ovinkov nižje, še na laški strani, pri bivši kasarni financarjev (Guardia di Finanza). Želel sem si bolj razgibanega vzpona, zato sem mu dodal lažjo ferrato, v nekaterih opisih je zaslediti poimenovanje via attrezzata, Enrico Contin.
Zjutraj, še v mraku, pristavim za kofe in pripravim nekaj malega za pod zob. Med zajtrkom preberem sporočilo prijateljice in se skoraj glasno zasmejem. Sprašuje me, če sem se res v kratkem času zredil za kakšnih dvajset kilogramov, češ, tako si videti na fotografiji z Nejcem, posneti pred dvema dnevoma v restavraciji. Odpišem ji, da smo se tudi v Solkanu od srca nasmejali, ko smo bolje pogledali tisto fotografijo. In da pri najbojlši volji ne znam pojasniti, kaj za vraga je bilo s fotoaparatom (telefonom), da me je naredil takšnega. Obljubim ji tudi, da ji z današnjega potepa pošljem svež selfie, kjer bo videla, da sem še vedno tak, kot sem že lep čas. In dodam, da smo itaq zmenjeni z njeno družinico, da se kaj kmalu srečamo in me bo lahko sama ocenila. Zabuhel obraz, okrogel trebuh in bicepsi na roki, ki jih lahko zavida marsikateri bodybuilder. Marsikdo takšne fotografije ne bi dal v svoj blog. Sam teh predsodkov nimam, tako kot ostale je lep in dragocen spomin na čudovit dan, morda mi bo zaradi te 'preobrazbe' še bolj ostala v spominu.
Zjutraj se mi ni nikamor mudilo, namenoma sem šel zdoma malce kasneje, da jutranji hlad popusti. Do Rateč še precej jasnega neba, potem vse manj, od Tablje do izhodišča koprenasta oblačnost, kamorkoli sem se ozrl. Parkiram nekaj pred kasarno ob cesti, se hitro preobujem in že sem na poti do planine Winkelalm. Še dobro ne začnem s potepom, že se izgubljam v spominih na potepe v teh koncih. Prvi, na katerega pomislim, je star dobrih šest let, torej še dokaj svež. Julija dva tisoč dvajsetega sva se s princesko iz tega izhodišča povzpela na Malvuerich Alto, Mali vrh po naše. Drugi, ki se mi je utrnil, pa je turnosmuški. Pokojni Igor je Majo, tiste čase znano novinarko iz komercialne televizije, Vinka in mene povabil na turno smuko v te konce. Mimo planine Winkelalm smo se povzpeli nekam visoko pod Konjski špik, žal sem pozabil ime škrbine, forčele, zadnjih nekaj deset metrov vzpona je bil sila strm in ozek žleb. Sam sem tisti del šel tudi dol peš, prestrmo in preozko zame, ostali trije so ga suvereno odsmučali, preostalo in tega preostalega je bilo v dolžino in širino res precej, pa sem tudi sam odsmučal kot se šika in nisem kaj prida, če sploh kaj, zaostajal ne po umetniškem vtisu, ne po hitrosti. Dan smo zaključili s prijetnim klepetom ob kozarcu osvežilne pijače v enem od gostišč na Mokrinah, kjer je bil Igor z osebjem star znanec. Hočeš nočeš sem pomislil tudi na to, kako žalostno in prazno bi bilo življenje brez spominov.
In tako zamišljen pridem do planine Winkelalm, za katero je bilo že na glavni cesti obvestilo, da je še odprta. Pred kočo nikogar, ob poti se pase nekaj konjičkov, zato grem kar mimo in nadaljujem navkreber. Vreme je podobno žalostno, kot je bilo tisti dan, ko sem kolesaril pod Kaninom in skozi Reklanico, koprenasta oblačnost torej. Tod sem se že sprijaznil, da sonca ne bo kaj dosti, če sploh kaj, a me to ni kaj prida (z)motilo. Oblačnost je bila dovolj visoko, da za razglede nisem bil prikrajšan, tudi kasneje na vrhu ne, mraza pa zaradi manjka sonca tudi ne kaj prida. Še ne. Pot me vodi po krasni dolinici, kmalu sem dovolj visoko, da imam razglede tudi v smeri, od koder sem prišel. Vsake toliko se opomnem, naj nikar ne hitim, res ni nobene potrebe po hitre(jše)m koraku. Pot mi gre dobro od nog, kar hitro pridem do razpotja, kjer se desno odcepi pot proti Mokrinam. Po tej poti bom kasneje sestopal. Nadaljujem navkreber, škrbino pod Torre Clampil, kjer bom zavil levo proti Konjskemu, imam ves čas pred očmi. Sprva je videti še daleč, potem pa kar hitro precej bližje, kmalu sem v strmejšem svetu. Pod ostenjem pot zavije desno in me hitro pripelje do začetka zavarovanega dela in s tem do prvih jeklenic.
Nadaljevanje ni videti kaj prida zahtevno, zato dam palice v eno roko, z drugo pa poprimem za jeklenico, kjer se mi zdi to potrebno. Višje sem, hladnejše je, a spet ne toliko, da bi se ustavil in se topleje odel. Do škrbine, forčele, sedelca, kakor komu ljubo, kjer pogledam na drugo stran, na Mokrine, zmorem hitro, tam zavijem levo strmo navzgor. Nekaj vetra poskrbi, da me skoraj zazebe, a raje hitreje nadaljujem, kot da bi se ustavil in oblekel. Tudi tod se mi na prvi pogled nadaljevanje zavarovane poti ne zdi kaj prida zahtevno, zato palic ne pospravim. Sem ter tja, kjer je strmejše in bolj izpostavljeno, so ves čas jeklenice, vmes je nekaj lažjega sveta, kjer pomoč rok ni potrebna. Kar hitro sem na vršnem delu, na travah, vrh že slutim nedaleč naprej. Tudi ne kaj dosti višje. In res, ne traja dolgo in že vidim zvonec na vrhu, še malo in višje ne gre. Prešeren nasmeh se mi nariše na lice, kar nekako blaženega se počutim na vrhu. Dragocena samota, razgledi, da te kap, navkljub koprenastim oblakom, in morje spominov, kamorkoli se ozrem. Hitro se topleje odenem, potem pa se malo sprehodim po prostranem vrhu.
'Star si', se menim sam s seboj, ko med razgledovanjem povsod najdem kraje, kjer sem že bil. Gore in doline, vasice, vse tisto, kar oko zmore uzreti z razglednega vrha. Spomnim se mnogih tur v bližnji in nekaj manj bližnji okolici Konjskega špika, tudi tistih precej daleč od tod, katere oko komaj še zmore uzreti. Potem pomislim na bližnjo prihodnost, na uresničitev vsaj desetletne želje in s tem na neke sorte nov začetek, na kraje, ki jih želim v prihodnjih letih obiskati, na par zadev, katere bi rad še poskusil in spoznal. 'Dovolj si še mlad, da vse kar sanjaš, če ne še česa za povrh, tudi udejaniš', zaključim samogovor. Koj sem bil boljše volje, čeravno sem bil že ves dan prešerno razpoložen. Potem sem naštimal stojalo za fotoaparat in le tega usmeril proti vrhu, proti velikemu zvonu, in pritisnil na samosprožilec. Dvakrat, trikrat tako ...
Pogosto se ujamem v razmišljanjih, kako simple in lepo je življenje, le malček se moraš potruditi. Čeravno včasih vse skupaj ni za nikamor. Kakorkoli, na vrhu sem se zadržal lep čas, se temeljito razgledal, se spominjal in načrtoval, če bi posijalo še sonce, ni dvakrat za reči, da ne bi celo na kratko zadremal. Tako pa sem se, že malce prezebel, bilo je hladno in vetrovno, odpravil naprej, saj me je čakala še lepa pot nazaj do avta Sprva sem kar nekaj časa sestopal v smeri Trogkofla, po naše Velikega Koritnika, po laško Crete di Aip, potem pa že blizu zgornje postaje sedežnice zavil proti Mokrinam. Tam nekje je bil kot na dlani bivak Lomasti, nekaj nižje na laški strani. Od tam do verjetno umetnega jezerca sem imel čisto jebo, poti skoraj da ni bilo, samo en kup balvanov, večjih in manjših skal, vmes pa malo šodra. Skakljal sem s skale na skalo, ponekod lovil ravnotežje, tu pa tam izustil kakšno krepko, za dušo, vmes pa celo nekaj malega hodil, kjer sem našel kaj poti podobnega. Seveda sem sledil markacijam, kaj ne bi, ampak kaj dosti več kot to, v katero smer naj sestopam, si z njimi nisem mogel pomagati. Vsega je enkrat konec in tudi tega pobočja je sčasoma zmanjkalo, še kratek vzponček in že sem bil pri jezercu. Kar oddahnil sem se, vedoč, da v breg nimam več dosti. Par fotografij za spomin, še par pogledov v to in ono smer, in že nadaljujem po široki peščeni poti. Ob poti so igrala, razgledišča, počivališča, ni da ni, kot neke sorte tematski park, prav na sami meji med ITA/AVT. Sila primerno za mlajšo deco, upoštevajoč tudi jezerce nekaj nižje. Malo sem še moral navzgor, ne dosti, a mi je bilo vseeno odveč, potem pa sem končno uzrl smerokaz, kjer sem zavil proti izhodišču.
Sprva je bil lep čas močvirnat teren, tam je bil na mestu previden korak, potem je pot postala lepša, lažje hodna, do razpotja, kjer sem gor grede hodil nekaj ur prej, ni bilo daleč. Nekaj macesnov je že imelo krasno pozlato, nekaj njih je bilo še precej zelenih, večina pa se je še barvala v rumenkasto zlate odtenke. Vreme je bilo enako kot zjutraj, neke sorte copy/paste koprenasta oblačnost. Ni panike, sem si mislil, tudi slabše sem že imel, precej slabše. Pot sčasoma postane položnejša in kmalu zagledam rdečo streho koče na planini. Tam pozdravim mlajši par, ki sedi na klopi, nekaj naprej so še trije otroci, ki božajo konje. 'No, pa ne boš mogel reči, da ves ljubi dan nisi srečal nikogar', si rečem, potem pa ne mine več dosti časa in že zlagam palice pri avtu. Sveža majica, lažja obutev, še zadnjih nekaj požirkov hidracijskega napitka in že sem pripravljen za pot domov.
Do Tablje večinoma premišljujem o kolesarskem potepu, ki sem ga opravil lani iz Žabnic prek Mokrin v Šmohor in od tam nazaj do izhodišča. Krasen potep je bil, želja po ponovitvi z nekaj dodatnimi kilometri v to in ono smer je živa in morebiti se je lotim prihodnje leto. Letos je za te konce kolesarska sezona pri koncu, vsaj zame, morebiti še znese kaj v okolici Humina, potem pa do naslednje spomladi spet Nova Gorica/Gorizia, Vipavska dolina in seveda obala. Vmes pa gore, kajpada, z nekaj sreče celo na turnih smučeh, pa še kaj tega in onega za povrh...
Ni komentarjev:
Objavite komentar