Gruden, sobota 18.11.2021
Že sredi tedna sem vedel, da s turno smuko konec tedna ne bo nič. Vreme je opravilo svoje, plus minus je preobrazil snežno odejo, pojavila se je skorja in pomrznjena, ledena pobočja. Po tridesetih in še nekaj letih turnega smučanja se zlahka odpovem kakemu dnevu na snegu, če vem, da si kaj prida smuko ne morem obetati. Razmišljal sem o tem in onem, imel tudi grešne misli, da bi ostal doma in izdatno počel nič, kar se mi je utrnilo. Čim sem se odločil za kolesarjenje, sem se spomnil na Brda, to pa je pomenilo tudi Solkan, svečko za mojo pikico in obisk njenih staršev. Zaradi nadloge, ki že drugo leto pesti ves svet, smo se v tem času pogosto obiskovali po telefonu, da bi sedli za mizo, spili kofe in razdrli kakšno v živo, pa ne.
Brda kolikor toliko poznam, da sem tam kolikor toliko domač, pa si ne upam reči. Itinerar potepa sem naredil na približno; načrtovane kilometre sem preštel z zemljevidom, čas, ki ga bom potreboval, da jih prevozim, pa sem ocenil na oko. Za izhodišče sem izbral Dobrovo, med drugim tudi zato, ker ti tam v trgovini še vedno z veseljem naredijo panin. Dve še vroči bigi je šjora prerezala po dolgem, vanju dala šest fet mortadele z olivami in štiri ovčjega sira. Že v trgovini so se mi pocedile sline, kaj šele na Koradi, ko sem naredil prvi grižljaj. Za povrh, kolesarska je pač težka, sem prigriznil dva marmeladna rogljička, ki sta takisto še topla odšla z menoj iz trgovine.
Najraje imam krožne ture, naj si bo peš ali na biciklu. Na smučeh ne pomnim, da bi mi to uspelo, razen pri alpskem smučanju z uporabo sedežnic in gondol. Tudi danes ni bilo nič drugače, razen krajšega dela pod Korado, kjer sem moral po taisti cesti tudi nazaj, preden sem zavil proti Šmartnem.
V Dobrovem sem se usmeril proti Višnjeviku, po krajšem spustu mimo vinske kleti se je pričel klanec, ki se je končal šele vrh Korade. Bolj ali manj strmi odseki so si sledili drug za drugim, tam, kjer je bilo manj strmo, sem se vsake toliko ustavil in naredil posnetek ali dva. Naslednja vasica je bila Krasno, tam sem se nasmejal, češ, tudi sam se počutim tako. Krasno!
Poganjanje pedal mi je šlo imenitno od nog, Dobrovo je bilo vse dlje in dlje za menoj, tudi vedno nižje. "Oster zavoj levo", me je dvakrat zapored opozorila navigacija, tretjič me ni mogla več, ker sem jo izklopil. Bil sem že tolikanj daleč, da nisem mogel več napak zaviti, vrh vsega so bili na vseh križiščih smerokazi za Korado. Malce pred zadnjim vzponom mi je zelo prijal daljši nekaj položnejši odsek, kjer sem si malce spočil noge pred zadnjim klancem. Ta je bil makadamski in na moje presenečenje zasnežen, mestoma tudi leden. Kjer je šlo, sem vozil po snegu in redkih kopninah, ki so bile vmes, kjer je bilo ledeno, tega je bilo še največ, pa sem potiskal bicikel v breg. Enkrat ob levem, drugič ob desnem robu, tam pač, kjer je bilo lažje oziroma mi je manj drselo v kolesarskih čevljih. Slabe pol ure, približno, sem potreboval mimo koče do spomenika na vrhu. Če sem že med kolesarjenjem užival v krasnih razgledih, se mi je vrh Korade kar milo storilo. Toplo sonce na modrem nebu, zasneženo visokogorje v daljavi, tudi Korada z nekaj centimetri, in nobenega vetra. Božansko.
O tem, kaj sem snedel na vrhu, sem že v uvodu, naj dodam, da sem vse poplaknil z mlačnim izotoničnim napitkom. Bolj bi sedel glaž rdečega vinca, morda tudi temnega piva, a tega ne nosim ne v gore, ne na biciklu, še doma se ju redko lotim. Nekaj časa sem se šel martinčka, se potem malce sprehodil in razgledal, spet bil martinček... Kar dolgo sem zgoraj užival prelesti čudovitega dne.
Sestop je bil sila previden. Na biciklu sem bil sicer nekaj več kot gor grede, ampak po tistem, ko sem dva ovinka prevozil kot na speedwayu, sem se odločil, da bo pametneje, da nadaljujem peš.
Ko sem opravil s snegom in ledom sem spet prišel na asfalt. Tam sem se topleje odel, vedoč, da me bo med drvenjem v dolino pošteno prepihalo. Potem sem pritisnil na pedala, da je bilo veselje. Mimogrede sem bil v svojem svetu, odklopljen recimo, da sem tam, kjer me je navigacija drugič opozorila naj zavijem ostro levo, pozabil zaviti ostro desno. Hvala onemu zgoraj, da sem to opazil kaj hitro, še pred naslednjim strmim klancem navzdol, saj bi se drugače lahko pripeljal v Lig. V Gonjačah me je do razglednega stolpa čakal siten klanček. Podobno kot v gorah med sestopi ne maram vzponov, tudi med kolesarskimi spusti nisem navdušen nad klanci navzgor. S stolpa je imeniten razgled in čeravno sem bil na njem že nekajkrat, sem se tudi tokrat pomujal nanj. Z vrha sem imel lep razgled na prevoženo pot, tudi na tisto nekaj malega, ki me je še čakalo do konca. Razgledi na gore in morje so bili čudoviti, navkljub rahlemu mrču. Potem sem napravil še ovinek v stari del Šmartnega, krasna vasica, še zdaleč ne edina takšna v Brdih, kmalu za tem pa je bilo moje kolesarjenje pri kraju.
Popoldan sem prižgal svečko moji pikici, pred tednom dni je minilo sedem let, kar jo je vzela bolezen, zatem pa obiskal njene starše. Nadvse prijeten večer, kot da ne bi minili dve leti, kar smo si zadnjič zrli v oči. Da me letos verjetno ne bo več v tistih krajih, smo si bili edini, ko sem se poslovil, da se vrnem kmalu po Novem letu, pač. Do prihodnjič, torej...
