Mulino di Ariis (kolesarjenje)

Sušec, sobota 11.3.2023

Marano Lagunare je krasno ribiško mestece ob Maranski laguni, ki je od leta 1979 proglašena za mednarodno zaščiteno področje. V laguno se izlivajo tri večje reke (Stella, Corno in Ausa) ter več potokov, kar znatno blaži slanost vse lagune. Zato je v morju ribjega življa veliko in je precej raznolik, različne vrste ptic pa najdejo zavetje v neokrnjeni naravi, kjer sta naravna rezervata pri izlivu reke Stella (Riserva Naturale Foci dello Stella) in mokrišče Valle Canal Novo (Riserva Valle Canal Novo). Marano sem odkril slučajno, davno tega, kmalu po tistem, ko sva se s princesko prvič sprehodila ob Soči do njenega izliva v morje (Foce dell'Isonzo). Potep nama je bil všeč (kar trikrat sva pohajala tam), zato sem iskal kaj podobnega in tako našel Marano Lagunare. Ker pasje duše v rezervat Valle Canal Novo ne smejo, da ne bi vznemirjale živali, predvsem ptic, sva prvemu obisku Marana s princesko priključila še vzpon na Grmado nad Cerovljami oziroma Sesljanom (Monte Ermada, Ceroglie), saj je stari del mesteca tako majhen, da ga lahko prehodiš v dobre pol ure. Sam sem Marano zatem obiskal še dvakrat, tudi rezervat, po zadnjem obisku sem bil prepričan, da je to to. Da se zlepa ne vrnem, če sploh še kdaj. Če bi mi takrat nekdo dejal, da se bom sem pripeljal na kolesarski potep, bi mislil, da se mu je odpeljalo. . . 

Potep sem našel na Komoot-u, več se jih najde v okolici Marana. Današnjega sem izbral zato, ker precejšen del poteka po makadamskih cestah in kolovozih, skozi gozdove in po travnikih, ob reki  Stella in kanalih za namakanje. Tam torej, kjer je malo prometa in veliko samote. Kolesarjenje ob morju mi je ljubo, manj ljubo mi je voziti tja in nazaj po eni in isti poti. Če želiš narediti anello oziroma krožno turo, moraš hočeš nočeš zaviti tudi v notranjost, drugače ne gre.

S potepom sem začel na samem robu starega mestnega jedra, kjer je na voljo vrsta brezplačnih parkirišč. Jutro je bilo toplo, kar malce žal mi je bilo, da v nahrbtnik nisem vtaknil tudi majice s kratkimi rokavi. Zapeljal sem se iz mesteca in kmalu zavil na makadam, počutil sem se precej podobno kot se v gorah, ko zapustim markirano pot in nadaljujem po brezpotju. Cilj potepa oziroma točka, od koder se bom po drugi poti vrnil v Marano, je bila vasica Ariis, kjer se najde starodaven mlin (po njem naslov potepa), ki datira v osemnajsto stoletje.

Kolesarjenje do tja je bilo prijetno, le tisto nekaj malega ob avtocesti je bilo odveč. Na makadamskih cestah prometa ni bilo, v gozdu in na travnikih sem bil sam, kot sem običajno sam na gorskih poteh. Jezen sam nase, ker se mi ni ljubilo ustaviti v trgovini z živili v Maranu, sem bil vse bolj lačen, v Ariisu, kjer bi si lahko privezal dušo v gostilnici sredi vasi, pa me je lakota čudežno minila. Ogledal sem si mlin, most na reki Stella in ribogojnico, ter se malce zapeljal po vasici.

Med krajšim počitkom ob reki sem ob pogledu na uro pomislil na kosilo v Maranu in na to, da ob dveh, nakasneje treh, v gostilnah zaprejo kuhinjo do večera. Dovolj zgodaj je bilo, da sem lahko nadaljeval lagodno, brez hitenja, uživajoč v vožnji ob številnih vodnih kanalih, mimo osamljenih kmetij in skozi krasne gozdne gaje. Šele blizu Marana sem pripeljal na cesto, po kateri sem nekaj ur prej pričel potep, do avta ni bilo daleč. Tam bicikel na streho, svežo majico nase in že sem šel na kosilo. Pred leti sem dobro jedel v v gostilni Porta del Mar, danes pa žal nisem imel sreče, saj je bila nabito polna. Kaj prida se nisem sekiral, sprehodil sem se do bližnje Osterie ai Coloniali in tam dobil zadnjo prosto mizo. Privoščil sem si polento z bakalarjem, kozarček rdečega vinca in stekleničko mineralne vode. Slastno kosilce sem zabelil s kavico, sladkarije mi danes niso dišale.

Do prihodnjič, sem se poslovil, vedoč, da se vrnem in to verjetno kaj kmalu.

-> posnetek prevožene poti

-> rezervat Foci dello Stella

-> rezervat Valle Canal Novo

Jof di Scluse (Chiusaforte)

Sušec, sobota 4.3.2023

Današnji potep se je imel zgoditi že pred časom, a me je nedavno sneženje napotilo, da en malček počakam. Kar prav tako, z ozirom na vreme med danajšnjim potepom bi prej pomislil, da bomo počasi prešli iz pomladi v poletje in ne iz zime v pomlad. 

Parkiral sem pod cerkvijo Svetega Bartolomeja in se od tam razgledal po Kanalski dolini in gorah nad njo, enako kot pred tremi leti, ko sva se na taisto pot odpravila s princesko. Vsake toliko se mi zgodi, ko pridem nekam, kjer sem že bil, da se mi pred očmi na nek način odvrti posnetek prejšnjega potepa oziroma tistega dne. Tudi danes. Zelo doživeto je vse skupaj, prijeten spomin. Nad zadnjimi hišami sem udel stezico proti bližnjemu zaselku Raunis, kjer na razglednem gričku stoji cerkvica Blažene Device Snežne (Beata Vergine della Neve), pod njo pa nekaj ruševin in ena lično obnovljena hiša.

Vodnjak ob poti je ponudil prijetno osvežitev suhemu grlu in potnemu čelu, že zjutraj je bilo precej toplo. Po krasni stezici v senci borovega gozda mi je šla pot odlično izpod nog, dolina je bila kaj hitro vse nižje. Razmišljal sem o vršnem delu Jofa in se spraševal, ali bom danes kaj lažje sledil skromni stezici na vršnem pobočju. S princesko sva se morala kar pomujati, da sva zmogla precejšnjo strmino pod vrhom, saj sva stezico izgubila kmalu nad gozdom. Kar hitro sem zmogel do slabše označenega razpotja, kjer se razvidnejša stezica nadaljuje v smeri vršička Cuel di Clari, slabše vidna pa zavije ostro v levo, skoraj nazaj. Pred tremi leti sem jo uzrl zadnji trenutek, tako neizrazita je, da sem se moral z zemljevidom prepričati, da grem prav.

Po krajšem položnejšem prečenju sem prišel v krasen gozd, tod je bilo rdečih pack (bolli rossi) več, kmalu sem prišel tudi do smerokaza, ki je kazal nadaljno pot proti vrhu. Nekaj časa sem še sledil stezici, ko pa se je le ta pričela izgubljati, sem nadaljeval za nosom. Bolj ali manj naravnost gor, držeč se leve strani vršnega pobočja. S princesko sva šla precej bolj desno, spomnil sem se sitne strmine, v katero sva po nepotrebnem "zabluzila". Da sem se danes držal levo se je izkazalo kot modra odločitev, saj sem že precej pod vrhom spet udel rdeča znamenja, katerim sem sledil vse do vrha. Poiskal sem razgleden kotiček, se topleje odel, saj je bil rahel vetrc precej hladen, in že je sledilo vse tisto prijetno, kar se ima običajno zgoditi na vrhu. Upam, da bom kmalu tako daleč, da bom malici, razgledovanju in premišljevanju na vrheh dodal še skiciranje oziroma risanje okoliških gora, narave in še česa. Počasi se učim, upam, da bom do počitnic tako daleč, da bo smiselno nositi skicirko in nekaj svinčnikov v nahrbtniku. 

Mir, tišina, samota, neizmerljivo veliko miru, tišine in samote, ne samo danes, ne samo na tem vrhu, ne samo tukaj in sedaj. V misli so se mi prikradle besede, ki jih je napisal Feo (Ivan Volarič): 

"Celo popoldne so bili tiho."

"Pojma nimam, o čem so tako zavzeto molčali."

V družbi rad poklepetam. Da bi z nekom ali več njimi sedel za mizo ali koderkoli že, in bi bil oziroma bi bili tiho, se mi ne zdi kaj dosti verjetno.

Potem je prišel čas, da se odpravim dol ven. Tudi danes sem se odločil za anello, zato sem sledil markacijam v smeri stavola Patok, na drugo stran hriba torej. Na tej strani sem moral takisto popaziti na markacije in ponekod slabše vidno stezo, a so mi ključna mesta ostala dobro v spominu. Povsod, kjer sem zavil po posluhu, bodisi nisem videl naslednje markacije, bodisi stezica ni bila sledljiva, sem zavil prav. Do stavola me je skoraj zeblo, sem bil pač v senci, topleje odeti pa se mi ni ljubilo. Čim sem zavil na prisojna pobočja je bilo bolje, da mi bo kmalu zatem skoraj vroče, niti pomislil nisem. Pod stavolom sem moral spet malce iskati stezico, potem je šlo skoraj samo od sebe proti dolini. Prešerno razpoložen sem se zalotil, da se glasno pogovarjam s posušenim borom, češ, ali te je bolezen ali požled, da si samo še "skelet". Hm! 

Zatopljen v svoj svet, prepričan, da daleč daleč naokoli ni nikogar, nekaj okljukov nad stavolom Ceresaie zavoham dim. Prijetno dišeč dim, ki ga dajo goreča drva. Pot vodi nekaj metrov od hišice, ko sem bil vštric, sem pred vhodom zagledal starejšega moža, katerega sem glasno pozdravil. Ni me slišal, verjetno zaradi glasno žuboreče vode v vodnjaku pred hišo. "Nič, najbolje da grem hitro naprej," sem se menil sam s seboj, "mož je verjetno enako kot jaz prepričan, da v bližini ni nikogar. Zna biti, da bi ga prestrašil, če bi se ponovno zadrl, kaj šele, če bi stopil do hišice." 

Od tod naprej je bilo vse bolj in bolj vroče, ko je pot zavila levo nad Kluže, bi zlahka zmogel v kratkih rokavih. Če so me ves ljubi dan spremljale tišina, samota in žvrgolenje ptic, sem bil na koncu deležen hrupa z avtoceste v dolini, enako kot zjutraj na začetku. Ni me motilo, ne prej, ne sedaj, prelepo sem se imel, da bi se pustil takim malenkostim. Na kolesarski stezi sem vedel, da sem s potepom skoraj pri koncu, med hišami sem hitro prišel do trga, kjer je velik vodnjak. Osvežitev, malce umivanja, potem pa okoli ovinka, pravzaprav dveh, do avta in že sem bil bogatejši za še en čudovit spomin. 

Brez dobrot takšne ino drugačne sorte ne gre, med tednom si ob večerih rad pričaram nekaj furlanskega, kar me spomni na karnijske ali julijske vrhe. Postanek v Trbižu je bil torej samoumeven, polna nakupovalna vrečka takisto.

-> fotografije Jof di Scluse (Chiusaforte)

-> posnetek prehojene poti