Jerebikovec

Vinotok, petek 18.10.2019

Po petnajstih, če ne dvajsetih letih, spet na Jerebikovec. Po koncu tedna brez hribov, dan počitka je prijal, dan obiskov na Goriškem še bolj, sva se po dolgem času odločila za kondicijsko turo. Ne gre, da bi v slabšem vremenu preveč čepela doma, kar bova v slabem zagotovo. Kondicija stežka pride in zlahka odide, zato je vsake toliko potrebno vzeti pot pod noge tudi takrat, ko se ti ne ljubi kaj dosti ali ko vreme ni kaj prida.

 

 

 

Monte Tersadia

Vinotok, sobota 5.10.2019

Neskončno težko razumem neskončnost. Če sploh... Že mnogokrat sem vrh gore razmišljal takole: "Če grem na goro, ki jo opazujem, in potem z opazovane gore na naslednjo opazovano, in tako naprej in tako naprej, na koncu pridem na to, na kateri sem. Zemlja je pač okrogla in pridem naokoli. Torej moja pot ni bila neskončna, saj sem se vrnil na začetek, ki je hkrati konec". Potem namesto gora pomislim na vesolje. Planete izven našega osončja so odkrili in če so izven našega osončja, so verjetno tudi izven sosednjega. In tako naprej in tako naprej. V vesolju verjetno ne pridem naokoli, to je, nazaj sem. Se torej nekje zaletim v nekaj in je tam konec neskončnosti ali dejansko brez konca in kraja potujem iz osončja v osončje... Ne vem, dejansko si težko predstavljam nekaj brez določljivega začetka in konca...  

Nekoč sem bral Rilkeja, po tistem, ko sem prehodil po njem poimenovano pot med Sesljanom in Devinom, in si zabeležil sledeče:

Potrpi z vsem, kar v tebi še ni rešeno.
Poskusi ljubiti vprašanja sama.
Ne išči zdaj odgovorov, ki jih ni moč dati,
ker bi jih ne zmogel živeti.
In stvar je v tem: živeti vse.
Živi vprašanja zdaj.
Morda boš potem zlagoma,
ne da bi opazil,
nekega daljnega dne zaživel odgovore.

Rainer Maria Rilke

Monte Tersadia je ena tistih gora, s katero sva se dolgo spogledovala, a ni in ni prišla na vrsto vse do danes. Še nekaj jih je, s katerimi se čakamo že vrsto let, in zna biti, da se s kakšno od njih ne bomo dočakali... Zagotovo zna biti.

Izhodišče sva imela na sedelcu Forcella Lius, ob cesti med Paularom in Ligosullom, od koder sva se tudi pripeljala. Večina se jih na hrib odpravi iz Rivalpa, sam pa razmišljam, da bi se na tisto pot odpravil pozimi, s turnimi smučmi.

Po cesti sva stopila navkreber v smeri Paulara in par ovinkov višje zavila desno, kmalu zatem levo in po kakih dvajsetih minutah prišla do začetka pešpoti, kjer sta dva moža pripravljala drva. Prijazno smo se pozdravili in ko sem povedal, kam sva namenjena, sta mi  v smehu dejala, da je pot na Tersadio dolga, da hodiš in hodiš in še kar hodiš. Smerokaz je obetal tri ure vzpona, opisi na spletu tudi manj, kakor kateri, zato sem ta hodiš in hodiš in še kar hodiš vzel z rezervo in z nasmeškom odvrnil, da bova nekako že zmogla. Zaželeli smo si lep dan in nekaj minut kasneje sva bila s princesko spet sama. Da bova sama vso pot navzgor, zgoraj in vso pot navzdol si nisem mislil, saj se je obetal krasen dan.

Navkljub poskočnemu koraku se nisem in nisem mogel ogreti, čeravno sem bil topleje oblečen kot običajno. Ni kaj, jesen je tu in zima bo kmalu potrkala na duri, sem si mislil in brez besed sledil princeski, ki je urno drobila v breg. Pot je dolgo časa vodila po gozdu, zato razgledov nisva imela. Na neizrazitem sedelcu Sella Orteglas naju je smerokaz usmeril levo in čez približno četrt ure sva bila pod bivakom Bivacco Valuta. Najina pot se je nadaljevala pod njim, zato se do njega nisva sprehodila, ne gor grede, ne dol grede, enostavno se nama ni ljubilo.

Od tod dalje je pot postala razglednejša, lahko sem užival v razgledih na Monte Zoncolan in na okoliške vrhe, tudi na Arvenis in Tamai, s katerima se že poznamo. Smrekov gozd  so zamenjali macesni in rušje, mulatjera je postala širša, v tišini in samoti sva jo drobila proti sedlu Sella Tersadia. Zamišljen, kot sem bil, sem skoraj spregledal velikega možica, ki naju je napotil v levo. Tod so se že videla vršna pobočja in plantaže gostega rušja pod njimi. Svet je tak, kot je recimo na Dimonu ali Paularu, zato sem takoj pomislil na zimo, sneg in smuko. Nad rušjem je pot zavila za rob, tam sem v trenutku pozabil na zimske radosti, saj sem pred seboj zagledal mogočni Monte Sernio in za njim ostenje Crete Grauzarie. S prvim se že poznava, a imava v dobrem še eno pot, ki se ji zlahka reče smer, druga pa mi je skrivnosti skoka nad sedlom Portonat, za katerega pravijo, da je najzahtevnejši del ture, že razkrila. Čemu se ne bi pred zimo še enkrat odpravil nanjo in spoznal še preostali del poti do vrha Crete Grauzarie, sem pomislil. Razmišljanja o smuki in poplezavanju so morala biti kar dolga, saj sem, čim sem se vrnil v sedaj, že zagledal kip matere božje pod vrhom Tersadie in velik križ nad njo. Če vzamem v ozir še obzidje, ki je tam, je vse skupaj videti skoraj kot svetišče. Vrh je malce višje, zato sva se pomujala še do tja, se tam temeljito razgledala, potem pa stopila nazaj in si znotraj obzidja privoščila dolg počitek.

Oblekel sem vse, kar sem imel s seboj, pa mi še vedno ni bilo kaj prida toplo. Še dobro, da vetra ni bilo kaj dosti in da sva imela zaradi zidu okoli naju prijetno zavetje. Snedla sva vsak svoje dobrote, se odžejala, posedela in poležala, naredila nekaj posnetkov za spomin, se razgledala še od tod, čeravno so bili razgledi istovetni tistim z vrha, potem pa počasi vzela pot pod noge in se odpravila v dolino.

Videti je bilo, da se vreme kvari, nekatere okoliške gore so se že skrivale za bolj ali manj gostimi oblaki. Do stika z markirano potjo blizu sedla Sella Tersadia sva skoraj pritekla, princeska je bila v svojem elementu in se ji je dogajalo, nadaljnji sestop pa je minil v prijetno zložnem tempu. Mož, ki sta zjutraj pripravljala drva pri cesti ni bilo več, je pa tam bila velika skladovnica drv, ki je zjutraj ni bilo. Tudi vreme je bilo precej drugačno, kot je bilo zjutraj in kot je bilo, ko sva se odpravila z vrha. Kazalo je na dež in še preden sva se vrnila do avta, je padlo nekaj kapelj. Dober "tajming" imava, sem rekel princeski, ki je že počivala v svojem boksu. Ona pa nič, zdolgočaseno je zazehala in se zleknila, kot je dolga in široka. Še dobro, da je boks dovolj velik.

Še preden sva se se pripeljala v Ligosullo, je pričelo rahlo deževati, v dolini pa se je pošteno ulilo. Vidiš, dežja pa napovedi niso obetale, sem dejal princeski. Ona pa nič, le kako bi, ko pa je zaspala, še preden sva se odpeljala proti domu.

-> fotografije Monte Tersadia

Schwarzkofel in Straßkopf

Kimavec, nedelja 29.9.2019

V začetku tedna sem kot običajno razmišljal o koncu. Ne o kakršnemkoli koncu, temveč o koncu taistega tedna. Je pač tako, da med tednom pogosto razmišljam o gorah in prostočasnih dejavnostih, konec tedna pa sila malo o službi, če sploh.

Vremenske napovedi za Sauris, Sappado in Furlanske Dolomite niso obetale kaj prida vremena, tudi napovedi za domače kraje me niso prepričale, zato sem se ozrl še k severnim sosedom. Že v četrtek so za nedeljo napovedali precej sonca in suho vreme in napovedi niso spremenili vse do sobotnega večera. No, malce že, med vrsticami so dodali, da zna biti nizka oblačnost trdovratna in se zadržati vse do poldneva, nekako do en tisoč in osemsto metrov visoko. Fino, sem si rekel, izhodišče je tako tam nekje, celo nekaj višje. Izbrana tura je bila dovolj mikavna, da je zamikala tudi prijateljico in tako smo se v nedeljo zgodaj zjutraj odpeljali novi pustolovščini naproti. Pot do izhodišča je bila dovolj dolga, da sva vmes popila dve kavici in ne prvič sem se vprašal, čemu se tudi sam sem ter tja na poti v gore ne ustavim ob poti in si privoščim skodelice poživljajoče pijače.

Na prelazu Iselsberg Pass nas je smerokaz usmeril levo. Cesta je nad gostiščem Schöne Aussicht izgubila asfaltno prevleko, tam je parkomat, v katerega je potrebno vreči 4€, kolikor zahtevajo za dnevno parkiranje, potem pa smo se po približno petih kilometrih bolj ali manj luknjastega makadama dvignili za dobrih sedemsto metrov in parkirali na planini Roaner Alm. Upanja, da bomo  na planini že nad oblaki in nas bo razveselilo sonce, nisem izgubil vse do zadnjega...

Začetek je bil uživaški, čeravno v oblačnem in meglenem vremenu. Čutiti je bilo, da sonce ni kaj dosti višje, a kar ni in ni zmoglo oblačne koprene. Po položni poti, imenovani Wiener Höhenweg, smo začeli potep. V prvem kilometru se pot dvigne samo za sto metrov in je v sončnem vremenu prava promenada, saj nudi imenitne razglede na Lienške Dolomite onstran doline. Potem se je pot usmerila strmeje navzgor in nas pripeljala do razpotja, kjer smo zavili proti jezeru Schwarzkofelsee. Tu nekje so nas pobožali prvi sončni žarki. Prepričan sem bil, da je to to, da je sonce končno zmoglo oblake in nas v nadaljevanju ture čakajo jasno vreme in prelestni razgledi. Nekaj ur kasneje sem vedel, da sem že drugič delal račun brez krčmarja... Pot nas je vodila navkreber po prekrasnih travnikih, kjer so se ob poti našle brusnice in borovnice in kjer sem pogrešal brlizganje svizcev. Za robom sem že slutil jezero, višinomer na uri je pokazal, da smo dovolj visoko, in res sva ga s princesko zagledala, čim sva se prebila preko skalnatega sveta. Le ta je bil za princesko pravi agility, saj je spretno poskakovala s skale na skalo, iščoč najprimernejšo pot za njene drobne tačke. Tam sva dohitela prijateljico, ki je urneje in spretneje opravila s skalovjem, se razgledala, kolikor nama je dopuščalo vreme, si seveda ogledala tudi jezerce, potem pa smo skupaj sedli k počitku. Sonce in oblaki so se dajali, kdo bo koga, včasih je bil trenutek oblačen in sončen hkrati.

Ideja, da bi turi dodali vzpon na Muletter Seichenkopf, ki se je dvigal približno štiristo metrov nad nami in na katerega vodi zahtevna pot, katero imenujejo plezalna, ker si moraš pomagati z rokami, je plahnela in ker vreme ni kazalo namenov, da bo sonce ugnalo oblake, tudi splahnela. No, ni bilo samo vreme, a v sončnem vremenu bi znalo biti drugače. Kakorkoli, po počitku smo nadaljevali proti Straßkopfu. Spet smo morali preko naloženih skal, moreni podobnem terenu, in spet je princeska pokazala svojo spretnost. Pot se je pričela dvigati, videti je bilo, da nas za robom čaka daljše prečenje, kar prijateljica omeni hrib, na katerega smo se nameravali povzpeti nad jezerom. Češ, kateri od vrhov okoli nas je pravi. Ti šment, sem glasno dejal, povsem sem pozabil nanj. Kaj takega! K sreči nismo bili predaleč, da se nam ne bi ljubilo vrniti nekaj malega nazaj in se povzpeti nanj. Ne križa, ne skrinjice ni zgoraj, le veliki možic, saj je Schwarzkofel precej neizrazit in se kar izgubi v senci višjih sosedov.

Sestopili smo nazaj na markirano pot, nadaljevali po njej in na sedelcu, kamor nas je pripeljalo položno prečenje, zagledali naš naslednji in hkrati zadnji vrh na našem potepu. Straßkopf, katerega sem že večkrat obiskal pozimi in enkrat tudi poleti, ni bil videti ne daleč, ne visoko in res smo kaj hitro zmogli nanj. Veter, ki je vsake toliko močneje zapihal, nam je na vrhu prizanesel, zato smo posedeli na klopci in malce počili ob razgledih na kočo Winklerner Hütte nedaleč pod nami in na Lienške Dolomite onkraj doline.

Hladno vreme ni dopuščalo daljšega posedanja, mraz je lezel v kosti, zato smo se kmalu odpravili navzdol. Nižje smo bili, topleje je bilo in ko smo zmogli do avta, je bilo skoraj že vroče. 

Do gneče v gostišču na planini nam ni bilo, zato sva si kavico pustila postreči v "kolesarski kavarnici" na prelazu Iselsberg Pass.

-> fotografije Schwarzkofel in Straßkopf