Monte Bottai

Gruden, sobota 7.12.2019

Prelaz Sella Chianzutan je sameval. Nikjer nikogar in zaprto gostišče, ko sva se pripeljala iz Tolmeča skozi Verzegnis. Povsem drugače kot v začetku junija, ko sva se zaradi avtomobilskega tekmovanja samo zapeljala preko prelaza in se namesto na Bottai odpravila na Teglaro in Valcaldo. Če ne bi storila tako, bi morala po potepu čakati do poznega večera, da bi spet odprli cesto.

Vedel sem, da bo najina pot zjutraj v senci, zato sva se toplo odela. Daljši počitek zaradi novembrskega deževja in okrevanje po posegu, ki ga je prestala Cathy, sta narekovala počasen začetek in zmeren tempo. Na spodnjem koncu opuščenega smučišča sva udela pot in se odpravila proti Caseri (malgi) Avrint. S prvima dvema kilometroma sva opravila po gozdni cesti, ves čas po malem navzdol. Do razpotja, kjer naju je smerokaz spet usmeril navzgor, sva se spustila za skoraj stopetdeset metrov. Nekaj ovinkov pod planino sva prišla do odcepa poti "811", ki skozi gozd pelje do Casera Montuta. Običajno se vzpon opravi po tej poti oziroma v tej smeri, za obratno sem se odločil zato, ker nisem vedel, kako bo šla princeski pot izpod tačk. Torej položneje navzgor in strmo navzdol...

Poleti je Cathy, ki ima v potnem listu zapisano uradno ime Crazy Cathy RoadRunners, dopolnila štirinajst let. Dovolj, da so se pojavile prve starostne težavice, kot so nekaj slabih zobkov, malce obrabljen kolk in rahel šum na srčku. Vojak Švejk bi dejal: "Samo brez panike!" in tega mnenja je bil tudi najin veterinar. Slabe zobke je pod anestezijo izruval, ostalo pa zaenkrat princeske še ne ovira. Tako kot zame, tudi za zverinico velja, da z leti visoke gore postanejo še višje in strma pota še strmejša, zato bova nadaljevala po pameti, da ja ne bo prekmalu previsoko in prestrmo...

Sama na prelazu, sama na poti, sama na plan... Ne, na planini nisva bila več sama, tam sva srečala mlajši par. Sonce, na katerega sem računal, še ni zmoglo oblačnih kopren, v hladu pa nama ni bilo do posedanja.

Nadaljevala sva s potepom in za casero zavila v gozd, kjer je pot postala strmejša. V mislih sem še enkrat preletel opise poti, ki sem jih na predvečer še zadnjič prebral, in se spomnil, da je nad casero razpotje, kjer gre ena pot strmo naravnost na vrh in druga položneje naokoli. Res sva kmalu prišla do skalnatega skoka, kjer se je markirana pot nadaljevala po desni strmo gor, naravnost pa se je položno nadaljevala nekakšna stezica oziroma stečina.To bo to, sem pomislil, in nadaljeval po položni. Stezica oziroma stečina je bila vse težje sledljiva in ko jo je zmanjkalo, nisem vedel, kaj bi. Naj se vrneva in nadaljujeva po markirani poti ali naj nadaljujeva po strmem, poraščenem grebenu, ki nad nama vodi proti vršnim pobočjem. Vrh je bil videti blizu, zato sem se odločil za slednje in že nekaj minut kasneje in nekaj deset metrov višje mi je bilo žal... Pobočje je postalo strmejše, mestoma skoraj prepadno, vmes so bili skalni skoki, na tleh pa listja prek gležnjev, po katerem je hudičevo drselo. Kaj kmalu mi je bilo jasno, da bi bil sestop zahtevnejši, tudi nevarnejši od nadaljevanja, zato sem pospravil palice in sila previdno izbiral smer nadaljnjega vzpona. Ponekod sem princesko dvignil na poličko nad seboj, jo drugje povlekel s povodcem, da je sama lažje zmogla strmino, nekajkrat pa sem jo imel celo v naročju in se vlekel za veje navzgor. Kaj bi bilo, če bi mi veja ostala v roki ali če bi mi zdrsnilo na skoraj navpičnem pobočju, sem razmišljal šele, ko sva spet stopila na markirano pot. Nanjo sva prišla točno tam, kjer je razpotje položnejše in strmejše, obe sta seveda markirani. 

Tu sva prišla na markirano pot. Pogled navzdol ne razkrije dejanske strmine in izpostavljenosti.

Princesko sem pocrkljal v naročju, češ, imenitno si zmogla kalvarijo, ki sem nama jo zakuhal, potem pa sva nadaljevala po strmi. Po strmi zato, ker je bila precej položna v primerjavi s pobočjem, po katerem sva prišla. Ob misli, da sva morebiti naredila prvenstveno, sem se nasmehnil, čeravno mi ni bilo prav nič do smeha. Pomrznjen sneg na poti je zahteval previden korak, čeprav ga je bilo le za prst ali dva. Vršna pobočja in vrh sam pa so bila kopna in hoja po visokih travah obema v veliko veselje. Vrh ni bil samo najin, kar nekaj se nas je našlo zgoraj. Prijalo bi posedeti na mehkih travah, a sva počitek določila pri Caseri Avrint. Prehladno je bilo na vrhu, saj se je sonce še vedno skrivalo za oblaki, tudi nekaj vetra je dodalo svoje.

Počitek pri caseri je obema dobro del. Z veseljem sem opazoval zverinico, ki ni bila videti prav nič utrujena. Veselo je raziskovala okolico, vmes pohrustala kak briketek ter se pred nadaljevanjem sestopa še malce pocrkljala v mojem naročju. Do prelaza sva imela še kar nekaj poti, zato nisva dolgo posedala. Na razpotju nekaj nižje sva stopila na "811" in po nekaj korakih osupla obstala. Pot se je nadaljevala strmo navzgor do nekakšnega sedelca, za katerim sem upal, da se bo usmerila navzdol. Do sedelca nama je šlo lažje, kot sem predvideval, nadaljevanje pa je bilo bolj po najinem okusu. Položno in navzdol, prepričan sem bil, da je najhujše za nama. Že po nekaj ovinkih je prepričanje usahnilo, saj sva spet morala navzgor, nič manj strmo kot prej. Nadalje sva morala prek hudourniških grap, ena je bila celo zavarovana z jeklenico, brez nje ne vem, če bi zmogla preko, tudi strmih gor in dol se je nabralo še kar nekaj in ne enkrat sva morala iskati nadaljevanje poti, ki je bila markacijam navkljub ponekod težko sledljiva. Do Casere Montuta sva med sestopom naredila skoraj dvestopetdeset metrov vzpona. Tam sem si pošteno oddahnil, saj sem vedel, da sva zagotovo iz hudega.

Do avta sva se vrnila po opuščenem smučišču.

Potep, ki naj bi bil kratek in naj bi naju vodil po bolj ali manj položnih poteh, je tako postal precej zahtevna tura. Nehote sva se temeljito preizkusila in z največjim zadovoljstvom ugotovila, da še zdaleč nisva za v staro šaro.

-> fotografije Monte Bottai

Stražica, Mesečev plato, Hlam in Diviška

Listopad, nedelja 10.11.2019

Če sem bil še v četrtek prepričan, da se sneg ne bo obdržal, sem v soboto samo še nejeverno zmajeval z glavo. Popoldan sva s princesko ždela na kavču in premišljevala, kam za vraga naj se odpraviva prihodnji dan. Za snežne vragolije bo časa še dovolj, sva si bila edina, do moče in blata nama ni, kam torej... 

Še pred Postojno se je zdanilo, videti je bilo, da se vreme drži napovedi. Gosta oblačnost je prekrivala nebo, težko je bilo verjeti, da nad njo sije sonce. Podobno vreme je bilo tudi v Ilirski Bistrici in ko sva prišla preko meje, ni bilo nič drugače. Bo že nekako, sem se tolažil, napovedali so sončen dan. Pa ni bilo, saj je nad Reko pričelo rahlo deževati in ko sva prišla v Baško, je tam deževalo še močneje.

Zaradi del je bilo parkirišče pri avtobusni postaji zaprto, zato sva začela pri cerkvi Svetega Martina, dobrih sto metrov višje. Čim je princeska skočila iz boksa, ji je na smrček padlo nekaj debelih kapelj. Prav grdo me je pogledala izpod čela, še dobro, da ne vem, kaj si je mislila... Potegnil sem si kapuco na glavo in zaklenil avto, potem pa sva hitro stopila v gost borov gozd, kjer sva našla nekaj zavetja pred dežjem.

S princesko se še nisva odpravila v hribe na morje, greva pa kar pogosto na morje v hribe. Tako kot tokrat in tudi tokrat si je princeska vzela precej več časa kot v hribih, da je ovohala vse, kar se ji je zdelo vredno ovohati. Zaradi klavrnega vremena sta čas in prostor, v katerem sva bila, delovala sila turobno, prav žalostno je bilo videti vse skupaj, verjetno tudi naju. Počasi sva prišla do drugega in tretjega "kornerja" in kmalu zatem, ko se je pot položila, do smerokaza, ki naju je usmeril desno. Po mestoma težje sledljivi poti sva skozi gozd prišla na Stražice, vzpetinico, ki je imeniten razglednik. Videla sva veliko in daleč, če bi bilo vreme prijaznejše, bi zagotovo videla še več in dalj.

Za počitek je bilo prezgodaj, zato sva se vrnila na glavno pot in nadaljevala proti Mesečevem platoju. Do tam je dež pojenjal, pričelo je pihati, vsake toliko je skozi oblake zmoglo nekaj sončnih žarkov. Čim sva stopila iz gozda, so se odprli krasni razgledi proti Hlamu in Diviški, nekaj višje, ko je pogled segel tudi do celine in okoliških otokov, pa mi je od vsega lepega skoraj zastal dah. Sonce je prosevalo skozi temačne oblake. Kamor sonce ni zmoglo, je bila pokrajina črno bela, drugod čudovito barvita. Globoka tišina in samota sta dodali svoje... Čarobno! Če sem do tod princeski vsake toliko dejal, naj stopi hitreje, sem jo do vrh Hlama nekajkrat prosil, naj malce upočasni. Sončno vreme in razgledna prostranstva so čisto nekaj drugega kot ozka steza v temačnem gozdu, zato se ji je pričelo dogajati in ker ne gre, da bi me vlekla na povodcu, se je dogajalo tudi meni. Bližje vrhu sva bila, lepše je bilo vreme. Dež je ponehal in na vrhu naju je sonce prijetno pogrelo.

Tudi na Hlamu se nisva dolgo mudila. Razgledal sem se proti Malemu Hlamu in masivu Obzove, na otoke in celino, potem pa sva se mimo lokve Kalić vrnila do kolovoza in po njem nadaljevala proti Diviški. Kmalu naju je ujela skupina pohodnic in pohodnikov, z njimi je bil tudi prijazen labradorec, ki je kar norel od veselja, ko je uzrl princesko. Ker tudi ona ni bila ravnodušna, je trajalo kar nekaj časa, da sta se bolje spoznala in se malce poigrala. S kolovoza sva kmalu zavila na pešpot, ki naju je pripeljala do ovčje staje, večje ograde iz kamenja, ki jo tod imenujejo mrgari. Tu sva prehitela skupino, ki je prej prehitela naju. Preden se je pot pričela vzpenjati, sem na pobočju zagledal več modrih "stvari". Mislil sem, da gre za modre sode, tako je bilo videti vse skupaj od daleč, potem se mi je zdelo, da bi to lahko bili v modro pobarvani čebelji panji. Kar se te modre "stvari" pričnejo premikati. Nadel sem si očala in ugotovil, da gre za ovce. Spomnil sem se na Obzovo, tudi tam sem videl nekaj pobarvanih ovc, a so bile tiste precej manj vpadljive kot te.
Mesečev plato nekateri imenujejo tudi krški Tibet, pokrajina naj bi bila podobna tibetanski planoti, živo modre ovce, ki so tekale po pobočju Diviške, so delovale prav nadnaravno... Pazljivo sva sledila stezici, ki se je izgubljala v kršu, in prečila proti Lokvi Diviški, prekrasnem "jezercu", ki je s kamnitim zidom oz. ograjo razdeljeno na pet delov, na toliko torej, kot je lastnikov zemljišča. Tudi pašne površine so pogoste razdeljene z "neskončno" dolgimi kamniti zidovi. Tu nekje naju je prišel pozdravit beloglavi jastreb, ki je kar nekaj časa jadral visoko nad nama.

Do vrha ni bilo daleč in kmalu sva se pridružila skupini, ki naju je pred lokvo drugič prehitela. S princesko sva se lotila dobrot, oni pa so se odpravili naprej proti Hlamu. Med malico sem se razgledoval proti celini, kjer je bilo precej oblačno, in na bližnje otoke. Kar nekaj njih sem že obiskal, a je od takrat preteklo mnogo vode, saj obiski segajo v srednješolske čase.

Zavedajoč se, da je kar dolga pot za nama in da nazaj ne bo nič krajša, s princesko nisva dolgo posedala. Čim sva se malce spustila, je postalo precej toplo, tudi v kratkih rokavih me ne bi zeblo. Do gozda sva sestopila lenobno počasi, prelep dan se je naredil, da bi hitela. Borov gozd, ki je bil zjutraj turoben in siv, je bil sedaj svetal in sončen, tudi razgled na Baško je bil drugačen. Človek bi pomislil, da sestopa skozi drug gozd in gleda drugo mestece kot zjutraj.

Po potepu sva se ustavila ob poti, da sem kupil steklenico vina in kos sira, potem pa nadvse zadovoljna odpotovala domov, vedoč, da se kmalu vrneva.

-> fotografije Stražica, Mesečev plato, Hlam in Diviška