torek, 7. februar 2023

Mali Karman (Cuarnan)

Svečan, ponedeljek, 6.2.2023

Med predvčerajšnjim potepom v Huminu in okolici so pogledi pogosto uhajali proti Velikemu in Malemu Karmanu, Chiamponu in Cuarnanu. Nedeljski počitek mi je dobro del, časa za premišljevanja o tem kaj bi počel v ponedeljek, je bilo na pretek. Turna smuka ali peš, tudi bicikel, povsod sem našel nekaj plusov in minusov, tehtanje v prid tega ali onega je trajalo do poznega popoldneva. Precej nizke temperature mi niso po volji, čeravno imam zimo raje kot poletje in mraz lažje prenašam kot vročino. Tudi na obali so obetali minus v jutranjih urah, čez dan pa borih nekaj stopinj plusa in kar močno burjo. Ti šment. Prebral sem nekaj zadnjih poročil na turnosmučarskih forumih in hribovskem portalu, še zadnjič preveril vremenske napovedi in sklenil, da bode Mali Karman prijeten kompromis želja, razmer in vremenskih obetov.

Zjutraj nisem hitel, precejšen mraz je bil napovedan tudi za tiste konce. Med vožnjo do izhodišča sem užival ob razgledih na okoliške gore, obsijane s soncem. V prijetno toplem avtu nisem imel občutka, da smo sredi zime, le pokuk na termometer, ki meri zunanjo temperaturo, mi je dal jasno vedeti, da se zima ne heca. V Joufu, kamor sem se pripeljal petič, me je pričakalo prazno parkirišče, tudi med turo in po njej nisem srečal nikogar, prvič tako. Precej mrzlo je bilo, ko sem stopil iz avta, a sem potep vseeno začel brez jakne. Računal sem, da me bo nekaj hitrejši tempo pogrel, tudi sonček se je že čutil, in res sem si, še preden sem nekaj višje zapustil ozko cesto in stopil na pešpot, moral obrisati potne srage s čela.



Lani je minilo deset let, kar sem se po tej poti prvič povzpel na Mali Karman. Potem sem tod hodil še trikrat, nikoli sam. In kot sem že zgoraj napisal, se mi je danes prvič zgodilo, da ves ljubi dan nisem srečal nikogar. Do razgledišča, kjer so križ, miza in klopi, mi je pot hitro minila, ta del vzpona imam vedno kot nekakšno uverturo, ogrevanje, zares se začne šele naprej, višje. Vreme je bilo nekaj manj prelestno, kot je bilo v Joufu videti, nekaj oblakov se je navleklo na nebo, tudi nekaj mrča, zato so bili razgledi manj daljnosežni kot znajo biti. K sreči ni pihalo, zato sem kar v puliju in jopici nadaljeval navkreber, navkljub precejšnjemu hladu. Vse od začetka ture sem se spominjal minulih potepov na tej poti, oseb, s katerimi sem bil, tudi kak posamičen dogodek se mi je precej živo odvrtel pred očmi. Dobrih enajst let mineva od prve poti tod, v tem času se je nabralo toliko tega in onega, da bi lahko napisal debelo knjigo. Slabega in grdega, lepega in dobrega, žalosti in veselja. Doživetij, katerih večji del je lep in dragocen spomin, in nekaj grenkih izkušenj, katere bi najraje pozabil. 




Premišljujoč o tem in onem sem hitro prišel do razpotja, kjer sem kot običajno nadaljeval desno gor. No, sprva skoraj po ravnem, potem malenkost dol in šele zatem strmo navkreber. Med hojo po ravnem sem začutil utrujenost, tudi nekaj zadihanosti, čudno se mi je zdelo čemu, saj nisem imel občutka, da hitim. No, šele na vrhu, pri cerkvi, sem dojel čemu nekaj težji korak proti koncu vzpona in nekaj krajša sapa, saj sem za vzpon potreboval deset minut manj kot dve uri. Po krajšem strmem delu sem prišel na greben, tam je rahlo vleklo, temperatura je z višino padla za nekaj stopinj, sonček, ki se je sicer trudil sijati skozi koprenaste oblake, pa ni imel dovolj moči, da bi bilo kaj haska od njega. Pomujal sem se do cerkvice, vedoč, da bom tam imel v nekakšnem preddverju zavetrje. Tam sem si oblekel vse, kar sem imel v nahrbtniku, si nadel kapo oziroma trak, v trenutku je bilo precej bolje. Potem sem nedaleč stran poiskal še zavetrn kotiček kak meter ali dva pod grebenom, kar smejalo se mi je od ugodja, ko sem žvečil dobrote in poleg srkal toplo pijačo. Razgledoval sem se po okoliških gorah in na dolino, na furlansko nižino pravzaprav, in tako kot v soboto ugotavljal, da zaradi mrča morja tudi danes ne bom uzrl. Nič ne de, živo imam v spominu lesketajočo morsko gladino z ladjami in barčicami na njej, nemalokrat sem jih gledal z vrhov karnijskih in alpskih vršacev in njih predalpskega sveta. Zima je zima, toplim oblačilom navkljub me je pričelo hladiti, zato sem druge pol sendviča pozobal ekspresno hitro in se potem s podobno hitrostjo lotil sestopa.












Tudi na tej strani sem imel nekaj snega, a sem se poledenelim stopinjam zlahko izognil s hojo po celem, tudi po kopninah, ki jih je bilo vse več, nižje sem bil. Veter je bil kar močan, mrzel, čim sem zavil z grebena je bilo hitro bolje. Na križišču, kjer sem gor grede zavil desno, sem se slekel in malce pomartinčkal, potem pa kaj hitro zmogel do razgledišča pri križu. Še zadnji razgledi na nižino, na greben Karmana nad menoj, minuta ali dve za spomine, in že sem bil v gozdu, kjer se je današnji potep počasi bližal h koncu. "Ni daleč čas, ko bo tudi to, kar se mi dogaja ta trenutek, prijeten spomin," sem pomislil, upajoč, da mi bo na stara leta dano uživati vse te dragocene spomine, ki se nabirajo že vrsto let oziroma desetletij.









V vasi sem pričakoval, da se bom s kom pozdravil, mogoče izmenjal par besed, a tako kot zjutraj ni bilo nikjer nikogar. Kar verjeti nisem mogel. Običajno je bilo na parkirišču nekaj vozil, enkrat sem moral avto pustiti celo nižje pri pokopališču, v vasici in tekom ture pa nekaj srečanj, pozdravljanj in krajših klepetov.




Še kratek postanek v Huminu, da sem imel doma zvečer in naslednji dan kaj jesti, tudi piti, in že sem bil na poti domov. Trdno odločen, da pojutrišnjem stopim na turne smuči, vedoč, kje točno bom to storil.


ponedeljek, 6. februar 2023

Jezerce Cornino in Humin (Lago di Cornino in Gemona del Friuli)

Svečan, sobota 4.2.2023

Današnji potep, pravzaprav izlet, je bil namenjen ogledu Humina, mesteca, ki sva ga poleg Gradeža z Majo najraje obiskovala. Našo Trento in znance, ki živijo tam, smo že obiskali, Gradež prav tako, danes pa smo se z Majinimi starši in Nejcem odpravili še v Humin. Če bi bila hiša metuljev v Bordanu že odprta, bi se ustavili tudi tam, tako pa smo ogledu mesteca dodali ogled rezervata beloglavih jastrebov in sprehod okoli jezerca Cornino. 

Jezerce Cornino, katerega sem obiskal že vsaj četrtič, nas je očaralo s svojo smaragdno barvo in mirom, tišino, ki nas je spremljala med sprehodom okoli njega. Seveda zna biti tudi drugače, če je gneča recimo, takrat zna biti precej glasno in čeravno je jezerce enako lepo, je doživljaj zagotovo precej manj prijeten. Od jezerca smo nadaljevali sprehod onstran ceste, po pešpoti, in se med povratkom do avta povzpeli še na razgledišče, od koder je krasen razgled na porečje Tilmenta. Zaključek prvega dela izleta smo imeli v informacijskem središču, kjer smo z mlajšim dekletom prijetno poklepetali o beloglavih jastrebih, okoliških vrheh in še čem. 
















Pred prihodom v Humin smo se ustavili pri spomeniku, posvečenem kolesarju Ottaviu Bottecchii, prvemu italijanskemu zmagovalcu dirke po Franciji, Tour de France. Na tem mestu se je ponesrečil s kolesom in nekaj dni zatem podlegel poškodbam v bolnišnici v Huminu. Okoliščine nesreče so za vedno ostale skrivnost, namigi, da ni šlo za nesrečo, še danes niso potihnili. Tudi cesta, ob kateri je spomenik, se imenuje "La strada di Bottecchia", njemu v spomin.



Humin nas je pričakal obsijan s soncem, vetra ni bilo, mraz pa je že zdavnaj popustil, Kot naročeno za sprehod in ogled znamenitosti. Sprehodili smo se po mestecu in poiskali manjšo cerkvico, v katero grem v božičnem času rad pogledat jaslice. Tudi brez njih je bila cerkev vredna ogleda, takisto okoliške zgradbe, obnovljene v prvotno stanje po katastrofalnem potresu leta 1976. Mimo občine smo nadaljevali na grad, kjer smo si ogledali razstavo ob stoletnici rojstva svetovno znanega režiserja Pier Paola Pasolinija. Gre za prvo razstavo plakatnega materiala, s katerim so promovirali predvajanje Pasolinijevih filmov, ne le tistih, ki se nanašajo na njegovo režisersko dejavnost, ampak tudi tistih, pri katerih je sodeloval kot scenarist ali igralec. Zanimivo, čudovito, res smo imeli srečo, da smo bili ob pravem času na pravem kraju. Potem smo se sprehodili še na drugo stran gradu, do parka s fontano, od koder smo imeli krasen razgled na furlansko nižino. Zaradi mrča žal nismo uzrli morja, smo pa zato toliko bolj uživali ob razgledih na zasnežene gore, če smo se ozrli na drugo stran. Po vrnitvi v staro mestece smo stopili v muzej, kjer je v sliki in besedi, tudi filmsko, predstavljen katastrofalen potres iz leta 1976. Mestece pred potresom, tik po njem in kako je potekala obnova. Iz taistega materiala, iz ruševin torej, so skoraj dobesedno v prvotno stanje obnovili staro mestece. Škoda, da se česa podobnega niso lotili v našem Breginju, Robidišču in tudi v dolini okoli Kobarida, saj montažne hiše, ki se jih najde še marsikje, niso niti najmanj lične, takisto nimajo čisto nič skupnega z arhitekturo teh krajev iz časov pred potresom. Zaključek ogleda in sprehoda po Huminu smo naredili v katedrali, v Il Duomo del Gemona del Friuli. Katedrala ni samo glavna cerkev v Huminu, temveč tudi v pokrajini in videmski nadškofiji.

















V Solkan smo se vrnili zvečer, tik pred temo, na Kekca pa smo se odpravili že ponoči. Nekako se nam je zdelo prav, da tako lep in prijeten dan zaključimo kot se spodobi, zato smo si po odlični joti doma privoščili še priznane palačinke v gostišču na Kekcu. Zatem še nekaj nočnega razgledovanja na obe Gorici in okoliške kraje in že je bil dan pri kraju. No, skoraj, mene je čakala še vožnja domov, ki je ob spominjanju na pravkar minevajoči dan, na dogodke pred časom in med razmišljanjem o prihodnjih potepih in tudi o dolgoročnejšnih življenskih odločitvah, ki me čakajo prej ali slej, minila kot bi trenil.

"razgled s Kekca"

Idej in želja glede prihodnih potepov je kar nekaj, zato je samo vprašanje časa, kdaj spet vzamemo pot pod noge...