Jof di Scluse (Chiusaforte)

Sušec, sobota 4.3.2023

Današnji potep se je imel zgoditi že pred časom, a me je nedavno sneženje napotilo, da en malček počakam. Kar prav tako, z ozirom na vreme med danajšnjim potepom bi prej pomislil, da bomo počasi prešli iz pomladi v poletje in ne iz zime v pomlad. 

Parkiral sem pod cerkvijo Svetega Bartolomeja in se od tam razgledal po Kanalski dolini in gorah nad njo, enako kot pred tremi leti, ko sva se na taisto pot odpravila s princesko. Vsake toliko se mi zgodi, ko pridem nekam, kjer sem že bil, da se mi pred očmi na nek način odvrti posnetek prejšnjega potepa oziroma tistega dne. Tudi danes. Zelo doživeto je vse skupaj, prijeten spomin. Nad zadnjimi hišami sem udel stezico proti bližnjemu zaselku Raunis, kjer na razglednem gričku stoji cerkvica Blažene Device Snežne (Beata Vergine della Neve), pod njo pa nekaj ruševin in ena lično obnovljena hiša.

Vodnjak ob poti je ponudil prijetno osvežitev suhemu grlu in potnemu čelu, že zjutraj je bilo precej toplo. Po krasni stezici v senci borovega gozda mi je šla pot odlično izpod nog, dolina je bila kaj hitro vse nižje. Razmišljal sem o vršnem delu Jofa in se spraševal, ali bom danes kaj lažje sledil skromni stezici na vršnem pobočju. S princesko sva se morala kar pomujati, da sva zmogla precejšnjo strmino pod vrhom, saj sva stezico izgubila kmalu nad gozdom. Kar hitro sem zmogel do slabše označenega razpotja, kjer se razvidnejša stezica nadaljuje v smeri vršička Cuel di Clari, slabše vidna pa zavije ostro v levo, skoraj nazaj. Pred tremi leti sem jo uzrl zadnji trenutek, tako neizrazita je, da sem se moral z zemljevidom prepričati, da grem prav.

Po krajšem položnejšem prečenju sem prišel v krasen gozd, tod je bilo rdečih pack (bolli rossi) več, kmalu sem prišel tudi do smerokaza, ki je kazal nadaljno pot proti vrhu. Nekaj časa sem še sledil stezici, ko pa se je le ta pričela izgubljati, sem nadaljeval za nosom. Bolj ali manj naravnost gor, držeč se leve strani vršnega pobočja. S princesko sva šla precej bolj desno, spomnil sem se sitne strmine, v katero sva po nepotrebnem "zabluzila". Da sem se danes držal levo se je izkazalo kot modra odločitev, saj sem že precej pod vrhom spet udel rdeča znamenja, katerim sem sledil vse do vrha. Poiskal sem razgleden kotiček, se topleje odel, saj je bil rahel vetrc precej hladen, in že je sledilo vse tisto prijetno, kar se ima običajno zgoditi na vrhu. Upam, da bom kmalu tako daleč, da bom malici, razgledovanju in premišljevanju na vrheh dodal še skiciranje oziroma risanje okoliških gora, narave in še česa. Počasi se učim, upam, da bom do počitnic tako daleč, da bo smiselno nositi skicirko in nekaj svinčnikov v nahrbtniku. 

Mir, tišina, samota, neizmerljivo veliko miru, tišine in samote, ne samo danes, ne samo na tem vrhu, ne samo tukaj in sedaj. V misli so se mi prikradle besede, ki jih je napisal Feo (Ivan Volarič): 

"Celo popoldne so bili tiho."

"Pojma nimam, o čem so tako zavzeto molčali."

V družbi rad poklepetam. Da bi z nekom ali več njimi sedel za mizo ali koderkoli že, in bi bil oziroma bi bili tiho, se mi ne zdi kaj dosti verjetno.

Potem je prišel čas, da se odpravim dol ven. Tudi danes sem se odločil za anello, zato sem sledil markacijam v smeri stavola Patok, na drugo stran hriba torej. Na tej strani sem moral takisto popaziti na markacije in ponekod slabše vidno stezo, a so mi ključna mesta ostala dobro v spominu. Povsod, kjer sem zavil po posluhu, bodisi nisem videl naslednje markacije, bodisi stezica ni bila sledljiva, sem zavil prav. Do stavola me je skoraj zeblo, sem bil pač v senci, topleje odeti pa se mi ni ljubilo. Čim sem zavil na prisojna pobočja je bilo bolje, da mi bo kmalu zatem skoraj vroče, niti pomislil nisem. Pod stavolom sem moral spet malce iskati stezico, potem je šlo skoraj samo od sebe proti dolini. Prešerno razpoložen sem se zalotil, da se glasno pogovarjam s posušenim borom, češ, ali te je bolezen ali požled, da si samo še "skelet". Hm! 

Zatopljen v svoj svet, prepričan, da daleč daleč naokoli ni nikogar, nekaj okljukov nad stavolom Ceresaie zavoham dim. Prijetno dišeč dim, ki ga dajo goreča drva. Pot vodi nekaj metrov od hišice, ko sem bil vštric, sem pred vhodom zagledal starejšega moža, katerega sem glasno pozdravil. Ni me slišal, verjetno zaradi glasno žuboreče vode v vodnjaku pred hišo. "Nič, najbolje da grem hitro naprej," sem se menil sam s seboj, "mož je verjetno enako kot jaz prepričan, da v bližini ni nikogar. Zna biti, da bi ga prestrašil, če bi se ponovno zadrl, kaj šele, če bi stopil do hišice." 

Od tod naprej je bilo vse bolj in bolj vroče, ko je pot zavila levo nad Kluže, bi zlahka zmogel v kratkih rokavih. Če so me ves ljubi dan spremljale tišina, samota in žvrgolenje ptic, sem bil na koncu deležen hrupa z avtoceste v dolini, enako kot zjutraj na začetku. Ni me motilo, ne prej, ne sedaj, prelepo sem se imel, da bi se pustil takim malenkostim. Na kolesarski stezi sem vedel, da sem s potepom skoraj pri koncu, med hišami sem hitro prišel do trga, kjer je velik vodnjak. Osvežitev, malce umivanja, potem pa okoli ovinka, pravzaprav dveh, do avta in že sem bil bogatejši za še en čudovit spomin. 

Brez dobrot takšne ino drugačne sorte ne gre, med tednom si ob večerih rad pričaram nekaj furlanskega, kar me spomni na karnijske ali julijske vrhe. Postanek v Trbižu je bil torej samoumeven, polna nakupovalna vrečka takisto.

-> fotografije Jof di Scluse (Chiusaforte)

-> posnetek prehojene poti

Monte Jama (2023)

Svečan, sobota 18.2.2023

Davno tega, verjetno blizu trideset let nazaj, če ne več, sem nekega jutra prišel do spoznanja, katerega resničnost se potrjuje znova in znova. Naj se gre za službo, gore, smuko, bicikel, potovanja... Karkoli, kar zahteva zgodnje jutranje bujenje, ki ga opravi budilka. Spoznanje pravi, da je najtežje, tudi najnapornejše, prvih nekaj minut, ne glede, kaj te potem tistega dne čaka. Morda samo minuta ali manj, odvisno od dneva in razpoloženja. Torej tisti kratek čas med trenutkom, ko zazvoni budilka, in trenutkom, ko dvigneš rit iz tople postelje. Vse kar sledi do odhoda od doma ali do trenutka, ko se pričneš ukvarjati s kakšno dejavnostjo, tudi delom v službi, je vsaj malenkost manj naporno od šoka, ki ga s svojim oglašanjem vedno znova povzroči budilka, tudi od vstajanja iz postelje. 

Začetek dneva tudi danes ni bil drugačen, da sem zbujen, sem se dodobra začel zavedati šele med prvimi požirki kave. Čim je bil nahrbtnik "ready to go" se je pričelo dogajati, po tistem, ko sem kje drugje kot v Trbižu nakupil vse potrebno za malico in nekaj malega tudi za domov, pa je bilo vse na svojem mestu. Če je bilo vreme v Trbižu še kar, je bilo naprej dol proti Klužam vse slabše. Megla in nizka oblačnost sta bili vse gostejši, meja oblačnosti vse nižje, zato sem že v Dunji pomislil na rezervni načrt. In se potem zanj tudi odločil, čim sem pripeljal iz tunela pred Klužami. Namenjen sem bil po prelestne razglede in krepko porcijo martinčkanja pred bivakom v Karnijskih Alpah, kar mi v trenutnem vremenu zagotovo ne bi bilo dano. Zato sem se odločil, da bodem meglo gledal v bližnjih Julijcih, kaj bi se ponjo vozil dlje in hodil višje. Kot običajno sem parkiral pod avtocesto, navada pač, prihodnjič bom pred cerkvijo in bom tako na začetku hodil malce več in na koncu manj. Mislim, da je bilo danes petič, od tega dvakrat iz Potoka (Patoc, Patocco), morda celo šestič, za en potep nisem povsem prepričan ali se je dejansko zgodil. Leta oziroma EMŠO in pogostnost potepanj, hitro lahko kaj uide malim sivim celicam.

Vreme in moje razpoloženje sta si bila različna kot sta si dan in noč; sila žalostno vreme, megleno z nizko oblačnostjo, in jaz, ki se mi je kar smejalo od prešernega razpoloženja in veselja do potepa, na katerega sem bil namenjen. In to nadomestnega potepa, saj sem se dejansko nameraval potepati drugod, nedaleč od tod. Tlakovan kolovoz je kaj kmalu prešel v mehko mulatjero, še preden sem se izgubil v gozd sem ujel pravi korak, ki me je spremljal vse do razpela na vrhu in nekaj malega navzdol do kolibe na prostrani jasi.

Kot običajno sem se spominjal minulih potepov na Jamo, ljudi, s katerimi sem bil na poti, kakega prijetnega dogodka, neprijetnih ne da se ne spomnim, dejansko jih ni bilo, vmes pa premleval dogodke današnjega časa, v katere so se prikradle tudi želje glede bližnje in precej manj bližnje prihodnosti. V moja pota po gorah, ob morju in marsikje vmes, peš, na smučeh ali na biciklu, vlagam podobno enaki količini miselnega in fizičnega napora. Če fizično naprezanje skrbi za telo in kardiovaskularni sistem, potem miselni napor oziroma raznorazna razmišljanja in premišljevanja poskrbe, da je dogajanje na "podstrešju" pod kontrolo, da se slabe, neprijetne in grde stvari predelajo in izgube, ali vsaj omilijo, da vse lepo in dobro dobi dodaten lesk in se potem domov vrnem ne samo s še enim doživetjem, ki je pravzprav že spomin, temveč tudi "s spucano glavo".

Prijetno presenečen sem na vrhu ugotovil, da sem za vzpon potreboval samo dobro uro in pol. Nisem se naprezal, nisem imel občutka da hitim, prav nič upehan nisem sedel na klopco v kolibi in si tam privoščil počitek in pozen zajtrk. Hitrost vzpona oziroma čas, potreben do vrha, mi je že leta dolgo pomemben izključno zato, ker po njem ocenjujem svojo fizično pripravljenost. Počutje, čas vzpona oziroma število višinskih metrov, prehojenih v eni uri, utrujenost po vzponu in še marsikatera malenkost mi dajejo vedeti kje sem, tako lažje načrtujem daljše in napornejše ture, Precej daljše in precej napornejše, vedoč, da jih zmorem in tudi približno koliko časa moram načrtovati zanje. Da v enačbi "tura" lahko ostane kakšna neznanka, da te na poti lahko kaj preseneti in da je tudi obračanje del gorništva, pa se razume samo po sebi. Zajtrk na vrhu mi je dobro del, saj sem spet enkrat na pot odšel na tešče, čemur se zadnje čase izogibam, kar se le da. Mraza na vrhu ni bilo, tudi pihalo ni, a posedanje v meglenem in vlažnem vremenu ni bilo kaj prida prijetno. Prikrajšan tudi za razglede sem se koj po okrepčilu odpravil navzdol, kot običajno proti Potoku.

Na razpotju, kjer sem prišel gor, sem zavil na drugo stran in pričakovano kmalu stopil na sneg. Stara gaz je bila poledenela, zato sem hodil previdno, potrebe, da bi si nadel derezice, pa ni bilo. Šele v Potoku sem pomislil na to, da ves ljubi dan ni nikjer nikogar, da me ves čas spremljajo samo globoka tišina in tiho žuborenje potočkov ob poti. Sprehod po spodnjem koncu vasi, tokrat nisem stopil do cerkve, je bil prijeten in spokojen, kot bi se vrnil v čas pred desetletji, če ne stoletji. Neverjetno kakšen mir in kakšna tišina, pravi blagor za dušo, kar nisem in nisem mogel nadaljevati pot proti dolini. Ja, dejansko ne samo da bi lahko, celo želim si nekoč del leta živeti v kakšni odmaknjeni vasici, podobni tej, del leta pa nekje drugje. Recimo na Krasu, ne nujno našem. Pustimo času čas ali kako že pravijo.

Danes sem si prvič vzel čas in se sprehodil po pokopališču pod vasjo. Po božji njivi, kot mu pravijo Rezijani. Priimek Della Mea prevladuje, tudi ena od ulic v Reklanici nosi to ime, zadnji pogrebi segajo nedavno nazaj, torej se tudi na ta način ljudje vračajo domov. Zadnja leta je v Potoku v kopnih mesecih leta vse več življenja, morda kdo krajši čas tudi živi tu. In kdor tukaj najde prostor za večni počitek, lepšega kraja skoraj ne more izbrati. No, pretiravam, priznam, vsaj malo, podobno lepih in spokojnih večnih počivališč sem pod gorami videl že kar nekaj, ne samo pod julijskimi in karnijskimi vršaci. Nič čudnega,da sem se spomnil moje Maje, naj ima večni mir pod Sabotinom, s katero sva pokopališčem vedno dejala počivališča, češ, na marsikaterem nagrobniku je napis "Počivaj v miru". 

Nadaljni sestop do Reklanice mi je kar prehitro minil, čeravno nisem hitel in četudi sem se pogosto ustavljal, večinoma zaradi cvetočih telohov in trobentic ob poti.

So dnevi in so dnevi, med njimi je razlika kot med belo in črno, med dobroto in siroto. Danes je bil dan res dan, poln dobrote, kot kaže sem se znal odpreti in sem užil mnogo tistega, kar ni dano videti očem, se pa čuti, še kako čuti, če se le ujameš s stvarstvom na pravi frekvenci. Nepozabno.

-> fotografije Monte Jama (2023)

-> posnetek prehojene poti