Rožnik , nedelja 11.6.2017
Ko je zvonila budilka, nisem vedel ali je pozno ponoči ali zgodaj zjutraj. Tudi princeska se je delala da nič ne vidi in nič ne sliši in najlažje bi se bilo pokriti prek glave in spati naprej. Pa se nisva . . .
Na Jezerskem vrhu avstrijskih policistov ni bilo, prav tako ne vojske, in nič drugače ni bilo nekaj kasneje na Pavličevem sedlu, prek katerega sva morala, da sva zmogla do Svetega Duha, kjer je bil začetek in konec najinega današnjega potepa.
Preden sva začela s potepom, sva se razgledala onstran doline, kjer so bili vršaci Kamniško Savinjskih Alp kot na razstavi in se priporočila zmaju Lintverju za lep dan, potem pa počasi stopila na pot.
Po bližnjici mimo Strevca do gozdne ceste, po njej do razpotja, kamor pride pot od Rogarja in od tam po lepi stezi v senci gostega gozda do Potočke zijavke. Tak lep kraj, da sva morala sesti in ker sva že sedla, sva si še privezala dušo in si potem ogledala še zijavko, ki je zame bolj votlina kot jama.
Nadalje je pot imela dva zavarovana odseka, katera je princeska zmogla z odliko, saj je z vsemi pasje gledano težjimi mesti opravila brez moje pomoči. Ko je bil zahtevnejši del poti za nama sva spet stopila hitreje in kmalu dosegla vršni greben in po njem vrh Govce. Ni da ni, bi lahko dejal, ko sva sedla na trave na vrhu. Krasno vreme, imenitni razgledi, samota in mir.
Med počitkom in mletjem dobrot sem, kaj bi drugega, premišljeval o tem in onem . . . Tudi o nekoč, katerih ne sme biti preveč, saj vsakdo dočaka jutro, za katerega ne ve, da je njegovo zadnje.
Ko sva dobila družbo sva se počasi odpravila navzdol.
Če sva se med vzponom srečevala samo sama s seboj in drug z drugim, sva jih med sestopom srečala kar nekaj, še največ pod Potočko zijavko. Princeska je zavarovana mesta tudi v sestopu zmogla kot za šalo in kot bi mignil sva se znašla na gozdni cesti in ne dosti kasneje pri avtu pod cerkvico.
Lintverju sva se zahvalila za lep dan, drug drugemu seveda tudi, potem pa odpotovala . . . kam drugam, kot v Borovlje do jezera Ressnig, kjer sva tako kot minuli konec tedna veselo zaplavala v kristalno čisti in presenetljivo topli vodi. Če sva bila minuli teden tam sama, nas je bilo tokrat kar precej. Princeska je plavala v družbi štirih kosmatincev raznoraznih pasem in velikosti in vidno uživala. Kar žal mi je bilo, da je fotoaparat ostal v avtu, saj bi bilo čudovito narediti nekaj posnetkov princeske in njenih kompanjonov v vodi.
Tudi danes in včeraj sta nekoč bila nekoč, sedaj pa sta čudovit spomin za tiste čase, ko bom posedal na klopci, zrl na bližnje vršace in se spominjal . . .
=> fotografije Olševa - Govca in Potočka zijavka
Ni komentarjev:
Objavite komentar