nedelja, 04. junij 2017

Setiče - Z'če - Freiberg

Rožnik , sobota 3.6.2017

Ko se prične poletje, naj si bo meteorološko ali koledarsko, s princesko pogosto ubereva taka pota, da se po turi osveživa v jezeru, pogosto ali v morju, redkeje.

Vremenskim obetom nisem povsem zaupal, zato sva se v hribe odpravila bližje domu in odšla zdoma bolj zgodaj, kot bi odšla, če popoldanske plohe ali nevihte ne bi bile na sporedu. Ko sva v bolj kot ne oblačnem vremenu prispela v Sele Cerkev je bilo parkirišče začuda povsem prazno in ko sva vzela pot pod noge ozračje tako soparno, da sva bila že do travnikov nad vasjo pošteno preznojena. No, vsaj jaz sem bil. Travnikov še niso pokosili, zato je bilo raznobarvnega cvetja toliko različnega, da se ga kar nisi mogel nagledati. Res čudovito !




Ko sva prišla v gozd in je kolovoz pot postal, je princeska hitela bolj, kot sem želel hiteti jaz. Ker sem zmogel njen tempo in ker bolj poten, kot sem bil, nisem mogel biti, sem tudi jaz hitel v breg, upajoč, da bova sčasoma upočasnila korak. Na razpotju pri Užnikovem križu sem želel malce počiti, saj so tam tudi klopi, pa je princeska kar nadaljevala in jaz z njo, kaj sem hotel drugega. In sva jo drobila hitro v breg in se nisva ustavila ne ko sva zmogla do ceste, ne pri kočici, ki je blizu poti in tudi koraka nisva upočasnila vse do vrha, do katerega sva zmogla v deset minut manj kot dveh urah, čeravno je kažipot v dolini obetal poltretjo uro hoje.






Na vrhu sva se pozdravila s starejšim možakom, ki je se je pridušal nad vremenom, ki je bilo še vedno slabše, kot so vremenske napovedi obetale. Na moj odgovor, da bo sonce prej ali slej zmoglo skozi oblake je dejal, da upa da bo prej, saj da gre po turi še plavat v bližnje jezero. In sva se od srca nasmejala, ko sem mu odvrnil, da midva s princesko tudi in da bi tudi midva raje plavala v sončnem vremenu kot med popoldansko ploho ali bog ne daj nevihto. Nato sva bila zgoraj kar dolgo časa sama, nekako tako kot sva vajena, ko obiskujeva vrhe v karnijskem pogorju. Med počitkom so se oblaki nad grebenom Košute onstran doline razkadili in prijetno je bilo opazovati vršace in se spominjati minulih tur. Tudi najine zadnje na tem taistem hribu, prvega maja dvatisočtrinajstega leta, ki mi bo zaradi dogodkov, ki so sledili temu dne,  za vselej ostala v spominu.





Ko je vrh dobil še druge obiskovalce sva se počasi odpravila v dolino. Tudi navzdol jo je princeska hitro drobila in šele na zgornjem robu travnikov nad vasjo sem jo uspel prepričati, da sva si še enkrat vzela nekaj minut in malce posedela na travi. 






Potem pa samo še do vasi in kmalu zatem sva že potovala k jezeru, katerega sva se veselila zna biti še bolj, kot sva se hriba zgodaj zjutraj, ko sva odšla zdoma.

Ko sva se sprehodila na drugo stran jezera, kjer je pasja plaža in je princeska zagledala vodo, je kar cvilila od veselja, saj je koj uganila, kaj naju čaka. Ker je bila pasja plaža samo najina in ker je bila voda prijetno topla, sva zelo veliko plavala in bolj malo poležavala na obali. 





Ko sva se kasneje peljala na Ljubelj, je v avstrijskem Podljubelju padlo nekaj kapelj dežja in ko sva prišla skozi tunel na našo stran, sva morala imeti nekaj časa vklopljene brisalce. Moj dvom v vremenske obete se je pokazal za upravičenega in če mi je bilo morda zjutraj žal, da nisva poležala nekaj dlje, mi sedaj zagotovo ni bilo več.

=> fotografije Setiče - Z'če - Freiberg

=> fotografije jezero Ressnig

Ni komentarjev:

Objavite komentar