Če vročini ne ubežiš, se ji prilagodiš. Zato sem izbral turo bližje domu in šel od doma ob taki uri, da nama zaradi toplote navzgor grede ni bilo hudega, navzdol grede pa nekaj malega samo proti koncu.
Malo po peti sva jo po smučišču in višje po cesti ubrala proti Zelenici in nekaj pred šesto že švignila mimo koče, kjer ni bilo ne videti ne slišati nikogar. Vrtača je bila obsijana s soncem, midva pa sva bila vse do Suhega rušja v prijetno hladni senci in sva zmogla na sonce šele sredi strmine, ki naju je pripeljala na greben. Tam sva si privoščila počitek in se pripravila na zahtevno in strmo pot, ki naju je čakala v nadaljevanju.
Po strmi grapi sva nadaljevala z vzponom ob njenem robu, kjer se nama je manj drobilo pod podplati in vrh nje prišla na trave, po katerih je bila hoja prijetnejša. Možici so nama kazali smer, pot pa sva si izbirala sama, saj sva šla tam, kjer se nama je zdelo lažje, tudi udobneje. Ker sem sam tod že hodil, sem vedel kje greva lahko naokoli, če se mi je zdelo za princesko prestrmo in kje jo moram malce podpreti, da bo lažje zmogla navzgor.
S strmima skrotjem in travami sva bilo hitro pri kraju, na travnatem grebenu blizu vrha pa je bila pot že toliko manj zahtevna, da nama ni bilo več potrebno paziti na vsak korak. Tam sva malce počila in se razgledala, potem pa po nekaj malega sem ter tja kmalu zagledala cepin vrh Vrtače.
Da gneče na vrhu ne bo sem zaradi zgodnje ure pričakoval, da bova zgoraj dolgo časa sama, pač ne. Kar dolgo sva uživala gori, preden sva se odpravila v dolino.
Na Zelenici sva si v senci še malce odpočila, potem pa zgoraj po cesti in spodaj v senci gozda sestopila do izhodišča.
Po šestih urah je bila tura za nama in zadovoljna sva odpotovala domov.
=> fotografije Vrtača čez Malo glavo
Dobra tura, lepo se imejta še naprej...
OdgovoriIzbriši