Monte Vualt

Rožnik , sobota 17.6.2017

Dolina Avpa, Val Aupa,  in vršaci nad njo so vrsto let burili mojo domišljijo, preden smo se prvič srečali. Drugih dolin in gora je veliko in tudi življenje ubira svoja pota, zato sem šele predlani prvič obiskal te kraje. Začel sem na spodnjem koncu doline in se iz Badiuza nad Grauzario povzpel na Cimadors Alto, nadaljeval na zgornjem in se iz sedla Čez Kladje (Sella di Cereschiàtis) povzpel na Creto dal Cronz, danes pa sva se s princesko odpravila iz Dordolle na Vualt.

Prešerne volje sva zastavila pot navkreber, po tistem, ko sva komaj našla prostor za avto v središču vasice in potem, ko sva se pozdravila z možem, ki je sedel pred eno od hiš. Po ozkih uličicah sva sledila kažipotom in ne da bi napak zavila kmalu zmogla nad vas, kjer sva se na razpotju usmerila na "sentiero 422".

Po prijetni stezi, skoraj mulatjeri, sva se vzpenjala po gostem gozdu, ki je hitro in skoraj neopazno prešel iz borovega v bukovega, takem, da nama je bilo v njegovi senci skoraj prehladno. Ne zgodi se često, da že na začetku ujameva korak, saj je običajno eden hitrejši ali počasnejši od drugega in se morava malce prilagajati, tokrat pa sva začela leva desna, leva desna, leva . . . ubrano, kot da bi bila na paradi. Tudi hitrost leve in desne je bila ravno prava. Kako napredujeva, to je, koliko sva opravila v v višino, sva ugibala s pogledi na Monticello onstran doline, kako hitra sva, pa sva ugibala po tem, kako zasopla se pehava v breg. Ura, ki meri čas in višino, je namreč ostala doma. Pot nama je šla dobro izpod nog in kaj kmalu sva se lahko ozrla tudi na Creto Grauzario in Sernio ter na Dordollo, ki je že bila precej nizko pod nama.

Nedaleč naprej se je v levo odcepila potka, po kateri sva stopila na zahodni vrh Forcjadice, od koder sva se prvič razgledala na vse strani neba. Slutiti je bilo, da do zavetišča Cjasut dal Scior ni daleč, zato sva brez predaha nadaljevala s potepom in res sva kmalu zatem že sedela na klopci pred njem. 

Z dvema možema, ki sta ravno odhajala v dolino, smo se pozdravili in malce poklepetali, lepo je bilo slišati enega od njih, kako se je potrudil spregovoriti nekaj besed v slovenskem jeziku. Med počitkom sva s princesko ometla pajčevino, ki se nama je nabrala v želodčkih in poskrbela za suho grlo, si ogledala notranjost zavetišča, potem pa  stopila do bližnjega Vualta, najinega današnjega cilja. Razgledi so bili imenitni, še največ sem se razgledoval v smeri bivaka Bianchi in na gore nad njim, saj upam, da jih kmalu obiščem. Na vrhu se nisva dolgo zadržala, saj je bilo mravelj preveč in nisva imela kam sesti, ne da bi gomazele po nama.

Sestop sva nadaljevala po "422" do razpotja s "425", kjer je levo navzgor pot zavila proti bivaku Bianchi, midva pa sva zavila desno navzdol in mimo ruševin nekdanje vojaške bolnišnice sestopila do neoskrbovane koče Vualt. Dolga pot in precej vroče vreme sta se nama že malček poznala, zato sva si tu privoščila daljši počitek in si še enkrat privezala dušo, saj je kažipot obetal še dve uri sestopa. Preden se je pot pričela spuščati sva morala še enkrat stopiti v breg, potem pa je šlo res samo še navzdol in ko sva se vrnila v Dordollo se nama je zdelo, da sta tisti dve uri minili kot mi mignil.

V vaški gostilni so poskrbeli za osušeni grli, senca pred gostilno da sva se malce ohladila, in ko sva odpotovala domov sva vedela, da si kmalu rečemo mandi !

=> fotografije Monte Vualt