torek, 03. oktober 2017

Skutnik - Monte Guarda

Vinotok , nedelja 1.10.2017

V soboto zvečer so bili vremenski obeti manj obetavni kot dan poprej, a ne dovolj, da bi se odpravila drugam. Že res, da je po grebenih najlepše pohajati v lepem, sončnem vremenu, ko so razgledi brezmejni, je pa tudi res, da imajo svoj čar tudi sive megle, ko le sem ter tja skozenj posveti kak osamljen sončni žarek. Baje stara modrost pravi, da kdor čaka na lepo vreme doma na kavču, ga zlepa ne dočaka.

Rozajanski kumün  je kazal čemerno lice, ko sva prispela, saj je bilo nebo sivo in so nad okoliškimi grebeni visele goste, vlažne megle. Ko sem motovilil po ovinkih med Solbico in Koritom sem imel občutek, da bo vsak čas pričelo škropiti. 

Kot biseri velike kaplje rose so se lesketale na travnih bilkah in če pot ne bi zavila v gozd, bi bila mimogrede mokra do kolen. Princeska je spet hitela, tako da sva mimo ruševin na Spodnji Slatini skoraj tekla, potem sva do Zgornje Slatine malce upočasnila in šele nad njo stopila kot se spodobi, saj je breg postal hudo strm, tako da sva do Predoline pošteno grizla kolena. Nekje na pol poti do tja naju je prestrašilo nekakšno rjovenje, ki je bilo slišati precej blizu naju. Zelo podobno jelenjemu ruku, čeravno sem sprva pomislil na divje svinje, za katere vem, da jih tam ni malo. Prav dolgo se nisva bala, kaj hitro sva stopila naprej. Ne princeska, ne jaz nisva imela želje po srečanju z divjadjo, naj si bo taka ali drugačna. Zložnejša pot naju je kmalu pripeljala iz gozda na greben, od koder sva imela nekaj malega razgledov v dolino in po poti naprej in nazaj. 














Ker se je kmalu po tem, ko sva prišla na greben, rjovenje ponovilo, sem počitek prestavil na kasneje, le odžejala sva se, da nama je šla pot lažje izpod nog. Grebenu ni bilo videti ne konca ne kraja, čeravno se ni videlo daleč, a je bila radi imenitno speljane poti hoja en sam užitek - kako bi šele bilo, pravzaprav kako šele bo, ko se vrneva nekega sončnega dne.  Blizu vrha je skozi oblake pokukalo sonce in ko sem že pomislil da se bo zjasnilo, ga že ni bilo več.  Tik pod vrhom sva se srečala s prvimi, ki so gor prihajali iz planine Kot, na vrhu pa s tolikimi, da skoraj nisva imela kam sesti. Ker se je sonce uspešno kosalo z oblaki sva izkoristila prav vsak žarek posebej, zato je bil počitek temu primerno dolg. Ker je bila kar dolga tudi pot za nama in sestop, ki naju je še čakal, sva se med počitkom temeljito podprla ; princeska mi je pomagala pri banani, suhih figah in jabolku, pršut in kos kruha pa sem zmogel sam.















Sestopila sva po poti naprej, to je v smeri Male in Velike Babe in kmalu pod Skutnikom zavila levo ter zložno sestopila do planine Kot.







Nazaj do Korita niti ni bilo tako daleč, kot sem se bal da bo, tam pa sva pri cerkvi še zadnjič počila.





Vreme se je med sestopom obračalo na lepše in ko sva zmogla nazaj do avta in se odpeljala proti domu, je bila dolina obsijana s soncem.  

Če se vremenski obeti uresničijo, zna biti, da prihodnjič stopiva na sneg ?!

=> fotografije Skutnik - Monte Guarda

Ni komentarjev:

Objavite komentar