Po dolgem času sem bil sopotnik na zadnjem sedežu in moram reči, da je tudi taka pot na turo nadvse prijetna. Voznica in sovoznica spredaj, za menoj pa črna mrcina, tista, ki se potepa z nami, kadar princeska počiva doma. V Kranjski Gori smo pobrali še enega in slabo uro pozneje smo dve in dva in ta kosmata stopili na pot. Vreme je bilo še lepše kot dan poprej, saj tudi v dolini ni bilo meglic.
Do zavetišča ricovero Jeluz smo šli malo po cesti in malo po pešpoti, od tam naprej pa po lepi stezi skozi macesnov gaj do sedelca, kjer je pot zavila na drugo stran. Macesni so žareli v svoji zlatorumeni barvi, zna biti, da so bili te dni še najlepši in da bo dež, ki bo prej ali slej pričel padati poskrbel, da se bode drevje kmalu sleklo, to je, da bo odvrglo iglice. Tostran je bilo v senci kar hladno, ko pa smo stopili na sonce, nam je bilo v trenutku vroče, skorajda preveč.
Križ vrh Lipnika je bil videti na dosegu roke in res ni preteklo veliko časa, da smo posedli okoli njega. Obiska je bilo kar nekaj in če bi nas bilo samo nekaj več, bi skoraj zmanjkalo prostora za posedanje. Počitek ni bil dolgega veka, saj je bila pred nami še dolga pot.
Nekaj malega smo se vrnili po pristopni poti, nato pa zavili strmo navzdol in se kar precej spustili, preden se je pot spet pričela dvigati proti Vrhu Dunje. Sonce je vse bolj grelo in človek bi pomislil, da smo pri koncu poletja in ne na začetku jeseni. Pot je bila spretno speljana sem ter tja med gostim rušjem, le kratkih in nizkih gor in dol je bilo skoraj preveč. Čeravno sta bila videti Lipnik in Vrh Dunje izpred planine Poccet nesramno blizu drug drugemu in tudi z Lipnika je bil Vrh Dunje videti le streljal proč, je pot iz enega na drugi vrh zahtevala kar nekaj časa in truda. Presenetilo me je, da nihče ni prišel za nami, saj je imel Lipnik res veliko obiska.
Nad tem da smo na Dunji sami se seveda nismo pritoževali - v miru smo poklepetali in se podprli, potem pa so ene malce zadremale in smo drugi malce sanjali z odprtimi očmi, preden smo se odločili nadaljevati s potepom. Do pod Lipnik smo se vrnili po taisti poti kot prej, tam pa smo se usmerili na pot 602 in po njej sestopili na sedlo Sella Bieliga in se od tam sprva po gozdni cesti in kasneje po pešpoti vrnili na izhodišče.
V gostišču na planini Poccet so poskrbeli za naša suha grla, potem pa smo odpotovali domov. Ura je bila pozna, ko smo se ustavili v Ukvah in če bi prišli samo četrt ure kasneje, z nakupom dobrot ne bi bilo nič. Tako kot včeraj je bila tudi danes zunaj trda tema, ko sem prišel domov in za razliko od včeraj sem se tokrat tudi jaz zleknil na kavč kot sem dolg in širok. Imeniten dan je bil, lepšega si težko želiš.
=> fotografije Lipnik - Monte Schenone in Vrh Dunje - Jof di Dogna
Ni komentarjev:
Objavite komentar