Slenza Est - Vzhodna Slemenca

Vinotok , sobota 21.10.2017

Ker nama je bila imenitna tura nad Mokrinami pred nekaj malega več kot dvema letoma zelo povšeči, sem kmalu zatem nad Tabljo našel še dva poldrugi tisoč metrov visoka hriba, vzhodno Slemenco - Slenza Est in Breznjak (Breznik) - Monte Brizzia , ki sta takisto obetala prijeten potep, še najbolje v spomladanskem ali jesenskem delu leta.

Vsake toliko sem se spomnil na njiju, a je pri misli tudi ostalo. Do današnjega dne, ko smo se spoznali s Slemenco, kdaj se bomo še z Breznjakom, pa bo pokazal čas.

Ker je bila tura krožna, torej taka kot jih imava najraje, je bil začetek in konec potepa v Plansu, tam kjer se cesta, ki pripelje gor iz Tablje, konča. Do Pramoline sva se držala gozdne ceste, bližnjico, ki je obetala krajšo pot skozi gozd sva pustila vnemar. Precej neuglašeno sva tokrat vzela pot pod noge, pravega razpoloženja ni bilo, zna biti, da zaradi vremena, ki je bilo dokaj turobno. Na Pramolini sva malce počila, preden sva nadaljevala po pešpoti, ki je zavila v gozd.

Vlekla sva se nekako tako kot so se vlekle megle vrh drevja in bila mokra nič manj kot narava okoli naju, saj je bilo ozračje nasičeno z vlago. Pol poti do vrha je bilo za nama, nebo pa še vedno enako sivo, nič ni bilo slutiti, da bi nama znalo višje posijati sonce.  Ko sem že pričenjal razmišljati o tem, ali je vremenska motnja pohitela, se je zasvetilo nad krošnjami in po nekaj korakih sva ugledala nebesno modrino. V trenutku sva preklopila iz "slow motion" na "fast forward" in mimogrede zmogla do bližnjega hleva na sedelcu med vzhodno in zahodno Slemenco. Bilo je, kot da sva stopila v drug svet. Ker tod še nisem pohajal, sva sedla na goste, suhe trave in si privoščila krajši počitek, med katerim sem se s pomočjo zemljevida razgledal in dognal kje naju bo pot nadalje vodila. Presenečen sem bil, da so se nedaleč stran pasle krave, veliko njih, saj sem bil prepričan, da so že doma v dolini.

Kar čez drn in strn sva jo ubrala proti vrhu, hodeč po čistinah med drevjem do grebena in od tam desno, kjer sva kmalu stopila na slabo vidno stezo, ki naju je po nekaj minutah pripeljala do križa vrh Slemence. Že dolgo me pogled z vrha ni tako prevzel kot tokrat, saj je bilo kot da sva na enem izmed otokov vrh širnega oceana. Borih dvesto metrov nižje, morda kanček več, je megleni pokrov skrival doline in kraje v njih in le s pomočjo drugih otokov, to je vrhov, sem vedel kje je kaj spodaj pod nama. Bajno ! Princeski sem namignil, da zna biti dan kasneje tod sneg, tudi veter in mraz, zato morava temeljito užiti prelesti, ki nama jih dan ponuja. Kot da bi me razumela, se je zleknila na zaplato mehke trate in ker je bilo videti da uživa, sem enako storil še jaz. Med počitkom me je ujela misel, ki se mi je utrnila med potjo navzgor in spet sem se ujel v razmišljanja . . . Da je rojstvo pravzaprav začetek konca, se mi je utrnilo med potjo, da je z vsakim dnem dan manj do konca . . . Še dobro, da se je princeska naveličala lenarjenja, saj kdo ve, na kaj vse bi še pomislil, če bi dalj poležavala zgoraj.

Ko sva se počasi odpravila v dolino je bilo videti, da nama tudi nazaj grede megle in nizka oblačnost ne uidejo in res sva kmalu pod planino Zgornja Slemenca stopila v mrko sivino, ki se je k sreči med sestopom razkadila. Tudi navzdol grede se nisva obremenjevala z bližnjicami in zgledno hitro zmogla do spodnje planine, od tam pa nisva imela daleč do ovinka na 850 metrih nadmorske višine, kjer se je pri skromnem možicu v levo odcepila skoraj neoznačena steza proti Plansu. 

Pobočje je bilo strmo in izpostavljeno, po suhem listju nama je zelo drselo, tako da se mi je prvih nekaj deset metrov poti zdelo kar nevarnih, je pa res, da poti nisva povsem udela in sva šele po teh nekaj desetih metrih našla prvo puščico na drevesu. Zaradi teh puščic na drevesu, ki pridejo zelo prav, sem napisal skoraj neoznačena in ne neoznačena steza, saj moraš biti ves čas pozoren, da ji slediš. Sčasoma je hrup iz doline postajal vse glasnejši, avtocesta pod nama je bila vse bližje in kmalu po tem, ko sva se skobacala preko in pod podrtim drevjem pred grapo, kjer je hudournik odnesel del poti, sva skozi krošnje dreves uzrla Plans in nedaleč naprej pod njim tudi Tabljo. Še ovinek ali dva in že sva bila pri prvih hišah v zaselku in ko sva prečila še kovinski most, ki je imel rešetkasto dno in se je videlo skozenj in sem zato moral princesko nesti v naročju, je bil najin potep pri kraju.

Še ena od prehojenih poti je bila tako za nama, kdo ve, koliko jih še bo . . .

=> fotografije Slenza Est - Vzhodna Slemenca