Pala d'Altei

Vinotok , sobota 14.10.2017

Ko sva odpotovala zdoma, princeska ni vedela, da imam s seboj tudi kopalke zame in brisači za oba, jaz pa nisem vedel, ali nama bo dano ...

Do izhodišča pri astronomskem observatoriju "L'osservatorio astronomico di Montereale Valcellina" sva v dobrih treh urah prepotovala dvestotrideset kilometrov, kar je tam nekje, kar se mi zdi še povsem znosno za enodnevni potep.

Na avtocesti sva imela meglo, na lokalnih cestah mrak, na gorski cestici zadnjih nekaj kilometrov pa je sonce že sijalo  v vsem svojem sijaju. Ko sem izstopil iz avta in se zazrl v nebesno modro nebo, mi je v uho prišla Modugnova Volare - Nel blu dipinto di blu, felice di stare lassù !  V modrem modre barve, srečen, da sem tu gori ! Prosto, po moje prevedeno. Tudi princesko je razganjalo od vsega lepega, ko je skočila iz svojega boksa.  Že dolgo ne take sreče in veselja na samem začetku, tako princeska kot jaz ! 

Kraji, kjer sva se namenila potepsti, sodijo v provinco Pordenone, hrib pa uvrščajo v predalpski svet Karnijskih Alp oziroma v skupino Prealpi Bellunesi. Poleg običajnih rdečebelih markacij CAI s tremi številkami so pota tod označena tudi z lokalnimi markacijami rumenomodre barve in s kombinacijo črk in številk. Tako sva navzgor grede začela po poti MV05, vmes hodila po poti CAI 988, sestopila pa po poti MV02. 

Začetek je bil kot običajno hiter in kmalu sva zmogla nad gozdno mejo. Razgledi na okoliške gore, tudi tiste najbolj oddaljene so bili veličastni, dočim se v smeri obale oziroma morja vsled meglic ni videlo daleč. Pot je višje zavila okoli roba v gozd, kjer nama je senca dobro dela in ko sva drugič stopila na plano, sva nedaleč stran že ugledala zavetišče Ricovero Rupeit in nad njim vrh najinega hriba s križem na temenu. Pri zavetišču sva si privoščila daljši počitek, saj nama je v želodčkih krulilo in je bilo grlo suho kot poper.

Po počitku sva si ogledala notranjost zavetišča in okolico, potem pa nadaljevala z vzponom.

Nadalje pot ni bila več označena, smer v visokih travah so nama kazali možici. Hoja do vrha je bila kar zahtevna, saj so bile trave visoke, podlaga pa zelo neravna, polna manjših in večjih jamic, kjer je bilo potrebno paziti na vsak korak, vmes pa so bila področja ostre skale, podobne tisti, kakršno se najde na dalmatinskih otokih.  Previdno sva jo drobila v breg, šla sem ter tja tudi drugače kot so možici nakazovali, da sva se izognila šavju ali ostrim skalam in kar hitro zmogla do vršnega pobočja, koder sva imela samo še nekaj korakov do križa. Precej upehana zaradi strmega terena in še bolj radi vročine sva sedla na mehke trave in počakala, da prideva do sape.  Počitku je sledilo krepčilo, potem je princeska zadremala in sem se jaz razgledoval, nato pa sva jo zložno in složno ubrala navzdol, saj sem imel do konca dne še mnogokaj za bregom.

Zoprn del sestopa do zavetišča sva šla previdno počasi, tam na kratko počila, potem pa nadaljevala po drugi poti proti izhodišču. Nižje sva bila, bolj je bilo vroče in ko sva stopila v gozd, je obema kar odleglo. Princesko sem uspel prepričati, da je začela drobencljati počasneje in k avtu sva prišla kot se spodobi, še zdaleč ne tako upehana, kot sva prišla na vrh.

Ker je bil avto v senci, je šla princeska počivat v svoj boks, jaz pa sem se preoblekel v kopalke, saj naju je čakal drugi del najinega popotovanja.

Odpeljala sva se v Monfalcone -Tržič in tam do Marine Julie, kjer je ob tem času kosmatincem spet dovoljen dostop do plaže in morja. Čeravno je bilo tam kar precej ljudi, ki so se sprehajali ali sončili in tudi kosmatincev ni bilo malo, v vodi ali tik nje ni bilo nikogar. Princeska je kot običajno komaj čakala da zaplava, zato sem pohitel s slačenjem in kmalu sva veselo čofotala v hladni, a še zdaleč ne mrzli vodi. Kar dolgo je trajalo, preden sva imela plavanja dovolj in ker je bilo tudi zunaj prijetno toplo, sva se še malce nastavila soncu, saj sva vedela, da sva s plavanjem in sončenjem za letos  zaključila. Pred odhodom sva si privoščila še dolg sprehod ob obali, potem pa je bil pred nama še zadnji,  tretji del najinega potepa.

Zapeljala sva se v Solkan na obisk k Majinim staršem, kjer smo prijetno poklepetali in so me obilno pogostili, nato pa šla do Maje, kjer sva ji prižgala svečko.   

Ni čudno, da je bila zunaj že trda tema, ko sva se vrnila domov. Princeska se je zleknila kot je dolga in široka, četudi drobižek je zasedla pol kavča, jaz pa sem šel pripravljati vse potrebno za prihodnji dan, saj me je čakal še en lep gorniški potep.

Vse, kar sem si zjutraj potihoma želel, nama je bilo dano ...

=> fotografije Pala d'Altei