Mimogrede sva se zmenila kam, tudi kdaj. Vnovične ture na Jerebico iz Belih vod sem si želel že dolgo vrsto let, zato sem predlog zagrabil z obema rokama. Davno je tega, kar sem se v razmaku nekaj let dvakrat povzpel nanjo. Prvič po naši in drugič po laški strani. Oba vzpona sta mi ostala v lepem spominu, čeravno spomin bledi in podrobnosti uhajajo v pozabo. Z naše strani se spomnim visokih, težko prehodnih trav, kjer poti skoraj ni bilo in sem pogosto pomislil na plazilce, tudi čudovito divjega sveta, markacijam navkljub, z laške strani pa lagodnega vzpona skozi gozd in tega, da je bil potep precej manj naporen in nekaj krajši, kot je bil iz Možnice.
Kavica ob poti je prijala, saj me je tudi danes budilka zbudila sredi noči. Prav tako je prijalo sedeti na sovoznikovem sedežu in s priprtimi očmi opazovati okoliške gore.
Sinje modro nebo je obetalo krasen dan, ko sva vzela pot pod noge, težko je bilo verjeti, da so popoldan možne plohe in nevihte. Po prodišču sva se sprehodila do gozda in tam nadaljevala po pešpoti, ki naju je kmalu pripeljala do razpotja nekaj višje. Neprespanost, tura dan pred tem in verjetno še kaj so bili krivi, da so bile noge težke in sapa kratka, kar težko sem se pehal navkreber. Ko sem se razmigal in ogrel je bilo lažje in v nadaljevanju preglavic ni bilo več. Gozd je višje postal redkejši in pogledi so segli do gora onstran doline. Tako tistih, s katerimi se že poznamo, kot tistih, s katerimi se upam še bomo. Pot nama je šla dobro izpod nog, hitro sva prišla iz gozda na odprt svet, od koder do sedelca, kjer je stik s potjo iz Možnice, ni bilo daleč.
Kmalu sva se pričela ozirati, kod bi se dalo povzpeti na stranska vrha nad potjo. Nad idejo o vzponu nanju nisem pokazal pretiranega navdušenja, vsaj videti je bilo tako, dejansko pa sem si tega zelo želel. Pobočja so bila zaraščena in sila težko prehodna, do tega, da bi se pehal po rušju in krušljivem pečevju čez drn in strn, pa mi ni bilo kaj dosti. Predlog, da si morebitno pot nanju bolje ogledava nazaj grede, mi je bil po godu, saj sem tudi sam pomislil na to, da se od zgoraj navzdol marsikaj boljše vidi. Jerebica je bila videti blizu, a je preteklo še kar nekaj časa, preden sva vrh nje sedla k počitku.
Vreme se je med vzponom počasi obrnilo na slabše, nad Montažem in Višem so se pričeli nabirati oblaki, tudi meglice, morebitne padavine niso bile več tako težko predstavljive, kot so bile na začetku potepa. Jerebica je imeniten razglednik, kar nekaj časa je trajalo, da sem s pogledi zaobjel vse strani neba. Ker ne gre, da bi lačen in žejen hodil po svetu, sem poskrbel tudi za to, vmes pa sva pokramljala o tem in onem, o gorah seveda še največ. Z vrha Jerebice sta bila Gorenji Krivi rob in Gorenji Vogel kot na dlani.
Ker je hoja navzdol običajno lažja, tudi hitrejša, sva bila hitro pod prvim vrhom in kmalu za tem na njem. Šele tam se se spomnil, da sem se na Gorenji Krivi rob enkrat že povzpel. Če me spomin ne vara, na poti navzgor.
Do vznožja Gorenjega Vogla ni bilo daleč, tam pa sva v rušju zasledila pred davnimi časi obrezane veje, ki so nakazovale približno smer vzpona. Začetni skok ni bil težak, potem pa je svet postal prepaden. Počasi sva se povzpela skozi rušje do škrbine in nato po strmem skrotastem svetu na sam vrh. Previdnost je bila na mestu, zdrs na eno ali drugo stran bi se bržčas slabo končal. Po taisti poti sva se vrnila na markirano pot in po njej nadaljevala s sestopom.
Vreme se je spet obrnilo na lepše, sonca in vročine ni manjkalo. Prav vesel sem bil sence, ko sva nižje spet stopila v gozd. Do avta ni bilo daleč in krasen potep je bil kmalu pri koncu.
-> fotografije Jerebica, Gorenji Krivi rob in Gorenji Vogel
Ni komentarjev:
Objavite komentar