Monte Peralba (Cresta Ovest + Via normale - Giovanni Paolo II.)

Mali srpan, sobota 13.7.2019

Dolga pot do izhodišča in morebitno popoldansko poslabšanje vremena sta narekovala zgoden odhod, zato sva vstala kmalu po tretji. Vajena bujenja ob nemogočih urah, sva se sorazmerno hitro pripravila na potep in v trdi temi odpotovala zdoma. Princeski je bilo zagotovo lažje, saj se je v svojem boksu zvila v klopčič in nadaljevala s tistim, kar je prekinila budilka, jaz pa si zaradi vrtenja volana in pritiskanja na pedala za plin in zavore tega razkošja nisem smel privoščiti. Med vožnjo sem kot že ničkolikokrat doslej opazoval prebujanje dneva, tokrat ob poslušanju nadvse prijetne glasbe, ki mi jo je nedavno podarilo prijazno dekle. 

Pot do Sappade je minila kot v snu, prometa je bilo bore malo in ceste do tja sila domače. Pri izviru reke Piave sva v hladnem in jasnem jutru vzela pot pod noge. Čim sva prišla v redek gozd, je pričelo pihati in ni mi preostalo drugega, kot da se topleje odenem. Ne moreš začeti v kratkih rokavih, sem oštel samega sebe, sploh ne zgodaj zjutraj, tisoč in osemsto metrov visoko. Verjetno je tudi princesko hladilo, saj je urno drobila v breg. Zahodni greben, po katerem sva se odpravila navzgor, je bil v senci, zato je bil občutek mraza toliko večji. Kmalu nad gozdno mejo sem pospravil palice. Strmina je postala precejšnja in princeska je bila vesela moje pomoči, kjer je bil skok zanjo previsok ali tam, kjer ga ni zmogla obiti. Veter se je z višino stopnjeval, včasih je prav zabučalo nad nama.

Precej visoko, ko sva že videla vrh obsijan s soncem, me je sunek vetra nekajkrat kar zamajal. Mraz je grizel do kosti, ne pomnim, da me je minulo zimo kdaj tako zeblo. Še sedaj ne vem, čemu si nisem nadel vetrovke, ki jo imam vedno s seboj. Po najbolj prepišnem delu poti sva hitela, hitreje skorajda ni šlo, nekaj višje pa je pot zavila za rob in v trenutku sva bila iz hudega. Bližje vrhu sva bila, več je bilo sonca, in ko sem še zadnjič pomagal princeski prek strme pečine, sva zagledala obeležja na vrhu. Strah, da zna biti na vrhu še bolj vetrovno, se k sreči ni uresničil. V skoraj brezvetrju sva sedla na skale in si privoščila nekaj minut početja ničesar, ter pustila soncu, da naju prijetno pogreje. Kmalu za nama so po taisti poti kot midva prišli še štirje možje in bili presenečni, ko so zagledali princesko. Da so mene videli spredaj, so dejali, psičke pač ne. Na Peralbo verjetno res ne pride veliko kosmatincev, še manj je tistih, ki se gor odpravijo po zahodnem grebenu.

Med počitkom sem pomislil na dvajseti oktober lani, ko sva se odpravila na to turo, a nama je načrte prekrižal pijani voznik na gorenjski avtocesti. Tistega jutra je bil trenutek, po katerem bi lahko bilo vse drugače. Lahko bi bilo vsega konec in ne bi bilo ničesar več. Lahko bi se končalo tako, da bi gore gledal samo še od spodaj. Je bila to, kar se je zgodilo, usoda? Sem imel srečo, da se je tako izteklo? Ali je morda res že na samem začetku določen tudi konec in je moralo biti tako in nič drugače? Je pred tukajšnjim bivanjem že kaj bilo, bo za tem še kaj?

Po počitku sva se počasi odpravila navzdol. Za sestop sva izbrala običajno pot, poimenovano po papežu Janezu Pavlu drugem. Na grebenu sva kmalu srečala prvih nekaj gornic in gornikov, potem pa še kar nekaj njih, vse do razpotja pod Pic Chiadenisom. Tam sem pogledal, kam vse vodijo poti, saj imam tod še nekaj tur za bregom, potem pa sva nadaljevala do koče Calvi, okoli katere je bilo kar precej gneče. 

Cesta pod kočo nama je bila odveč, tam sva sila počasi krevsljala navzdol. Nižje v  gozdu je korak spet stekel, hitro sva bila pri izviru Piave, kjer sva se pred dolgo potjo domov osvežila in odžejala. 

Pot domov je minila podobno kot pot na turo. Princeska je počivala v svojem boksu, jaz pa sem namesto prebujanja dneva opazoval okoliške gore in poslušal prijetno glasbo.

-> fotografije Monte Peralba