Včasih se zgodi, da se odpravim na turo, na katero v zadnje pol leta, tudi več, še pomislil nisem. Creta di Collinetta je bila ena od prihodnjih želja, nanjo sem se nameraval povzpeti po zavarovani poti in z nje nadaljevati na sosednje vrhe. O vzponu samo nanjo po običajni, to je najlažji poti, mislim, da nisem kaj dosti razmišljal. Če sem še v četrtek imel v mislih povsem druge ture, so me petkove vremenske napovedi napotile k razmisleku in zgodilo se je "včasih se zgodi".
Med vožnjo do prelaza Passo di Monte Croce Carnico se je zdanilo. Kdo ve, katerič že sem izza volana opazoval, kako si noč in dan podata roke, preden gresta vsak svojo pot.
Prijazno jutro naju je pričakalo na prelazu, sonce in rahel vetrc. Strumno sva stopila na pot in po mulatjeri hitro zmogla do razpotja, kjer sva zapustila "146" in nadaljevala po "147" pod ostenja Crete di Collinette. Kaj hitro sva prišla nad gozdno mejo in do prvih razgledov. Proti dolini se ni videlo kaj dosti, tam so se že zbirale meglice, navzgor, v smeri koče Marinelli, pa se je še videlo nekaj jasnega neba. Do razpotja, kjer se je v desno odcepila pot proti feratama, ni bilo daleč, tam je še sijalo sonce, ovinek ali dva višje pa sva že stopila v meglo. Počutil sem se, kot da bi iz sončne terase stopil v hladno in vlažno klet.
Tolažil sem se, da bo na vrhu zagotovo sonce, če ne že prej, in da je takšno vreme za vzpon konec koncev prijetnejše od žgočega sonca. Pod Cresto Verde sva poslušala meketanje koz in cingljanje njihovih zvončkov, a jih v megli nisva uzrla. Sem ter tja so se megle malce razkrojile, takrat sem jim hitro ukradel nekaj razgledov, večji del poti pa sva imela kar nekaj odtenkov sive. Šele blizu grebena, ki povezuje Collinetto, Cresto Verde in Collino, sva spet prišla na sonce. Ker si nekoč želim daljše ture, omenjene v uvodu, sem stopil s poti, da si ogledam, kako je videti pot proti Collini. Žal sem delal račun brez krčmarja, zaradi meglic na grebenu in višje sem komaj razločil Collino, kaj šele, da bi videl drobno stezico, ki vodi nanjo. Vrnila sva se na markirano pot in po njej nadaljevala proti Collinetti.
Po krajšem spustu, med katerim sva naredila dolgo prečenje pod vršnim delom gore, je pot spet postala strmejša in kmalu zatem, ko sva zmogla dva slikovita prehoda, sva zaslišala glasove nedaleč nad nama. Kmalu sva se pozdravila z dekleti, ki sta izstopili iz ferrate, nekaj korakov višje pa spet stopila na sonce in zagledala križ na vrhu, ki je bil videti na dosegu roke. Princeska je, kot da bi vedela, da je vzpon pri koncu, pospešila in zadnjih nekaj ovinkov sva skoraj pretekla. Tudi zgoraj jih je bilo nekaj, a sva brez težav našla samoten kotiček. Med malico naju je prijetno grel sonček, razglede pa so nama kradle meglice, ki so ovijale sosednje vrhe.
Na vrheh rad premišljujem o marsičem. Tudi o mogočem, manj mogočem in nemogočem. Zdi se mi, da sem bil v mladosti bolj ali manj prepričan, da je vse mogoče. Med odraščanjem so se mi ene stvari zdele manj mogoče in druge bolj. Sedaj pogosto pomislim, da je marsikaj nemogoče. So to izkušnje in modrost, ki ju prinese življenje, ali bližina starosti, ki se skriva nekaj ovinkov naprej na življenjski poti, in neizpodbiten konec, ko se le ta konča. Mišljeno za čas "tukaj in sedaj". Spomnil sem se besed Marka Twaina, ki pravijo: "Smrti se ne bojim. Preden sem se rodil, sem bil mrtev milijarde in milijarde let, pa nisem imel zaradi tega niti najmanjših težav." Pogosto me misli odneso daleč v drug svet, druge čase, in včasih me kako spoznanje ali misel, ki se mi takrat utrne, spremlja še dolgo časa.
Če sva zjutraj vzpon začela urno in poskočno, čim sva stopila iz avta, je bil začetek sestopa precej drugačen. Počasi in lenobno sva dvignila vsak svojo rit, se nekaj časa pretegovala, tudi zazehala, potem pa sila počasi in previdno naredila prvih nekaj korakov. V meglo sva stopila približno tam, kjer sva jo gor grede tudi pustila, kmalu zatem pa nama je korak stekel, kot se spodobi, in sestop je postal podobno uren, kot je bil vzpon. Veselo razpoložena sva si začela brundati v brado, sam sem tudi zažvižgal, kar se mi utrne nekaj besed, ki so postale najin refren. "Hov hov, hov hov, zdaj greva pa domov". In sva tako prepevala daleč dol, vse do stika s potjo "146", kjer je spet posijalo sonce in je v trenutku postalo sila vroče. Blizu prelaza je pričelo pihljati, na prelazu samem pa je bilo tako vetrovno, da je bilo potrebno samo nekaj minut, da sva temeljito prezračila avto, preden sva odpotovala domov.
Marsikatera gora se je skrivala v bolj ali manj temnih oblakih, ko sva potovala domov. Slutiti je bilo, da se znajo obeti o popoldanskih plohah in nevihtah uresničiti. Princeska je počivala v svojem boksu, jaz pa sem med sukanjem volana poslušal prijetno glasbo in premišljeval o bližnjih počitnicah in o tem, ali nama bo vreme med njimi naklonjeno.
-> fotografije Creta di Collinetta (Cellon, Frischenkofel)
Ni komentarjev:
Objavite komentar