Karnija, širše gledano, se mi zdi kot bonboniera. Velika škatla čokolatinov, ko jo odpreš, se ti očki vedno znova zasvetijo. Vzameš na primer marcipan, recimo mu gore nad Sappado, in kar zacepetaš od navdušenja. Potem se lotiš karamele, recimo ji Val Pesarina, cepetanje se ponovi. Pa čokolatin z višnjevim likerjem, naj bo to Sauris in gore nad njim, spet cepetanje. In tako vedno znova, tudi danes, ko sem se po daljšem času vrnil v Val Aupo, v pravljično Dordollo, in se od tod odpravil na imeniten potep. Res bo potrebno nekaj storiti, da bom nekoč nekje v tej bonbonieri doma daljši čas, ne samo obiskovalec, in bom lahko cepetal ves čas.
V Dordolli sem udel zadnje prosto parkirno mesto, društveni izlet CAI Pontebba, seveda domačini in nekaj gostov, ki so bili tam na večdnevnih počitnicah, ni čudno, da je majhno parkirišče hitro polno. Med preobuvanjem je mimo prišel prijazen kuža, po tistem, ko sem ga počohal, je na vsak način hotel v moj prtljažnik. Prve tace so že bile na odbijaču, objeti sem ga moral, da sem ga spravil dol in je odšel naprej po vasi. Zna biti, da sta mu dišala še topla rogljička, kupljena malo prej v Možacu. Med pripravljanjem na potep sem se spomnil minulega vzpona na Vualt, s princesko, in tega, da se nama je sestop kar malce vlekel, saj sva sestopila mimo zavetišča Rifugio Vualt. Takrat sem želel pogledati, do kam se lahko pripelješ z avtom iz one strani, nedaleč pod kočo je parkirišče. V tistih koncih sem imel nekaj potepuških želja, katere sem kasneje tudi udejanil. Danes sem se namenil sestopiti po drugi poti, po Palis d'Arint, ki ne vodi mimo zavetišča.
Mimo vaške gostilne s trgovino, kjer se bom po turi odžejal, sem stopil skozi vasico in nad njo zavil levo, na pot CAI-422. Presenetljivo hitro sem ujel korak, pozabil sem kdaj zadnjič sem s tako prožnim in urnim korakom začel potep. Precej položno prečenje je trajalo kar nekaj časa, pot mi je povsem ušla iz spomina, če ne bilo ob poti markacij in vsake toliko tudi številka poti, bi znal pomisliti, da ne grem prav. Višje sem končno zavil v pravo smer in kmalu prišel do prvih razgledov na stare znance Creto Grauzario, Cimo dai Gjai, Monte Sernio in oba vrha Monte Flopa, če omenim samo tiste najbližje onstran doline.
Monte Forchiadice sem pustil ob strani, gor sva bila s princesko, raje sem nadaljeval do zavetišča Cjasut dal Scior, računajoč, da sem tolikanj hitrejši od skupine, da se ne bomo več srečali. Pri zavetišču sem srečal moža, s katerim sva na kratko poklepetala, on mi je povedal za tiste spodaj kdo so in od kod, potem pa sem se povzpel na bližnje razgledišče, imenovano Belvedere.
Tod bajni razgledi na skupino Zuc dal Bora, Pisimoni, Grauzario, Sernio in še in še vršacev v bolj ali manj bližnji okolici. Dejansko čudovita bonboniera z nebroj slastnih, to je, za vzpon privlačnih čokolatinov oziroma vršacev.
Rogljička, ki sta verjetno dišala kužiju spodaj na parkirišču, sta bila kratkega veka, nič čudnega, saj drugega za pod zob danes nisem imel s seboj. Vedno je lepo sedeti nekje zgoraj in se razgledovati, kaj lepo, naravnost čudovito. Tudi tokrat. Toliko bolj, če si se na precej okoliških vršacev že povzpel in lahko obujaš spomine na opravljene vzpone. Ni kaj, na Grauzario bo treba še enkrat, po Cengle dal Bec, na Sernio enako, po drugi poti oziroma smeri druge težavnostne stopnje, na Cimo dai Gjai pa po razglede, katerih je prvič močno primanjkovalo. Prej ali slej pa bo potrebno priti v te konce tudi pozimi, s turno opremo.
Potem sem nadaljeval s potepom, ko sem zavil na stran, kjer sem prišel gor, sem videl, da je društvo že pri zavetišču. "Nič ne de," sem si mislil, "tako ali tako ne grem mimo," stopil do razpotja in tam nadaljeval proti Monte Vualtu. Mimogrede sem bil na vrhu, tik nad potjo je, po kateri sem se namenil sestopiti. Ker sem imel daljši počitek na Belvederju, se tod nisem zamujal, samo malce razgledovanja in spominjanja in že sem sestopal. Grebenska pot, označena z modrimi markacijami, me je vodila po divjem svetu navzdol. No, samega grebena se nisem držal, nekaj malega nižje vodi stezica, je pa vse do gozda zelo razgledna in je hoja po njej eno samo veselje. Poletno toplo je bilo, navkljub koprenam na nebu se je sonce močno čutilo. Kar vesel sem bil, ko sem stopil v gozd, v senco, neverjetno za začetek oktobra, ko bi mi moralo biti vsaj višje gor hladno in ne vroče. Tako kot pot do gozda me je tudi pot v njem navdušila, čudovit bukov gozd, mehka pot, tišina, da bi jo rezal, in mir. Spokoj. Večnost, vsaj po mojem je večnost sila podobna temu, kar sem imel oziroma čutil v tem krasnem gozdu. Na forčeli Forcella Vualt, kjer gre ena pot proti istoimenskemu zavetišču in druga v smeri mojega sestopa v Dordollo, sem se usedel in se prepustil trenutku. Prav blaženo sem se počutil v tistem miru in tišini, spokojno, kot da bi se čas ustavil. Nič čudnega, da sem pomisli na Majo, vedno je z menoj, na najina potepanja in na kraj zadnjega počitka, ki sva mu pravila počivališče. "Počivaj v miru" piše na nagrobnikih, zatorej počivališče in ne pokopališče. Ni dosti manjkalo, pa bi se glasno pogovoril z mojo pikico, kot sem rad rekel Maji.
Z nekaj domačini smo se prijazno pozdravili, pri avtu sem se preoblekel in preobul, potem pa stopil do bližnje gostilne. Stopil sem noter in naročil kofe in Coca Colo, pod šankom je ležal kuža, s katerim sva se srečala zjutraj. Seveda sem ga počohal, potem pa stopil ven in se usedel na terasi. "Morda zadnjič letos kofetkaš zunaj," sem si mislil, "vreme se bo prej ali slej spremenilo." Prijazna gospa mi postreže, nakar pride ven še kuža in se uleže pod mojo mizo, malodane da ni naslonil glave na moje noge. Seveda sva se spet počohala, potem se je ulegel še na hrbet z vsemi štirimi v zrak, kar je pomenilo, da ga moram še po trebuščku, nakar je on zaspal, sam pa sem se lotil pijače. Dolgo sem užival v srebanju zdaj tega, zdaj onega, nikamor se mi ni mudilo, neverjetno prijetno razpoloženje in počutje, ki me je spremljalo med potepom, je še kar trajalo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar