San Daniele del Friuli-Fagagna-Udine/Videm (kolesarjenje)

Vinotok, petek 13.10.2023

V sredo je vse kazalo na to, da bom zaradi slabih vremenskih obetov konec tedna preživel doma, brez takšnega ali drugačnega potepa. "Čiščenje, pospravljanje, pranje in še kaj," sem razmišljal, "in malce potepuških načrtovanj za skorajšnje kratke počitnice." Dejansko je konec tedna tako tudi bilo, za povrh celo brez potepa nisem ostal, saj mi je danes uspelo vzeti dopust.

V San Daniele del Friuli sem prišel nekaj kasneje kot zadnjič, parkirišče je bilo že precej polno, ni dosti manjkalo, da bi moral avto pustiti v bližnjem drevoredu. Delovnik, ni kaj, med vikendi je precej drugače. Med pripravljanjem na potep sem se spomnil, da je danes petek trinajstega, za nekatere "zloglasen" dan. Na to ne dam kaj dosti, pravzaprav nič, če mi ne bi včeraj sodelavka namignila, naj bom zaradi tega še posebej previden, sam na to verjetno ne bi niti pomislil. Med preobuvanjem, zlaganjem opreme v nahrbtnik, razmišljanjem in še čem sem se zalotil, da kar nekaj mečkam. Kot da se mi ne bi dalo, a sem dejansko komaj čakal, da sedem na bicikel in se odpeljem novim prigodam naproti.

Današnji potep sem zastavil povsem enostavno. Tja in nazaj po skoraj eni in isti poti, tja grede ovinek v center Fagagne in tam vzpon na grič, kjer je cerkev in od koder so krasni razgledi, v Vidmu samem pa predvsem ogled  starega mestnega jedra, centra storica, in nekaj malega kolesarjenja po periferiji.

Danes bi iz mesteca zmogel tudi brez Garmina, v nadaljevanju potepa pa mi je kot običajno prišel kar prav, sploh med kolesarjenjem po lokalnih, manj prometnih cestah. Do Fagagne nisem imel daleč, tam sem zavil v središče, od koder sem se po strmi cestici povzpel na razgledni grič, kjer stoji cerkev in kapela. V lepšem vremenu bi bili razgledi res imenitni, tokrat sem bil nekaj malega prikrajšan. Malce sem se odžejal, potem pa s spustom na drugo stran nadaljeval proti Vidmu. Vreme je bilo še kar, fronta, ki nam bo jutri in pojutrišnjem prinesla poslabšanje vremena, je že dosegla te kraje. Dežja se sicer ni bilo bati, je bilo pa bolj kot ne oblačno in mestoma precej vetrovno.

Nikoli si ne bi mislil, da me bo kolesarjenje tako prevzelo. V mladosti sem bil kar nekaj na biciklu, mesto in okolica, tudi kak daljši izlet, potem pa je prišlo to in ono in časa za vse, kar bi rad, enostavno ni bilo dovolj. Gore so bile, so in bodo vedno prva ljubezen, kar se narave in prostočasnih dejavnosti tiče, bicikel pa jim je vse hujša konkurenca. Zanimivo, da na biciklu gora nikoli ne pogrešam, dočim v gorah pogosto pomislim na bicikel, sploh če že nekaj časa nisem sedel nanj.  Kaj šele bo, če si res omislim cestno kolo in se lotim daljših tur, sto in več kilometrov, kar si želim že lep čas.

Kolesarjenje do Vidma je bilo prijetno, pot me je vodila skozi lepe kraje, nekaj malega tudi po od glavne ceste ločenih kolesarskih stezah. Predmestje me ni navdušilo, povsod precej umazanije, blokovsko naselje, kjer sem se skoraj počutil neprijetno. Prvič tako, ta del Vidma mi res ni ostal v lepem spominu, pa sem se samo peljal skozenj. Čim sem zavil v staro mestno jedro je bilo boljše, križarjenje po ozkih mestnih ulicah in uličicah je bilo eno samo veselje. Obisk gradu sem že doma določil za naslednjič, sem si pa ogledal mestno središče, centro storico. Za grande finale sem si privoščil kofe in tiramisu, seveda zunaj na terasi, morda zadnjič letos, če se vreme spreobrne in bodo temperature letnemu času primerne.

Nazaj grede sem se skušal ogniti predmestju, ki mi ni bilo povšeči, a sem navkljub Garminu zabluzil in se vanj pripeljal z druge strani. Nič ne de, malce bolj sem pritisnil na pedala in hitro zmogel do parka Parco del Cormor. Med kratkim postankom sem pomislil, da je to nekakšen videmski Tivoli. Potem sem zavil proti nogometnemu stadionu Udineseja, je bil pač blizu, in se zatem po bolj ali manj isti poti vrnil v San Daniele.

Preden sem zmogel do tja, sem naredil še krajši ovinek, zaradi morebitnega prihodnjega potepa, potem pa je bil moj potep pri koncu. Fino je bilo, čeravno sem šel skoraj ves čas po ravnem in četudi sem moral skozi predmestje, ki me je odbijalo, tudi vreme je bilo manj prijazno, kot na nekaj zadnjih potepanjih.

Bicikel na streho, se preobujem in preoblečem, potem pa ugasnem elektronske pripomočke in shranim podatke. Skoraj verjeti nisem mogel, ko sem videl, da sem prevozil sedemdeset kilometrov, utrujen pa nisem bil kaj prida. Res fino, morda pade stotka, še preden zamenjam bičikleto...

-> posnetek prevožene poti