Vinotok, ponedeljek 9.10.2023
Še danes mi gre na smeh, če pomislim na začetek julija in poskus vzpona z biciklom na Zahomško planino. Tolikokrat sem že hodil tam, tudi v snegu, s te in one strani, pa sem tako zabluzil, da bolj ne bi mogel.
Tako kot poleti sem za izhodišče izbral parkrišče pod Višarji, saj sem se odločil, da turo opravim krožno. Čeravno nimam MTB, na podlagi izkušenj vem, da moj bicikel zmore hudiča in pol, tudi sam imam vse več izkušenj, torej naj bi šlo. V itinerar sem vključil tudi krajši single track in dokaj razdrapan kolovoz, vedoč, da lahko grem tudi peš, če bi bilo za bicikel ali zame prehudo. Prezahtevno. Židane volje sem sedel na bicikel in se odpeljal proti Vrtinjlogarskemu grabnu (Val Bartolo).
Turo sem razdelil na nekaj etap, recimo temu tako, vedoč, da lahko kadarkoli obrnem in se lagodno odpeljem nazaj v dolino, če kaj ne bi šlo v skladu z načrti. Cilj prve etape sem določil na Vrtinjlogarskem sedlu (Sella Bartolo), druge na Zahomški planini, da se bom povzpel na Zahomec, če pribrcam na planino, sem bil prepričan, tretja etapa pa naj bi bila spust na ono stran, do kapelice Svetega Hubertusa in od tam v Ukve, potem pa zložno po kolesarski stezi nazaj pod Višarje do avta. Tretja "naj bi bila" zato, ker bi se kaj lahko zgodilo, da ne bi zmogel do planine, ni važno čemu, in bi torej vrh in anello padla v vodo.
Precej hitreje kot poleti sem zmogel do Vrtinjlogarskega grabna, asfaltni klanec me je dodobra ogrel, zato sem spodobno hitro nadaljeval do zadnjega klanca pod sedlom. Tako kot poleti sem klanec prevozil ob robu, saj je bilo na cestišču preveč grobega šodra in bi znalo zadnje kolo zakopati v podlago. Po sredi, nekako med kolesnicami, pa so se našle grobe skale, raje sem se jim izogibal, ne želeč si kakega gumi defekta. Čim sem zagledal bunker in kmalu zatem hišico, sem vedel, da je prva etapa skoraj za mano, res sem samo nekaj trenutkov kasneje že stal pri tabli, ki označuje mejo ITA/AVT. Kar smejalo se mi je, tako na izi je šlo do tod. Nekaj požirkov, nekaj fotogafij, in že sem se peljal naprej.
Prvo malce navzdol, potem pa spet navzgor, kmalu sem pripeljal do tam, kjer sem poleti zabluzil. Ob spominu na poletno avanturo sem zavil z očmi, kaj ne bi, ker so mi ti konci res domači. Upanje, da bo zapornica na cesti, ki brani živini, da bi se izgubila v dolino, odprta, se je uresničilo. Res sem bil vesel, da mi ni bilo potrebno stopiti z bicikla. Poleti sem namreč moral, odpiranje in zapiranje zapornice ni bilo nič takšnega, da sem potem spet speljal z biciklom v klanec, pač. Na ovinku višje, kjer je cesta krajši del precej položna, sem se spet ustavil in odžejal, tod sem že imel lep razgled na Ojstrnik. Na pogled sem bil že precej visoko, kar je potrdil tudi pogled na Garmin, ki sem ga tokrat imel bolj za spremljanje hitrosti, dolžine prevožene poti in trenutne višine, kot za vodenje kod in kam.
Tudi v nadaljevanju sem pridno vrtel pedala, noge so bile presenetljivo sveže, še zadnji kanček dvoma v uspešno izpeljan potep se je povsem izgubil. Če sem pomislil na poletno avanturo in izgubljanje tod blizu, sem bil prav vesel, da sem takrat zamočil. Če bi takrat zmogel do planine, bi se takisto povzpel na Zahomec, potem pa bi se po taisti poti odpeljal nazaj v dolino. Tako pa sem imel dovolj časa, da sem premislil o tem in onem in prišel do ideje, da potep zaokrožim na drugo stran. Vzpon je sčasoma postal strmejši, mestoma tako zelo, da sem se bal, da bom moral stopiti z bicikla. K sreči mi ni bilo potrebno, počasi sem napredoval meter za metrom, res počasi, in kar naenkrat nekaj višje zagledal hišice v vrsti, skoraj kot so hiše v Trsti. Joj, kako sem jih bil vesel, to je namreč pomenilo, da je planina za ovinkom. Na kratko sem se ustavil, naredil par posnetkov, potem pa pritisnil na pedala in kot bi trenil pripeljal do velikega hleva na Zahomški planini. Juhuhu, pa sem tu, kar smejalo se mi je, kaj se mi ne bi.
Že pod planino sem čutil veter, na planini pa je pošteno vleklo. Nič čudnega, saj leži na sedlu, na prepihu torej. Bicikel sem prislonil na plot, ga za vsak slučaj še priklenil, potem pa stopil gor ven do bližnjega vrha. Kar dobro mi je šlo v kolesarskih čevljih, običajno v njih bolj malo hodim, hitro sem bil pri križu vrh Zahomca. Tod je vleklo še bolj, zato sem si nadel kolesarski brezrokavnik, na hitro naredil nekaj posnetkov in že sem sestopal.
Z vrha sem videl mojo nadaljno pot, na prvi ino drugi pogled se mi ni obetalo nič težjega oziroma zahtevnejšega. Na planini sem se še malce razgledal, potem pa zapeljal na travnik, kjer sem udel single track, resda kratek, ki me je pripeljal na kolovoz. Kar strm, razdrapan, udarne jame, skale, posušeno blato, ni, da ni. Previdno sem se prebijal preko ovir, tako kot gor grede nekajkrat pomislil, da bom moral stopiti z bicikla, a mi tudi tokrat tega ni bilo potrebno storiti. Vmes sem moral še malce v klanec, za njim pa sem pripeljal na betonirano klančino, sila strmo, in po njej prišel do konca asfaltne ceste, kjer stoji kapelica Svetega Hubertusa. Tako kot na planini sem kar zavriskal od veselja, vedoč, da je natežje in najzahtevnejše za menoj, da me čaka samo še vratolomen spust v Ukve.
Oblekel sem vse, kar sem imel s seboj, vedoč, da me bo prepihalo in da je v senci presneto hladno. Potem pa "gas in dolge", res sem pritisnil na pedala, ni mi bilo dovolj, da je šlo po klancu navzdol samo od sebe. Po cesti, široki za avto in četrt, je letelo, da je bilo veselje. Opozorilne table ob cesti so bile več kot zgovorne, ampak sam dejansko niti enkrat nisem pomislil na to, da bi mi znal kdo pripeljati nasproti. Nepregledni ovinki so si sledili eden za drugim, par njih sem komaj zvozil, tak užitek je bilo drveti v dolino. Šele od križišča, kjer sem zavil levo proti Ukvam, sem bil bolj pozoren, kar se prometa tiče. Nekaj malega skoraj po ravnem, potem pa še zadnji klanci strmo dol do vasi, kjer sem se ustavil pri cerkvi. Malce počitka, drvenje je tudi utrudljivo, hitreje gre, toliko bolj, potem pa sem stopil noter in prižgal dve svečki za vse moje, tako tiste, s katerimi smo, kot za tiste, s katerimi smo bili. Še nabolj za mojo pikico.
Pred cerkvijo sem se spet slekel, v dolini je lepo grelo, in se kar v kratkih rokavih odpeljal v Žabnice. Za Ukvami sem zavil na kolesarsko stezo in v miru in samoti zaključil nadvse prijeten kolesarski potep.
Domov grede so misli že uhajale v Romano d'Ezzelino, Bassano del Grappa, Vicenzo, krajše počitnice so namreč že zelo blizu ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar