Vinotok, sobota 28.10.2023
Vremenski obeti za čas mojih že tretjih počitnic v Romanu d'Ezzelinu so bili bolj kot ne kilavi, zato sem se odločil, da že prvi dan izkoristim, kot se spodobi. Kar zgodaj sem odpotoval zdoma, namenjen, da v Padovi oziroma okoli nje opravim prijeten kolesarski potep. Vreme je bilo čudovito, sploh v primerjavi z naslednjima dvema dnevoma, škoda bi ga ne bilo izkoristiti.
En Garmin mi je pomagal najti pot do izhodišča, ki sem ga imel na parkirišču v predmestju mesteca, drugi pa me je med kolesarjenjem usmerjal po cestah in poteh okoli njega. Pred potepom sem stopil do bližnje kafetarije in si privoščil brioche in cappuccino, med sladkanjem in srebanjem kofeta sem še zadnjič pogledal na zemljevid na Garminu. Obetal se je lep dan in čudovit potep, prešerne volje sem vzel pot pod kolesa.
Odpeljal sem se proti Limeni, kjer sem udel kolesarsko stezo, ki vodi ob reki Brenti. Steza je pravzaprav namenjena tudi pešcem oziroma sprehajalcem in tekačem, na nekaj mestih celo jahačem, ponekod se nas je našlo kar nekaj, konja nobenega, večinoma pa sem užival v samoti.
Vse pogosteje se zalotim, da bicikel primerjam s turno smuko, v obeh primerih se mi uspe nekako odklopiti, mentalno, fizično vklopim avtopilota in noge skoraj samodejno delajo leva, desna, leva, desna, ... Krasen feeling, vedno znova, fizično tako, mentalno drugače, kot da bi bila dva na potepu, eden bi se gnal, da se fizično okrepi, drugi pa lagodno z mislimi kdo bi vedel kje križari na biciklu in se mu čisto drugače dogaja kot tistemu, ki vneto pritiska na pedala. V gorah se mi je trikrat zgodil tako močan odklop, sam od sebe, dvakrat na turnih smučeh in enkrat peš, da sem nekako od zgoraj gledal samega sebe, kako se peham navkreber. Da sem ločil telo in duha ino je je duša gledala kaj telo počne. Težko opisljivo, ampak tako doživeto, da ne bom nikoli pozabil, celo s kolegico zdravnico sem se pomenil o teh občutjih, saj sem prvič menil, se celo ustrašil, da je z menoj nekaj narobe. Ni kaj, človeška psiha in nezavedno, čemur eni pravijo podzavestno, je sila zamotana reč, vsakemu lastna. Zna biti, da tudi doktorji ne bodo nikoli prišli stvari do dna, to je, vedeli vsega oziroma v popolnosti (s)poznali človeško dušo, če jim je že s telesom uspelo.
Kot običajno sem med kolesarjenjem užival, zelo užival. Čisto nekaj drugega je vožnja na biciklu, kjer imaš stik z naravo, kot z avtom, ko vse brzi mimo tebe in je doživljanje okolice nekako instantne narave. Hipno. Z bicikla lahko kadarkoli stopim in pobožam psa ali mačko, vržem košček kruha racam v vodi, naredim posnetek ali dva, kaj prigriznem ali popijem, nenazadnje tudi s kom poklepetam, če tako nanese. In na biciklu imam vedno dovolj časa, da si ogledam takšne in drugačne smerokaze, ki vodijo drugam, kot sem sam namenjen, in tako pridem do idej za nove potepe. No, s tem je podobno tudi v gorah, ko sem nekam namenjen prvič. Tudi tam so na razpotjih smerokazi in često se zgodi, da se vrnem in takrat zavijem drugam, kot sem v prvo. Naj si bodo gore ali bicikel, tudi peš turizem ali "kr neki", samo da ni kavč in doma, se mi lepo dogaja. Take dni živim, tiste doma na kavču pa preživljam ...
Med potepom sem si zaželel kofeta, kava doma in jutranji cappuccino sta bila samo še lep spomin, a ob poti kar ni in ni bilo nobenega lokalčka. Šele nekaj kilometrov pred koncem sem pripeljal do enega, kjer je bilo kar nekaj gneče, do katere pa mi ni bilo. Vedoč, da do avta in s tem konca potepa nimam več daleč, sem se odpeljal naprej in nedolgo zatem zaključil prijeten izlet. Potep. Ki je, čim sem stopil z bicikla, pravzaprav že postal lep spomin. Eden od neštetih, ki mi bodo, upam vsaj, na stara leta lepšali dneve, ko bom ostarel in nemočen ždel ob peči, gledal fotografije in se spominjal, kot mi bo pač spomin še dopuščal spominjati se ...
Bicikel na prtljažnik, sveža majica ino drugo obuvalo, potem pa preko ceste tja kot zjutraj. Tokrat espresso in Coca Cola, skušnjavi po tramezzinu sem se zlahka uprl, vedoč, da me zvečer v Bassanu del Grappa čaka okusna pizza.
Slabo uro kasneje sem se pripeljal v Romano d'Ezzelino, tretjič, dejansko sem se počutil, kot bi se pripeljal domov. Elena in Andrea sta me bila vesela, jaz njiju, kar nekaj časa je trajalo, da smo poklepetali o tem in onem. Potem pa soba, tuš, še prej bicikel v garažo, in nedolgo zatem v bližnji Bassano del Grappa. Parkirišče presenetljivo polno, brezplačno seveda, nekajkrat sem se moral zapeljati sem ter tja, da sem udel prosto mesto. Sprehod po mestecu, kdo bi pomnil kateri že, je bil pravi balzam za dušo. Prvo sem stopil do starega mostu, Ponte Vecchio oziroma Ponte degli Alpini, se potem vrnil do mestnega muzeja, Museo Civico, vmes seveda pokukal v kar nekaj izložb, nato pa stopil do bližnje picerije Pizzeria al Saraceno. Navkljub kar nekaj rezervacijam sem dobil mizo in bil prijazno postrežen, pizza je bila zelo okusna. Kozarček rdečega je bil imenitna pika na i čudovitemu dnevu, res lepemu začetku krajših počitnic.
Pred nočnim počitkom sem malce posedel na terasi in užival v polni luni, jasno nebo ni dalo slutiti, da bo vreme naslednji dan precej drugačno, kaj šele dan kasneje ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar