Mali traven, nedelja 28.4.2024
V prvi polovici aprila, med kratkotrajnim vročinskim valom, so bili načrti za prvomajske počitnice povsem drugačni od dejanskega dogajanja te dni. Takrat nisem niti pomislil na to, da bom imel nekaj dni kasneje na vrtu za par prstov snega. No, to me je zmotilo precej manj kot to, da je obilno zasnežilo tudi sredogorje. Ne sicer toliko, da bi šel brisat prah s smučk, a dovolj, da sem moral spremeniti potepuške načrte, ki sem jih imel za bregom.
Pred časom sem ugotovil, da z novim biciklom sto in več kilometrov v enem kosu ni nikakršen bavbav, zato sem ponovno razmišljal v to smer. Ker sem pozimi kolesaril večinoma ob laški obali in nje zaledju, sem se tokrat odpravil nekaj višje. Izhodišče sem imel v ljubem mi Huminu, od tam sem se odpravil v smeri Furlanskih Dolomitov, tja torej, kamor sva s princesko večkrat potovala na imenitne potepe. Nekaj naprej od Spilimberga sem zavil nazaj in se po drugih cestah ino poteh vrnil do avta. Večkrat sem že kolesaril po Furlaniji, en res lep kolesarski potep se mi je še posebej lepo zapisal v spomin, menil sem, da danes ne bo nič drugače.
Današnji potep me je popeljal skozenj znana in ljuba mi mesteca ino vasice, katera sem kdo bi vedel kolikokrat opazoval iz avta in se redkokdaj tu pa tam tudi ustavil. Na biciklu se vse dogaja počasneje, pokrajino in naselja doživljaš drugače, bolj čutno, tesnejši stik vzpostaviš z vsem, kar je okoli tebe, podobno kot v gorah, recimo. Četudi je vse skupaj bolj kot ne mimobežno, podobno kot v avtu torej, si vseeno v naravi, v stiku z njo, lahko stopiš s kolesa in povonjaš rožico, pobožaš mačka ali psa ob poti, pozdraviš koga, izmenjaš par besed.
Začel sem kot se spodobi, macchiato in brioche v Pasticceria La Fenice sta res sedla. Večkrat se ustavim v tej slaščičarni, je namreč odlično izhodišče za kolesarske potepe. Tik poleg je veliko brezplačno parkirišče, streljaj proč Spar, kjer običajno pred potepom kupim kaj za na pot in po njem kaj za domov, pa še po ravnem začneš in končaš, torej ti ni potrebno na koncu opraviti še z nesramno strmim klancem do centra storica, če parkiraš zgoraj, v starem delu mesteca. Med srebanjem kave in sladkanjem z briochem sem še enkrat preveril itinerar, nekaj bližnjic po stranskih cestah me je malce skrbelo, saj si makadama s cestnim kolesom nisem želel voziti. "Bo že, še vedno je nekako bilo," sem zaključil premišljevanja o tem in onem, poravnal račun in se šel pripravit za potep. Bicikel s prtljažnika, Crocse zamenjam s kolesarskimi čevlji, namestim bidon v nosilec in dam par potrebščin v žepe kolesarskega dresa. To je to, še Garmin, lučki spredaj in zadaj, in že sem na poti.
Med potepom, z ozirom na dolžino le tega skoraj potovanjem, sem kolesaril skozi San Daniele del Friuli, Ragogno, Pinzano, Spilimbergo, Rauscedo (tod sem zavil nazaj proti Huminu), Dignano (tod sem se okrepčal, panino con prosciutto e Coca Cola) in Villanovo, za katero sem kmalu prisopihal v San Daniele, od koder do izhodišča ni bilo več daleč. Da med San Danielem in Huminom nazaj grede ne bi šel po taisti poti kot zjutraj, sem na koncu naredil še ovinek skozenj San Floreano.
Počitek z malico sem se že vnaprej določil v Dignanu, tam je ob cesti prijeten lokalček, kjer sem si že nekajkrat pustil postreči. Sendvič je teknil, Coca Cola takisto, za na pot pa še nekaj sveže vode v bidon. Počitek mi je dobro del, kar verjeti nisem mogel, kako lahkotno sem nadaljeval potep. Do San Daniela mi je pot minila kot bi trenil, tam se mi je spet pričelo smejati, saj sem vedel, da nazaj do avta ni več daleč, v nogah pa skoraj nobene utrujenosti. V Humin sem se vrnil po drugih cestah kot sem ga zjutraj zapustil, celo preko avtoceste sem šel po nadvozu, katerega sem kdo bi pomnil kolikokrat gledal iz avta v minulih letih.
Med kolesarskim odklopom se mi je krasno dogajalo, tudi na makadamu, katerega si nisem želel. Nekaj malega sem ga imel za Pinzanom, ko sem se usmeril na neke sorte "vzdrževalno cesto", sicer večji del asfaltno, precej več šodra pa je bilo za Rauscedom, kjer je cesta speljana po širokem prodišču, ki je bilo suho kot poper. Tod me je dodobra pretreslo, ves prašen sem pripeljal nazaj na asfalt, ziher bi se dalo naokoli po njem, samo malce pozorneje bi moral pokukati na zemljevid. Prav zaradi takšnih "slučajev" vozim tubeless+Air-liner, da je manj skrbi tekom potepa.
V Huminu pa obratno kot zjutraj, le kako bi drugače. Prvo Crocsi in sveža majica, zatem bicikel na prtljažnik, potem pa najlepše oziroma najslajše. Crostata s hruškami in čokolado, kofe in Coca Cola. Joj, kako je sedlo.
Domov grede sem zadovoljen opazoval okoliške gore, videč, da se je snežna meja opazno pomaknila višje. "Lepo ga pobira," sem se skoraj glasno menil sam s seboj in premišljeval, kam prihodnjič. No, ne samo kam, tudi kako . . .
