Tržič-Čedad (kolesarjenje, <-> 95 km, ↗ 267 m)

Gruden, ponedeljek 30.12.2024

Tržič/Monfalcone kot izhodiššče in Čedad/Cividale del Friuli kot ciljna destinacija, tja in nazaj čim več po različnih cestah, mimo in skozi druge vasi(ce), da bode bolj pestro.

Burja je končno popustila in spet sem sedel na bicikel. Jutranje temperature vsaj malo nad ničlo mi zadostujejo, da se odpravim nekam ob obalo, običajno v Tržič ali Gradež, in se tam kolesarsko sprehodim. Čez dan se potem ogreje na pet do deset, včasih celo nad deset stopinj, tudi danes tako, to pa so vsaj zame povsem prijetne temperature za rekreativno udejstvovanje. 

Običajno parkiram v Marini Julii, če nadaljujem v smeri Gradeža, ali pod železniško postajo, če se zapeljem v notranjost, kot sem se danes. V Marini še nikoli nisem imel težav s prostim parkirnim mestom, dočim sem pod železniško vedno našel enega izmed zadnjih, danes pa še tega ne. K sreči sta med kroženjem po velikem parkirišču mimo prišla dva policista in mi prijazno svetovala, kam naj grem parkirat. Zelo blizu, skoraj prazno, seveda brezplačno, enako kot v Marini in pod železniško.

Običajno traja nekaj časa, da pripravim vse potrebno, preden sedem na kolo. Prednja in zadnja lučka, pa Garmin, pijača in prigrizek, običajno izotoničen napitek in energijska ploščica, tudi dve ali tri, odvisno kaj imam za bregom, to je, na kako dolg potep se odpravljam, pa priročno orodje in žepna električna tlačilka, vetrovka ali brezrokavnik. Se nabere, ni kaj. V gorah je lažje, kar potrebujem vržem v nahrbtnik, prostora zlepa ne zmanjka, pogosto imam s seboj kaj za povrh, tako za vsak slučaj. Na biciklu sem brez nahrbtnika in brez torbic, vse gre v žepe, zato traja, da zložim in porazporedim, kar potrebujem. Kar gre, vaja dela mojstra, vsaj pregovor kaže v to smer. 

Današnji potep sem približno podobno že prevozil, po etapah, a sem navkljub Garminu v nekaj krožiščih izbral napačen izvoz. Nič hujšega, parkrat sem obrnil in udel pravo smer, več ali manj pa je šlo kot mora greti. Kraji in ceste se ponavljajo, končna destinacija pa je enkrat ta, drugič ona, in ker so mi krožišča in križišča kar domača, včasih zavijem po posluhu, drugače kot Garmin narekuje, takrat moram nazaj. Običajno, včasih pa mi je kak kraj dovolj domač, da nadaljujem za nosom in se kasneje vrnem na začrtano ruto.

Čeravno nekaj časa nisem sedel na kolo, mraz in burja in še kaj, mi je šlo kar dobro, verjetno bi na kakšnem resnejšem klancu bilo drugače. Danes le teh nisem imel, šlo je bolj ali manj po ravnem. Na ravninskih potepih rad močneje pritisnem na pedala, vedoč, da se bom na koncu že nekako prišlepal do avta, če me bo kondicijsko navilo oziroma bom pretiraval. Danes je šlo spodobno hitro in na koncu nisem bil kaj prida zgonjen, nekaj rezerve je še bilo, kar je seveda fino fajn.

Skozi Zagraj in Gradišče ob Soči do Krmina, od tam do Čedada skozi Koren, od Čedada nazaj do Krmina pa skozi Buttrio, za kraj slovenskega imena ne najdem, po furlansko mu pravijo Buri. Večji del sem kolesaril po stranskih cestah, tam malo prometa, včasih kilometre dolgo nobenega avta, nekaj malega pa sem moral po glavnih prometnicah, tam ponekod precej prometno, a nič hujšega oziroma nadležnega. V toplejših letnih časih sem vajen, da se ustavim kje ob poti in na kaki terasi kaj prigriznem, običajno kofe in brioche, sedaj pa so terase zaprte in mi nekako ne znese, da bi pred kafetarijo nekam prislonil kolo in stopil za šank. Morda še bom, človek se vsega navadi. V Čedadu živahno, priprave na novoletno rajanje, zato par ulicih zaprtih. Malce sem, pa malce tja, radi spominov, sem sva z Majo enako rada zahajala kot v Humin in Gradež, zatem pa na drugi strani mesteca ven in naokoli nazaj proti morju. 

V Tržiču sem za grande finale naredil še ovinek do vodnega kanala Canale "De' dottori", ta predel mesteca mi je res všeč, od tam do avta pa je bilo samo še nekaj minut.  

Fajn je bilo, res fino, zelo vesel, da mi je ob izteku leta zneslo oboje, gore in kolo.

-> posnetek prevožene poti

Matajur

Gruden, sobota 28.12.2024

Šest let tega, v začetku decembra je bilo, sem bil nazadnje tod. Če sva imela takrat s princesko kopno pot vse do vrh Matajurja, sem danes skoraj ves čas hodil po snegu, vršaci pa so bili takrat in danes skoraj kopni. Pred šestimi leti pobeljeni samo najvišji, danes pa še ti ne kaj prida. Če se spomnim smuka z Matajurja nekaj deset let tega in obilice snega v tistih časih, se mi kar milo stori.

Parkirišče nad Avso je bilo skoraj prazno, le eno vozilo, z ozirom na krasne vremenske obete sem pričakoval, da nas bo več. Na začetku malce blatnega kolovoza, zatem na pešpot v gozd, od tam naprej sneg vse do vrha, z izjemo Mrzlega vrha, tam skoraj kopno. Z bližnjega travnika prvi razgledi na Krn z okoliškimi vršaci, potem pa skozi gozd, kjer je pomrznjena gaz prijetno hreščala pod podplati. Nasmehnil sem se ob misli, da mi je tudi danes, tako kot šest let tega, pot do Mrzlega vrha minila mimogrede, kot neke sorte ogrevanje pred vzponom, čeravno sem moral že do sem nekaj malega v breg. Vrh skoraj kopen,  tod sem dohitel dva Italijana, čigar vozilo je bilo spodaj v Avsi. Kasneje se nismo več srečali, zna biti, da je bil Mrzli vrh njun cilj, saj njunega avta ni bilo več, ko sem se vrnil. Malce razgledovanja, par posnetkov, potem pa naprej gor ven. 

Krajši sestop do Idrske planine v senci, tu precej hladno, naprej pa spet sonček in skoraj pomlad. Po položni zasneženi cesti sem stopil hitreje, od razpotja naprej, kjer sem spet udel peš pot, pa zložneje, kaj bi hitel v tako prelestnem dnevu. V senci je bilo hladno, vse do grebena, kjer sem prvič pokukal proti morju in spet stopil v pomlad. Vrh je bil na dosegu roke oziroma noge, a sem se do tja moral še nekaj malega pomujati. Spomini na minule obiske Matajurja so se mi v mislih odvrteli kot film, tisti izpred dobrih deset let je bil še posebej živ. Z Majo, oba polna upanja, ne vedoč, da je to najin zadnji vzpon, najin zadnji hrib . . . 

Na vrhu še ni bilo običajne gneče, v miru sem naredil nekaj posnetkov v to in ono smer in se dodobra razgledal. Spominov malo morje, ne samo na Matajur, tudi na bližnje in manj bližnje hribe in gore. Toliko njih, da so najstarejši že pošteno obledeli, marsikateri od njih pa se je zelo verjetno že izgubil v večnosti. Med razgledovanjem me je prešinilo, da je današnji potep do neke mere podoben tistemu izpred šestih let. Takrat s princesko in do izhodišča prek Predela, danes sam skozi Idrijo, ostalo pa kot zadnjič. Taista pot na vrh ino nazaj, prav tako obisk zadnje doline pod Triglavom po turi.

Sčasoma se nas je na vrhu nabralo kar nekaj, zato sem se odpravil v dolino. Do razpotja, kjer sem zavil na našo stran, sem zasanjano zrl na morje, na ljube mi kraje, ki jih vedno znova obiskujem. Sestop do križišča blizu Idrske planine je minil kot bi trenil, naprej do avta je šlo prav tako precej na izi. Mrzli vrh sem obšel po cesti, kar dolgo časa sem se držal nje, potem pa že precej nizko prečil v gozd, kjer sem udel pešpot in se po njej vrnil do avta. Sneg se je ojužil do te mere, da sem imel občutek, kot bi čofotal po lužah.

Po turi pa še obisk Kopiščarjevih, po Čistem vrhu nisem bil več tam. Nad zadnjo dolino pod Triglavom je sijalo sonce, dočim je bila Zajnca v senci, saj sonce v tem času ne zmore do nje. 

Justi in Vinko sta me bila vesela, jaz njiju nič manj. Med prijetnim klepetom o tem in onem sta me bogato postregla, teknilo je, da je bilo veselje. Po kofetku si zaželimo prijetne novoletne praznike in že sem bil na poti domov. Še preden sem zmogel na gorenjsko stran sem vedel, kje in kaj bom pojutrišnjem.

-> fotografije Matajur (2024)

-> posnetek prehojene poti

Sisol

Gruden, četrtek 26.12.2024

Kot kontrast zimski Reziji sem razmišljal o morju in biciklu. Med potjo iz Solbice domov sem imel vrh glave dovolj časa, da razmislim kam jutri, torej danes. Kar nekaj kolesarskih potepov sem imel v mislih, večino v okolici Gradeža, nekaj njih celo na hrvaški obali. Nekaj bom že izbral, sem si mislil, vse dokler doma nisem preveril vremenskih obetov. Jasno, krasno, sončno, ni da ni. Žal tudi močna burja, tako pri nas, kot vzhodno in zahodno. Torej peš, si mislim, ni druge. Razmišljam o nižjih hribih, kopnih, kar se spomnim, da sem tudi nad hrvaškim morjem opravil že celo vrsto čednih potepov, ne samo pri nas in na laškem. Grobniške Alpe odmislim, tam sem bil res že precejkrat, verjetno tudi še bom, potem pomislim na Učko, a me tudi ta ne mika kaj prida, bil že dvakrat, v tretje jo nameravam z biciklom. Kar se mi utrne, da sem davno tega bral o nekem vrhu sorazmerno blizu Učke, ki se mi je zdel greha vreden, in da sem se nedolgo tega na ta vrh ponovno spomnil, ko sem med načrtovanji kolesarskih potepanj ob hrvaški obali zasledil Brseč. Pobrskal sem po mojih "nekoč" in hitro povezal Brseč s Sisolom.

Od Jelšan do izhodišč za potepe v Grobniških Alpah bi znal pripeljati skoraj zaprtih oči, tolikokrat sem že bil v tistih koncih. Tudi Opatija mi ni tuja, Brseč pač, če sem se kdaj peljal mimo, kar se je zelo verjetno zgodilo v minulih desetletjih, mi je povsem ušel iz spomina. Pač ni tako monden kot Lovran, Ika, Opatija, ..., in si ga je težje zapomniti.

Parkiral sem v vasici na parkirišču tik balinarskega igrišča in se skoznjo sprehodil do glavne ceste, onkraj katere sem udel markirano peš pot. Čeravno naj bi se burja v jutranjih urah unesla, je še vedno vleklo kot pri norcih, včasih mi je prav zažvižgalo okoli ušes. Hitro sem bil nad zadnjimi hišami, seveda v takem nikjer nikogar. V redkem gozdu, bolj grmičevju, mi gola drevesa niso nudila kaj prida zavetja, a vseeno dovolj, da je bil vzpon prijetnejši. Če drugega ne, vsaj močni sunki niso več zmogli do mene, dočim je nekaj višje še vedno bučalo. Kar hitro sem prišel do prelestnih razgledov na Grobniške Alpe nad Reko, zasnežene precej nizko, vesel sem bil, da se nisem odpravil v tiste konce. Tudi Reka kot na dlani, čeravno daleč, pa bližnji Cres, skoraj tako blizu, da bi vrgel kamen nanj. Morje je bilo razburkano, a je bilo vseeno videti nekaj ladij na njem, tudi trajekt iz Brestove na Cres je plul. 

Pot me je privedla do jezerca, kjer ni pihalo, zato sem si tod malce oddahnil, postal in odžejal. Čeravno šele nekje na pol poti do vrha, sem bil prav zadovoljen, da sem se odpravil v te kraje, burji navkljub. Davno tega, ko sem bil prvič na Učki oziroma Vojaku, sem med brskanjem po spletu našel zanimivo turo in sicer iz Plomina na Učko. Precej grebenska zadeva, pot gre seveda tudi preko Sisola, danes bom videl kako je videti vse skupaj. Delček tega, seveda.

Nad jezerom sem prišel v bolj odprt svet, burja je bila tod nekaj znosnejša, vršni greben Sisola se je od tod lepo videl. Na prvi pogled niti ne tako blizu, kot je dejansko bil. Vsake toliko sem se obrnil nazaj, radi razgledovanja, med enim od teh sem presenečeno ugotavljal, da je Brseč videti presenetljivo nizko. Tod so razgledi zmogli tudi do Krka in Lošinja in še marsičesa, višje si, več vidiš. Potem me je pot spet popeljala v gozd, kjer sem kmalu prišel do naravnega okna, imenovanega Provrtenica. Tudi tod brezvetrje, a se bučanja burje višje ni dalo preslišati. Tu nekje so se pričele pojavljati prve krpe snega, bolj poprh, tudi mrzlo je postalo precej bolj, kot je bilo do tod. Ogledal sem si naravno okno, potem pa nadaljeval proti vrhu, do kamor so smerokazi obetali še dvajset minut hoje.

Čim sem stopil nekaj deset metrov višje mi je pričelo vleči okoli ušes, veter se je potem samo še stopnjeval in do vrha sem se moral precej pomujati. Tudi snežni poprh je dodal svoje, razbit skalnat greben je bil spolzek in drseč, vrh tega sem moral ob najmočnejših sunkih počepniti ali se prijeti bližnjega drevesa, saj me je drugače pošteno zamajalo. Verjetno se mi je ravno zaradi orkanskega vetra greben do bližnjega vrha kar malce vlekel, vsakič, ko sem naredil kak posnetek, se mi je skoraj zanohtalo. Prvi vršič še ni bil vrh, potem še naslednjih nekaj ne, končno pa sem le zagledal skrinjico in kamnito obeležje in kmalu tja tudi prisopihal. Sicer zaraščen vrh vseeno nudi nekaj razgledov, na eno stran na Čepiško polje in na drugo na Kvarnerski zaliv, z grebena je seveda lepo vidna tudi Učka. 

V takem mi do posedanja in razgledovanja na vrhu kakopak ni bilo, naredil sem par posnetkov in se kaj hitro odpravil nazaj dol. Do naravnega okna enako kot gor grede precej zoprno, vremenske neprilike recimo, potem pa sem bil iz hudega ven. Nekaj nižje sem se slekel, saj sem imel oblečeno vse, kar sem imel s seboj, pa malce sem počil ob poti, potem pa nadaljeval s sestopom. Dol grede je bilo prijetnejše, veter je popustil, pa tudi razglede sem imel ves čas pred seboj, dočim sem se gor grede moral ozirati nazaj. Običajno gre navzdol lažje kot navzgor, tudi tokrat tako, mimogrede sem bil pri jezeru. Par trenutkov za posnetke in razgledovanje, potem pa še tisto malo do Brseča. 

Prav fin potep je bil, prijetno drugačen, predvsem radi koncev, kjer sem vandral. Iz Plomina gor tudi vodi lepa pot, pa še kaj se najde v okolici, tako da se kaj lahko še vrnem. Ne samo peš, tudi z biciklom . . .

-> fotografije Sisol

-> posnetek prehojene poti