Vipava-Solkan-Goriška Brda-Plave-Solkan/Nova Gorica-Branik-dolina Branice-Vipava (kolesarjenje, <-> 106 km, ↗ 1130 m)

Mali traven, sreda 30.4.2025

Zadnje čase sta Marina Julia in Vipava najpogosteje izhodišče za kolesarska potepanja. Če začnem ob morju, potem kolesarim blizu obale v smeri Lignana ali po furlanski nižini navzgor, vse do Čedada, Palmanove, San Daniela in še kam. Na slovenske ceste skoraj ne zavijem, če že, kaj malega v Goriških Brdih. Če pa začnem v Vipavi, potem skoraj zagotovo del potepa poteka na laški strani, mislim, da sem samo turo skozi Renče do Komna in nazaj opravil, ne da bi zapeljal prek meje. Dosedaj, kajti tudi danes sem se preganjal samo po rodni grudi, tisto nekaj malega sabotinske ceste, ki vodi prek italijanskega ozemlja, ni vredno besede.

Iz Vipave do Solkana sem brzel spodobno hitro, brez ustavljanj, recimo temu malce daljši uvod. V Kromberku sem poklical Nejca ali je doma, dvajset minut kasneje sva že klepetala ob kofetku. Njegovih ni bilo, predpriprave na praznovanje 1.maja so bile v polnem teku in njuna pomoč dobrodošla. Z Nejcem sva malo o faksu in magistrski, pa o mojem biciklu in mojih potepanjih, tudi hribovskih, in seveda o praznikih in morju. Naslednje jutro se je s klapo odpravil na morje, na majhen otoček, res krasen, manj znan in temu primerno  z manj gneče. Tudi sam se že nekaj let odpravljam na morje, najraje na kak otok, pa se še kar nisem odpravil. Kako bo letos, nimam pojma. Klepet ni bil prav dolg, nadaljevanje potepa pač. Zato sem kaj kmalu sedel na kolo in se zmenil z Nejcem, da se nazaj grede oglasim še enkrat. 

Nadaljeval sem do solkanskega mostu, bolj po stranskih ulicah, kraj mi je že povsem domač, res je krasno mestece. Na mostu seveda kratek postanek za posnetek ali dva in spomin na bungee jump davno tega. Enkratno doživetje, skok z mostu na glavo z elastiko privezan za gležnje, takrat sem bil tako navdušen, da si še danes želim ponovitve. Tudi lokacijo imam že izbrano, vprašanje je le, ali bom še kdaj tam. In sicer v Sas Feeju, kjer bi skočil iz gondole. To in skok s padalom si želim ponoviti, bungee iz gondole namesto z mostu, in s padalom iz aviona, z višine 4000m, namesto z jadralnim. 

V nadaljevanju me je čakal strm vzpon po sabotinski cesti, lotil sem se ga počasi in kaj kmalu ugotovil, da mi gre cesta odlično izpod koles. Minule dolge vožnje in zadnja s precej klanci so se kot kaže obrestovale, poganjanje pedal v klanec je bilo uživaško, dokaj zlahka sem zmogel do Kojskega, od koder sem nadaljeval do Vrhovelj. Tam sem se ustavil le zato, da sem oblekel brezrokavnik, saj me je čakal strm spust do Plavi. Tu pa tam kakšna luknja na cesti in prehodi iz sence na sonce in obratno niso dopuščali, da bi spustil do konca, sploh kadar sem pripeljal v senco, se je površina asfalta sila slabo videla in nekajkrat me je pošteno premetalo po razrukanem asfaltu. Konec dober, vse dobro, pri mostu čez Sočo sem se ustavil, razgledal, slekel, tudi prigriznil in popil, saj slednje med drvenjem v dolino ni šlo.

Potem sem se po ozki cesti zapeljal do zadnjih hiš in tam udel kolesarsko stezo, po kateri sem nadaljeval proti Solkanu. Prvič na njej, zato me je nekaj kratkih strmin malce presenetilo, sploh pa podhod/podvoz, kjer sem komaj zmotal skozi in se zadnji hip ustavil pred stopnicami, po katerih sem moral nekaj malega navzgor. Od tam do brvi v Solkanu je šlo hitro, med vožnjo razgledi na Sočo, kasneje tudi na Solkan in Gorici. Nad brvjo par posnetkov, nekaj trenutkov za spomine in želje, potem pa sem spet poklical Nejca in se najavil še za eno kofe. 

Še zadnjič danes skozi Solkan, deset minut, tam nekje, in že sem srebal drugo kavico. Še preden me je Nejc postregel, sta se vrnila tudi nona in nono, presenečena nad mojim obiskom. Prijeten klepet se je kar zavlekel, potem pa sem hočeš nočeš moral naprej, pravzaprav nazaj, saj sem imel do Vipave, kjer me je čakal avto, še lep kos poti. 

Tokrat skozi našo Gorico do bloka in tam skozi tunel pod Kostanjevico v Rožno dolino. Prvič tako, čeravno sem bil že večkrat blizu. Potem pa mimo bolnice v Volčjo Drago, Dornberk, Branik in na koncu kje drugje kot po dolini Branice in prek zadnjega klanca pod Gočami v Vipavo.

Krasen potep, kar kliče po ponovitvi, recimo z dodatkom nekaj kilometrov v to ali ono stran, ideje se ponujajo kar same od sebe.

-> posnetek prevožene poti

Monte Cuzzer-Kucer (2025)

Mali traven, ponedeljek 28.4.2025

Med tednom sem razmišljal o drugi turi, na Kucer ali drug hrib še pomislil nisem. Potem je v soboto deževalo, obeti za nedeljo tudi niso bili kaj prida, zato sem se odločil za Kucer, s katerim sem se letos že nekajkrat spogledoval med mojimi pohajanji po Reziji.

Proviant sem kupil spotoma, kje drugje kot v Trbižu, potem nekaj minut čakal na zeleno luč semaforja v Spodnjem Pobiču in tako prispel na izhodišče sorazmerno pozno za gorniški potep. Po eni strani, po drugi pa ravno prav, da smo se še v živo spoznali s parom, s katerim se na hribovskem portalu virtualno poznamo že nekaj časa. Vsaj po vzdevkih in tu pa tam kakšni fotografiji. Zanimivo, enako se mi je zgodilo na mojem zadnjem obisku Kucerja, takrat na samem vrhu.

Čudovit razglednik, običajno je na poteh precej samotno, med sestopom po dolini Črnega potoka (Rio Nero) sem imel vedno občutek, kot bi bil nekje bogu za hrbtom, tako divje prvobitna je dolina. Nič čudnega, da sem se že tretjič odpravil na obisk. 

Po krasnem mostičku prek reke Rezije in nato levo do Gosta, enako kot nedavno med potepom po Ta Stari poti. Za kapelico sem zavil v gozd in kmalu zmogel do potočka, prek katerega sem se moral kar pomujati, tako vodnat in deroč je bil. Še par korakov in že sem zagrizel v strmino, katera ni popustila vse do vrha. Pravi kolenogriz!

Zadnje čase sem več na biciklu kot peš, zato sem vedel, da s tempom ne smem pretiravati. Čeravno gre za nizek hrib, se do vrha nabere en tisoč in dvesto sila strmih metrov vzpona, kar ni ravno mačji kašelj. Kmalu sem zmogel dovolj visoko, da sem bil deležen prvih razgledov skozenj krošnje zelenečih se dreves. Malo proti kaninskim goram, malo proti goram v skupini Zuc dal Bora, seveda tudi na dolino, ki je bila radi strme poti hitro vse nižje. Pot mi je šla dobro izpod nog, presenečen sem bil nad tekočim in lahnim korakom. Tako vse do dvesto metrov pod vrhom, tam nekje, kjer me je začelo navijati. Korak je postal manj poskočen, hitrost vzpona vsaj za polovico manjša, vsakih nekaj okljukov sem moral poduškati. Zložno sem nadaljeval proti vse bližnjem vrhu in si precej oddahnil, ko sem zagledal križ na vrhu. Še malenkost in že sem odložil nahrbtnik ter sedel k počitku. Utrujen in zasopel, ob pogledu na uro tudi presenečen. Dve uri in tričetrt sem potreboval za vzpon, nič čudnega, da me je zadnjih dvesto metrov počasi zmanjkovalo. 

Vreme je bilo prijazno, toplo, sonček mi je med počitkom dobro del. Na okoliških vrheh so se že nabirali oblaki, spomnil sem se napovedi, da kratkotrajne plohe v gorskem svetu nisem povsem izključene. Privezal sem si dušo, se razgledal po precej domačem mi svetu okoli vrha, pa spomini in želje, celo pozdrave s priloženo panoramsko fotografijo sem poslal nekaj njim. 

Če se bo kaj skuhalo, sem si mislil, naj me zmoči nižje v gozdu, kjer bom imel nekaj zavetja, ter stopil dolini naproti. Malce dol, malce gor, pa sem ter tja, spet gor, potem pa res samo še navzdol. Šele tu, že med sestopom, sem videl, da kondicija res ni na nivoju, saj so mi šli kratki vzponi sila na živce in precej težko od nog. Če je bil gozd od Gosta gor že precej zelen, krošnje že dokaj olistane, so bila drevesa na tej strani še dokaj gola, kar nekaj časa sem sestopal, preden sem prišel pod zeleneče krošnje. 

Od razpotja Forca Tasacuzzer do planine, kjer stoji zavetišče Črni potok (ricovero casera Rio Nero) se mi je pot malce vlekla, utrujenost, kaj drugega. V krasnem cik caku speljana pot mi je prijala, zložen spust po številnih okljukih je bil utrujenim nogam precej prijetnejši, kot bi bila hoja po silni strmini, po kateri sem pristopil na vrh. Spomnil sem se besede, ki jo je za to pot  zapisal nek mož na nekem hribovskem portalu: "duhomorna".  Kakor komu, morda bolj gor grede. Že blizu zavetišča so me presenetila obsežna prodnata melišča, posledica hude ure ali več njih. Po videnem nisem povsem prepričan, da zavetišče stoji na res varnem mestu. Kakorkoli, pred zavetiščem sem malce počil, vode pa nisem mogel dotočiti, saj je bil "vodovod" še zaprt. Vreme se je vidno spreminjalo na slabše, zato sem kaj hitro nadaljeval s sestopom. Nižje me je pot pripeljala med podrto drevje, kjer je gozd dobesedno izbrisan, večdesetletne bukve ležijo razmetane kot vžigalice. Pot samo so počistili, jo ponekod speljali naokoli, nekaj mest je tudi zavarovanih. Ni kaj, človek obrača, narava obrne, takih razdejanj, kot se širom sveta pojavljajo zadnja leta, v času moje mladosti ni bilo. 

Počasi sem prišel do potočka, kjer sem se temeljito osvežil in odžejal, potem pa sestopil do ličnega mostička, po katerem sem stopil na drugo stran Črnega potoka. Nižje sem bil, bolj je bilo vroče, pot pa kot zanalašč speljana visoko nad sotesko. Lep čas je trajalo, vsaj občutek je bil tak, na uro nisem gledal, da sem prišel do doline in s tem do potoka, kjer sem si ob krasnem tolmunu še zadnjič spočil noge. Nekaj malega sem imel še za prigrizniti, svežo vodo na dosegu roke, če me ne bi skrbelo glede vremena, bi se sezul in namočil noge, morda še kaj več. Vročina je bila res precejšnja.  

Do ceste nisem imel daleč, tam sem zavil proti izhodišču, vedoč, da do avta nimam več daleč. Po ravnem je šlo na izi, utrujenost se je nekam izgubila, zložno in zamišljeno sem jo drobil proti avtu. Kar začne kapljati z neba. Sem ter tja kaka debela kaplja, pa spet nič, pa spet par kapelj, malce pred mostom, katerega sem imel že na vidiku, pa je pričelo deževati. Stekel sem prek mostu, med tekom poiskal ključe od avta v žepu nahrbtnika in ko se je pošteno ulilo, sem že sedel v avtu na suhem. 

Timing kot se šika, res sem jo dobro odnesel. Naliv je bil hitro mimo, med rosenjem sem se preobul in preoblekel in že sem bil na poti domov, bogatejši za krasno doživetje . . .

-> fotografije Monte Cuzzer-Kucer (2025)

-> posnetek prehojene poti