Savudrija-Oprtalj-Livade-Novigrad-Savudrija (kolesarjenje, <-> 114 km, ↗ 1400 m)

Mali traven, nedelja 20.4.2025

Od Umaga do Savudrije, zadnjih nekaj kilometrov torej, sem pritiskal na pedala s takšnim veseljem, kot bi s potepom šele dobro začel, ne pa, da sem že skoraj na koncu. Tako fino fajn se mi je zdelo, da po vseh strmih klancih in več kot sto prevoženih kilometrih še nisem kaj prida zgonjen. Po Garminu sem gonil v strm breg do 16%, po Komootu celo do 18%, res strmo, in to kar nekaj takšnih odsekov na dobrih pet kilometrov dolgem klancu, kjer strmina skoraj nikjer ni padla pod 7%.

Poznavajoč kraje ob laški obali in furlansko nižino sem vedel, da bom moral konkretnejše klance iskati drugje. Blizu Humina in Tolmeča se sicer najde marsikaj strmega, a vreme te dni tam ni bilo prijazno, ne samo precejšnja možnost padavin, tudi dokaj nižje temperature kot ob morju so narekovale pot v druge kraje. Premišljujem o tem, premišljujem o onem, kar se spomnim Umaga in krasnega potepa, ki sem ga tam opravil lani. Do Vrsarja in nazaj se je nabralo dobrih sto kilometrov v dolžino in nekaj čez tisoč in sto metrov v višino. Pokukal sem na Komoot in hitro našel primeren potep, tako glede dolžine, kot tudi višine. Oziroma višinske razlike.

Izhodišče sem imel v savudrijskem pristanišču, tam je brezplačno parkirišče in gostilna z raznoliko ponudbo. Ali je kje blizu tudi plaža, raziščem prihodnjič. Jutro je obetalo lep dan in res je bil, z izjemo ure ali dveh, ko se je precej pooblačilo, takrat je tudi zaradi vetra postalo kar hladno. Do Plovanije po taisti cesti, po kateri sem se nekaj prej pripeljal, od tam naprej proti Oprtalju. Na prvem klancu za naseljem sem se dodobra ogrel, počutje je bilo na nivoju, že tukaj sem imel precej dober občutek, da s klanci ne bom imel prehudih težav. 

Kolesarjenje je bilo uživaško, malo gor in malo dol, pa sem ter tja, ceste so pač tako speljane, prometa bore malo, fino se je bilo izgubljati v času in prostoru, polnem spominov in želja. Prešinilo me je, da že lep čas, zagotovo merjen v letih, vsake tolko pomislim, da bi me spremljala glasba na poti. Slušalke, bluetooth in glasbena zbirka v telefonu. Še kar ostajam pri razmišljanju, podobno kot sem imel takšen namen tudi med turno smuko, predvsem med pehanjem gor ven, pa tudi tam potem z glasbo ni bilo nič. Pot me je vodila skozi vasice, prav povsod je bilo nekaj novih in obnovljenih zgradb, za katere si na prvi pogled uganil, da gre za počitniški objekt. In tako vozim po podeželju in skozi vasi, kar me preseneti smerokaz, na katerem je pisalo, da je do Oprtalja samo še deset kilometrov. Hitro bom tam, sem si mislil, in res sem bil. 

Zadnji klanec do mesteca oziroma vasice je bil konkretno strm, deset odstotkov je pokazal Garmin, a z njim nisem imel nobenih težav. Na terasi, od koder sem imel krasne razglede, sem malce počil, pokukal na zemljevid, kaj me čaka v nadaljevanju, in se potem zapeljal do začetka klanca, spusta pravzaprav, kateri me bo pripeljal v Livade.

Vedoč, da bo navzdol letelo, sem se kot običajno zadekal, kot sem se lahko, zaprl vse zadrge, potem pa pritisnil na pedala, da je bil veselje. Čim sem dobil spodobno brzino, sem se samo še zleknil nad balanco in trdno prijel krmilo, ostalo je opravila gravitacija. Ne poznavajoč cesto, sem imel vsaj na dveh ovinkih občutek, da sem ju komaj zvozil, čeravno je bilo verjetno še kar nekaj rezerve. Res je letelo, eno samo veselje, vse do Livad, kjer sem pravočasno zavrl, da sem naredil posnetek oziroma dva. 

Tam sem malce počil in pretegnil noge, par minut na soncu je še kako prijalo, saj me je med drvenjem v dolino pošteno prepihalo, čeravno sem bil dobro napravljen. Še en pokuk na zemljevid, ziher je ziher, potem pa veselo naprej. Videl sem, da bodo po krajšem ravninskem delu sledili konkretni klanci, ki sem jih po svoje komaj čakal, saj sem zadnjih nekaj potepov, resda dolgih, opravil skoraj po ravnem. In res, kmalu zatem, ko sem se peljal mimo umetnega jezera Butoniga, se je začelo. Slabih šest kilometrov dolg klanec, kjer je bilo bore malo položnega, tu pa tam nekaj deset metrov z manj kot 7% naklona in na stotine metrov, kjer je bilo strmo vse do 16% ali celo 18%, odvisno ali bolj verjameš Garminu ali Komootu. Ta hude strmine sem seveda v najlažji prestavi, ne ravno hitro, kar je bilo do deset odstotkov ali manj, pa je šlo tudi v težji prestavi in to s spodobno hitrostjo. Na nekakšnem slemenu, kjer mi je Garmin zagotovil, da je dolg in strm klanec za menoj, sem se na kratko ustavil in nekaj malega prigriznil, med pehanjem v breg sem na to povsem pozabil. Zadovoljstvo, kako brez težav je šlo v strmino, je bilo precejšnje, še najbolj sem bil vesel tega, da niti enkrat nisem začutil, da sem na meji, da ne manjka dosti in bi moral sestopiti in nadaljevati peš. Vrh vsega sem ves klanec brez težav prevozil sedeč, niti enkrat mi bi bilo potrebno goniti stoje, da bi šlo močneje in s tem nekaj lažje. 

Počitek je bil kratek, vrh najstrmejšega klanca nisem bil še niti na pol poti. V Petehih sem pripeljal na makadam, cesta se obnavlja, nekaj takšnega, tam sem pozdravil nekaj mož, ki so se menili na njivi ob cesti. Potolažili so me, da imam do asfalta slabih sto metrov. Te sem šel peš, makadam je bil take sorte, da nisem upal tvegati gumi defekta. Mimogrede sem bil na asfaltu in kaj hitro se je klanec obrnil navzdol. Strmeje kot prej do Livad, tudi precej ožja cesta, asfalt pa ta narboljše sorte, super oprijem, skoraj po motoristično sem polagal ovinke. Vmes krasen razgled na bližnji Motovun, katerega obiščem v prihodnje. Še skozi Sveti Bartol in Murare in že sem pripeljal na glavno cesto D44, kasneje D301, ter po njej pribrcal v Novigrad. Prihodnjič se teh dveh cest ognem, prometa sicer ni bilo kaj prida, so pa avtomobili leteli mimo mene kot snete sekire in tisti, ki niso upoštevali predpisanih meter in pol med avtom in menoj, so bili res nadležni. Med Novigradom in Umagom mi je bila pot kar domača, precej sem se je spomnil od lani, naprej do Savudrije pač ne. 

Veter je popustil še pred Novigradom, tam nekje sem pozobal še zadnjo energetsko ploščico in jo poplaknil z izotoničnim napitkom, bližje avtu sem bil, bolj sem gonil, zna biti, nasmejan do ušes.

Če sem bil po minulih dveh potepih zadovoljen s prevoženo dolžino, vsakič stopetintrideset kilometrov, sem bil danes še najbolj vesel strmih klancev, dolžina pa tudi ni bila skromna.

Še pridem, sem se menil sam s seboj, ko sem naložil bickel na prtljažnik in se odpeljal proti domu.

-> posnetek prevožene poti

Humin/Gemona del Friuli-Ariis-Humin/Gemona del Friuli (kolesarjenje, <-> 135 km, ↗ 590 m)

Mali traven, sobota 12.4.2025

Da bom prej ali slej spet v ljubem mi Huminu, je bilo samo vprašanje časa. Kakopak z biciklom, peš sem tod okoli prehodil že kar nekaj, še kar nekaj lepih poti si obetam. Tokrat sem gonil po nižini, v smeri morja, proti Lignanu in Maranu Lagunare. Trideset kilometrov sem še imel do Lignana, deset manj do Marana, a si nisem upal naprej. Vedel sem, da bom nekje pri stoštiridesetih kilometrih, če se obrnem, če grem naprej, recimo do Marana, bi bil precej blizu dvestotim. Ne samo kondicija, predvsem svetli del dneva me je skrbel, v primeru, da bi me navijalo in ne bi šlo več hitro, bi me znala dobiti noč, jaz pa brez svetilke oziroma luči. Tisti brlivki spredaj in zadaj sta podnevi super, varnostno gledano, da bi si s sprednjo lahko kaj pomagal v temi, pa niti približno. Dvestotico imam tako v planu, čez kak mesec, takrat bom zgodaj zjutraj sedel na kolo, imel več provianta s seboj, seveda tudi luči in še kaj. 

Današnji potep je potekal po bolj ali manj znanih mi cestah, skozi precej domače kraje. Nekaj pred leti s treking kolesom, nekaj lani s specialko, še največ seveda z avtom, na poti v gore ino nazaj domov. Precej kolesarjenja pa je bilo po še neznanih mi krajih, tudi po ponekod precej opustelem podeželju. Stare zapuščene hiše, nekatere že načete od zoba časa, ali pa nekje sredi ničesar krasna hiša z gospodarskim poslopjem, nekaj limuzinami premium razreda na dvorišču in precej velikim bazenom. Ja, z bicikla vidiš več kot iz avta, tudi doživetje je neprimerno bolj čutno, o tem sem že večkrat in zna biti, da bom še kdaj. 

V Caporiaccu sem hotel biti pametnejši od Garmina, na razdalji oziroma širini maksimalno petdesetih metrov so bile tri precej ozke cestice oziroma uličice, izbral sem tisto, ki jo je navigacija predlagala, vsaj menil sem tako, pa se je na zaslonu takoj pojavilo opozorilo, da sem zavil s proge in naj obrnem. In obrnem, pa grem po sosednji uličici, enako, sosednji od sosednje, spet tako, potem sem pa kar gonil in čez nekaj časa se je izpisalo: "proga najdena" Juhu. Še dobro, da nisem vedel, da se je našla smer povratka. In vozim po navodilih, klanček gor, klanček dol, pa sem, pa tja, po občutku kar nekaj časa, kar nekaj kilometrov, in ko v nekem naselju zavijem za neko hišo, skoraj padem z bicikla. Z druge strani sem pripeljal pred tiste tri uličice. Skoraj mi je ušlo od smeha, dejansko sem se režal kot pečen maček. Prislonil sem kolo na bližnji plot, vzel v roke telefon, zagnal Komoot in na nekaj večjem zaslonu mimogrede rešil zadrego. Mar bi to storil že prej. Skrajno leva uličica je bila prava, tista, v katero sem prej prav zapeljal, že prvič. Samo par sto metrov bi bilo dovolj in Garmin bi dojel, da grem prav. No, ni bilo prvič tako, da sem se lovil, navigaciji navkljub. Sem bil pa prvič tako trmast, da sem po nepotrebnem prevozil kar nekaj dodatnih kilometrov. 

Naprej do Ariisa, ki je nekoč že bil cilj mojega kolesarskega potepa, in od tam nazaj v Humin, je šlo orientacijsko kot po maslu, kondicijsko pa sem bil glede na zadnjič zadnjih dvajset kilometrov, tam nekje, že kar malce zdelan. Zagotovo tudi zato, ker sem imel med vračanjem na poti kar nekaj res strmih klancev, sicer kratkih, in ker je bila podlaga prevoženih kilometrov že precejšnja, so mi šli težje od nog, kot bi mi verjetno šli zjutraj oziroma bolj na začetku. Je pa fino, da so bili, kondicijsko se bo zagotovo obrestovalo.

Parkirišče je bilo presenetljivo prazno, običajno je tod kar nekaj vozil s prtljažniki za bicikle, saj je tu imenitno izhodišče. Parkiranje je brezplačno, na enem koncu so klopi in regal s kolesarskim orodjem, če mora kdo kaj priviti, popraviti, nastaviti, za vogalom je ogromen Spar, tik parkirišča pa odlična slaščičarna. Res prijazno. Sam se danes sladkarij nisem lotil, sem pa z veseljem popil odličen kofe in naravno limonado. 

Fajn dogaja, spet stotrideset plus, ni švoh, če pokukam EMŠO . . .

-> posnetek prevožene poti

P4 della Grande Guerra (Solbica, Rezija)

Mali traven, sreda 9.4.2025

To pot sem imel ogledano že lep čas, a se kar nisem in nisem mogel odpraviti nanjo. Je pač kratka, zelo kratka, s precej malo višinske razlike. Zato sem si vedno, če sem se spomnil nanjo, dejal, da ji nekaj priključim; bodisi ogled muzeja, kake prireditve v poletnem času, jo morebiti združim z drugo tematsko potjo. No, potem pa se je opravek v sredo zjutraj malce zavlekel, radi česa sem razmišljal o krajšem potepu. In se, glej ga zlomka, spomnil te poti. Čeravno Rezija ni prav blizu in četudi je omenjena pot sila kratka z bore malo višinske razlike, mi je pot v tiste kraje vedno v veselje, tudi danes nič drugače.

Parkiral sem pred "vhodom" na Lipo pot, pred vaškim bifejem pozdravil in na kratko poklepetal z nekaj možmi, potem pa stopil do Belvederja, kamor v božičnem času iz Pustega Gosta spustijo zvezdo repatico, spustu pa sledi v živo odigrana božična zgodba. Nastopajoči so domačini, naturščiki, igra poteka v rezijanskem narečju. Božansko, dogodek, ki ti ostane v najlepšem spominu do konca tvojih dni. Z Belvederja sem se razgledal, med razgledovanjem je ura v vaškem zvoniku odbila poldan, potem pa stopil naprej in nekaj višje udel pot P4 della Grande Guerra. 

Zanimivo, da za pot nisem našel slovenskega imena. Za večji del poti po rezijanski dolini se najdejo naša imena, poimenovanja, Ta Lipa pot, Ta Stara pot, Matejeva pot, Pusti Gost, za to pač ne. Kakorkoli, pot obeležuje spomin na 1. svetovno vojno oziroma "grande guerra", kot ji pravijo Italijani. Prav veliko ostalin te vojne na poti ni videti, samo bunker, vklesan v živo skalo, iz katerega je lep razgled na zgornji konec doline, in strelski jarek nekaj višje. Je pa sama pot lepa, prijetna, rezijanska, obilo samote in tišine, pa stavoli, kjer je prijetno posedeti, in nekaj kotičkov, od koder se ponujajo prelestni razgledi na dolino in okoliške gore. Tudi sam sem malce počil na enem takih kotičkov tik stavola, potem pa nekaj nižje stopil v gozd in kmalu zmogel do bunkerja. Tam spet razgledovanje in par trenutkov za spomine in želje. 

Do Ladine ni bilo daleč, tam sem videl, da se je v visokogorju precej poblačilo, dočim je bilo v dolino še precej lepo. Mimo muzeja brusačev sem prišel v vas, pred muzejem Rezijanskih ljudi dobil krasno knjižico o Reziji (besedilo tudi v našem jeziku) in lično razglednico, in že sem bil pri avtu. 

Domov grede me je prešinilo, da sem danes že tretjič letos obiskal rezijansko dolino. In da se zna pred koncem leta nekaj obiskov še zgoditi, saj je čas, da udejanim kak potep, s katerim se čakava že leta, če ne desetletja ...

-> fotografije P4 della Grande Guerra (Solbica, Rezija)

-> posnetek prehojene poti