Mali traven, sobota 5.4.2025
Precejšnja odjuga v gorah, plazovni bilten je opozarjal na možna plazenja že sredi dopoldneva. Ni kaj, gorniški potep, o katerem sem razmišljal, je tako padel v vodo oziroma sneg, zato sem spet sedel na bicikel. Devetdeset kilometrov dolg potep, opravljen pred kratkim, me ni kaj prida utrudil, zato sem se odločil za nekaj daljšega.
Za izhodišče sem izbral Marino Julio, parkirišče je bilo ob deveti uri še skoraj prazno. Ležerno sem pripravil vse potrebno, se preobul in preoblekel, potem pa podobno ležerno vzel cesto pod kolo. Ob vodnem kanalu Brancolo sem se odpeljal do glavne ceste in tam v krožišču udel drugi izvoz. Itinerar sem kot običajno začrtal tako, da sem se, kjer se je le dalo, držal stranskih cest, nekaj malega pa sem hočeš nočeš moral tudi po bolj in najbolj glavnih.
Okoli Bevazzane sem že kolesaril, ne enkrat, običajno sem imel izhodišče v Lignanu, bodisi v Sabbiadoru, bodisi Pineti. Tudi s princesko sva v bližnjih krajih opravila nekaj krasnih potepov, tako da so mi bili kraji ob glavni cesti oziroma cestah precej domači, dočim sem se z vasicami in manjšimi mesteci spoznaval prvič. Latisana me je prijetno presenetila, tako samo mestece, kot čudovita promenada nad Tilmentom, namenjena pešcem in kolesarjem. Res krasno, prihodnjič se v mestecu malce dlje pomudim, morebiti tudi kaj privoščim.
Kolesarjenje mi je šlo imenitno od nog, kilometri so se nabirali presenetljivo hitro. Utrujenost me še ni lovila, zato sem se odločil, da se do dvižnega mostu, ki sem ga določil za končno točko potepa oziroma kraj, kjer se bom obrnil nazaj, ne bom ustavljal. Bližje sem bil, bolj domači so mi bili kraji in kmalu sem zavil na nadvoz v smeri Lignana. Malo gor in malo dol, nadvozi in podvozi pač, pa po mostu prek Tilmenta in že sem položil zadnji ovinek pred dvižnim mostom. Tam blizu policijska kontrola prometa, dobesedno sem padel mimo, pač klanec navzdol, delček sekunde je bil dovolj, da smo si pomahali v pozdrav. Pri mostu nekaj naprej sem videl, da mosta pravzaprav ni. No, ne da ga ni, ampak da je "dvignjen" oziroma tako premaknjen, da se ne da čez. Prvič tako, pa sem bil že nekajkrat tu. Prometni režim je tak, da je most nekaj ur v takem položaju, da se da preko njega peš in na biciklu, in nekaj ur v takem, da lahko po vodnem kanalu plujejo barke. "Dvignjen" most oziroma nemožnost prečenja na ono stran me ni zmotila, itinerar je bil tak, da se do Červinjana vračam po taistih cestah, od tam naprej pa naredim ovinek ali dva po drugi poti. Malce sem si spočil noge, nekaj malega prigriznil in popil, potem pa sedel na bicikel in se pričel vračati proti Tržiču.
Do Červinjana po taisti poti, tam sem se zapeljal po mestecu in po drugi cesti nadaljeval do Papariana. Sam nad seboj sem bil presenečen, da me utrjujenost še ne lovi, res mi je šlo dobro od nog, tudi povprečna hitrost kolesarjenja je bila spodobno visoka. Malce naprej sem pripeljal na most čez Sočo, tu sem se zavedel, da do avta nimam več daleč in tudi, da sem povsem pozabil na to, da bi nekje ob poti posedel in si kaj privoščil. Ni kaj, se zgodi oziroma se mi dogaja. Do krožišča, kjer sem zjutraj udel drugi izvoz, nisem imel daleč, tam sem sedaj izbral tretjega. Samo še ob vodnem kanalu in mimo razpotja, kjer vodi cesta do naravnega rezervata izliva Soče v morje, in že sem bil v Marini. Tam pričakovano precejšnja gneča, ne samo na parkirišču, tudi na plaži oziroma ob obali.
Še po špežo, potem pa sem poklical Nejca, ali je v Solkanu kdo doma. Pričakovano nihče, on na Škabrijelu, nona in nono na Koradi, kaj se ne bi potepali v tako krasnem vremenu. Obisk sem tako preložili do naslednjič, ki se zna zgoditi kaj kmalu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar