P4 della Grande Guerra (Solbica, Rezija)

Mali traven, sreda 9.4.2025

To pot sem imel ogledano že lep čas, a se kar nisem in nisem mogel odpraviti nanjo. Je pač kratka, zelo kratka, s precej malo višinske razlike. Zato sem si vedno, če sem se spomnil nanjo, dejal, da ji nekaj priključim; bodisi ogled muzeja, kake prireditve v poletnem času, jo morebiti združim z drugo tematsko potjo. No, potem pa se je opravek v sredo zjutraj malce zavlekel, radi česa sem razmišljal o krajšem potepu. In se, glej ga zlomka, spomnil te poti. Čeravno Rezija ni prav blizu in četudi je omenjena pot sila kratka z bore malo višinske razlike, mi je pot v tiste kraje vedno v veselje, tudi danes nič drugače.

Parkiral sem pred "vhodom" na Lipo pot, pred vaškim bifejem pozdravil in na kratko poklepetal z nekaj možmi, potem pa stopil do Belvederja, kamor v božičnem času iz Pustega Gosta spustijo zvezdo repatico, spustu pa sledi v živo odigrana božična zgodba. Nastopajoči so domačini, naturščiki, igra poteka v rezijanskem narečju. Božansko, dogodek, ki ti ostane v najlepšem spominu do konca tvojih dni. Z Belvederja sem se razgledal, med razgledovanjem je ura v vaškem zvoniku odbila poldan, potem pa stopil naprej in nekaj višje udel pot P4 della Grande Guerra. 

Zanimivo, da za pot nisem našel slovenskega imena. Za večji del poti po rezijanski dolini se najdejo naša imena, poimenovanja, Ta Lipa pot, Ta Stara pot, Matejeva pot, Pusti Gost, za to pač ne. Kakorkoli, pot obeležuje spomin na 1. svetovno vojno oziroma "grande guerra", kot ji pravijo Italijani. Prav veliko ostalin te vojne na poti ni videti, samo bunker, vklesan v živo skalo, iz katerega je lep razgled na zgornji konec doline, in strelski jarek nekaj višje. Je pa sama pot lepa, prijetna, rezijanska, obilo samote in tišine, pa stavoli, kjer je prijetno posedeti, in nekaj kotičkov, od koder se ponujajo prelestni razgledi na dolino in okoliške gore. Tudi sam sem malce počil na enem takih kotičkov tik stavola, potem pa nekaj nižje stopil v gozd in kmalu zmogel do bunkerja. Tam spet razgledovanje in par trenutkov za spomine in želje. 

Do Ladine ni bilo daleč, tam sem videl, da se je v visokogorju precej poblačilo, dočim je bilo v dolino še precej lepo. Mimo muzeja brusačev sem prišel v vas, pred muzejem Rezijanskih ljudi dobil krasno knjižico o Reziji (besedilo tudi v našem jeziku) in lično razglednico, in že sem bil pri avtu. 

Domov grede me je prešinilo, da sem danes že tretjič letos obiskal rezijansko dolino. In da se zna pred koncem leta nekaj obiskov še zgoditi, saj je čas, da udejanim kak potep, s katerim se čakava že leta, če ne desetletja ...

-> fotografije P4 della Grande Guerra (Solbica, Rezija)

-> posnetek prehojene poti