Da bom prej ali slej spet v ljubem mi Huminu, je bilo samo vprašanje časa. Kakopak z biciklom, peš sem tod okoli prehodil že kar nekaj, še kar nekaj lepih poti si obetam. Tokrat sem gonil po nižini, v smeri morja, proti Lignanu in Maranu Lagunare. Trideset kilometrov sem še imel do Lignana, deset manj do Marana, a si nisem upal naprej. Vedel sem, da bom nekje pri stoštiridesetih kilometrih, če se obrnem, če grem naprej, recimo do Marana, bi bil precej blizu dvestotim. Ne samo kondicija, predvsem svetli del dneva me je skrbel, v primeru, da bi me navijalo in ne bi šlo več hitro, bi me znala dobiti noč, jaz pa brez svetilke oziroma luči. Tisti brlivki spredaj in zadaj sta podnevi super, varnostno gledano, da bi si s sprednjo lahko kaj pomagal v temi, pa niti približno. Dvestotico imam tako v planu, čez kak mesec, takrat bom zgodaj zjutraj sedel na kolo, imel več provianta s seboj, seveda tudi luči in še kaj.
Današnji potep je potekal po bolj ali manj znanih mi cestah, skozi precej domače kraje. Nekaj pred leti s treking kolesom, nekaj lani s specialko, še največ seveda z avtom, na poti v gore ino nazaj domov. Precej kolesarjenja pa je bilo po še neznanih mi krajih, tudi po ponekod precej opustelem podeželju. Stare zapuščene hiše, nekatere že načete od zoba časa, ali pa nekje sredi ničesar krasna hiša z gospodarskim poslopjem, nekaj limuzinami premium razreda na dvorišču in precej velikim bazenom. Ja, z bicikla vidiš več kot iz avta, tudi doživetje je neprimerno bolj čutno, o tem sem že večkrat in zna biti, da bom še kdaj.
V Caporiaccu sem hotel biti pametnejši od Garmina, na razdalji oziroma širini maksimalno petdesetih metrov so bile tri precej ozke cestice oziroma uličice, izbral sem tisto, ki jo je navigacija predlagala, vsaj menil sem tako, pa se je na zaslonu takoj pojavilo opozorilo, da sem zavil s proge in naj obrnem. In obrnem, pa grem po sosednji uličici, enako, sosednji od sosednje, spet tako, potem sem pa kar gonil in čez nekaj časa se je izpisalo: "proga najdena" Juhu. Še dobro, da nisem vedel, da se je našla smer povratka. In vozim po navodilih, klanček gor, klanček dol, pa sem, pa tja, po občutku kar nekaj časa, kar nekaj kilometrov, in ko v nekem naselju zavijem za neko hišo, skoraj padem z bicikla. Z druge strani sem pripeljal pred tiste tri uličice. Skoraj mi je ušlo od smeha, dejansko sem se režal kot pečen maček. Prislonil sem kolo na bližnji plot, vzel v roke telefon, zagnal Komoot in na nekaj večjem zaslonu mimogrede rešil zadrego. Mar bi to storil že prej. Skrajno leva uličica je bila prava, tista, v katero sem prej prav zapeljal, že prvič. Samo par sto metrov bi bilo dovolj in Garmin bi dojel, da grem prav. No, ni bilo prvič tako, da sem se lovil, navigaciji navkljub. Sem bil pa prvič tako trmast, da sem po nepotrebnem prevozil kar nekaj dodatnih kilometrov.
Naprej do Ariisa, ki je nekoč že bil cilj mojega kolesarskega potepa, in od tam nazaj v Humin, je šlo orientacijsko kot po maslu, kondicijsko pa sem bil glede na zadnjič zadnjih dvajset kilometrov, tam nekje, že kar malce zdelan. Zagotovo tudi zato, ker sem imel med vračanjem na poti kar nekaj res strmih klancev, sicer kratkih, in ker je bila podlaga prevoženih kilometrov že precejšnja, so mi šli težje od nog, kot bi mi verjetno šli zjutraj oziroma bolj na začetku. Je pa fino, da so bili, kondicijsko se bo zagotovo obrestovalo.
Fajn dogaja, spet stotrideset plus, ni švoh, če pokukam EMŠO . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar