Mali traven, ponedeljek 28.4.2025
Med tednom sem razmišljal o drugi turi, na Kucer ali drug hrib še pomislil nisem. Potem je v soboto deževalo, obeti za nedeljo tudi niso bili kaj prida, zato sem se odločil za Kucer, s katerim sem se letos že nekajkrat spogledoval med mojimi pohajanji po Reziji.
Proviant sem kupil spotoma, kje drugje kot v Trbižu, potem nekaj minut čakal na zeleno luč semaforja v Spodnjem Pobiču in tako prispel na izhodišče sorazmerno pozno za gorniški potep. Po eni strani, po drugi pa ravno prav, da smo se še v živo spoznali s parom, s katerim se na hribovskem portalu virtualno poznamo že nekaj časa. Vsaj po vzdevkih in tu pa tam kakšni fotografiji. Zanimivo, enako se mi je zgodilo na mojem zadnjem obisku Kucerja, takrat na samem vrhu.
Čudovit razglednik, običajno je na poteh precej samotno, med sestopom po dolini Črnega potoka (Rio Nero) sem imel vedno občutek, kot bi bil nekje bogu za hrbtom, tako divje prvobitna je dolina. Nič čudnega, da sem se že tretjič odpravil na obisk.
Po krasnem mostičku prek reke Rezije in nato levo do Gosta, enako kot nedavno med potepom po Ta Stari poti. Za kapelico sem zavil v gozd in kmalu zmogel do potočka, prek katerega sem se moral kar pomujati, tako vodnat in deroč je bil. Še par korakov in že sem zagrizel v strmino, katera ni popustila vse do vrha. Pravi kolenogriz!
Zadnje čase sem več na biciklu kot peš, zato sem vedel, da s tempom ne smem pretiravati. Čeravno gre za nizek hrib, se do vrha nabere en tisoč in dvesto sila strmih metrov vzpona, kar ni ravno mačji kašelj. Kmalu sem zmogel dovolj visoko, da sem bil deležen prvih razgledov skozenj krošnje zelenečih se dreves. Malo proti kaninskim goram, malo proti goram v skupini Zuc dal Bora, seveda tudi na dolino, ki je bila radi strme poti hitro vse nižje. Pot mi je šla dobro izpod nog, presenečen sem bil nad tekočim in lahnim korakom. Tako vse do dvesto metrov pod vrhom, tam nekje, kjer me je začelo navijati. Korak je postal manj poskočen, hitrost vzpona vsaj za polovico manjša, vsakih nekaj okljukov sem moral poduškati. Zložno sem nadaljeval proti vse bližnjem vrhu in si precej oddahnil, ko sem zagledal križ na vrhu. Še malenkost in že sem odložil nahrbtnik ter sedel k počitku. Utrujen in zasopel, ob pogledu na uro tudi presenečen. Dve uri in tričetrt sem potreboval za vzpon, nič čudnega, da me je zadnjih dvesto metrov počasi zmanjkovalo.
Vreme je bilo prijazno, toplo, sonček mi je med počitkom dobro del. Na okoliških vrheh so se že nabirali oblaki, spomnil sem se napovedi, da kratkotrajne plohe v gorskem svetu nisem povsem izključene. Privezal sem si dušo, se razgledal po precej domačem mi svetu okoli vrha, pa spomini in želje, celo pozdrave s priloženo panoramsko fotografijo sem poslal nekaj njim.
Če se bo kaj skuhalo, sem si mislil, naj me zmoči nižje v gozdu, kjer bom imel nekaj zavetja, ter stopil dolini naproti. Malce dol, malce gor, pa sem ter tja, spet gor, potem pa res samo še navzdol. Šele tu, že med sestopom, sem videl, da kondicija res ni na nivoju, saj so mi šli kratki vzponi sila na živce in precej težko od nog. Če je bil gozd od Gosta gor že precej zelen, krošnje že dokaj olistane, so bila drevesa na tej strani še dokaj gola, kar nekaj časa sem sestopal, preden sem prišel pod zeleneče krošnje.
Od razpotja Forca Tasacuzzer do planine, kjer stoji zavetišče Črni potok (ricovero casera Rio Nero) se mi je pot malce vlekla, utrujenost, kaj drugega. V krasnem cik caku speljana pot mi je prijala, zložen spust po številnih okljukih je bil utrujenim nogam precej prijetnejši, kot bi bila hoja po silni strmini, po kateri sem pristopil na vrh. Spomnil sem se besede, ki jo je za to pot zapisal nek mož na nekem hribovskem portalu: "duhomorna". Kakor komu, morda bolj gor grede. Že blizu zavetišča so me presenetila obsežna prodnata melišča, posledica hude ure ali več njih. Po videnem nisem povsem prepričan, da zavetišče stoji na res varnem mestu. Kakorkoli, pred zavetiščem sem malce počil, vode pa nisem mogel dotočiti, saj je bil "vodovod" še zaprt. Vreme se je vidno spreminjalo na slabše, zato sem kaj hitro nadaljeval s sestopom. Nižje me je pot pripeljala med podrto drevje, kjer je gozd dobesedno izbrisan, večdesetletne bukve ležijo razmetane kot vžigalice. Pot samo so počistili, jo ponekod speljali naokoli, nekaj mest je tudi zavarovanih. Ni kaj, človek obrača, narava obrne, takih razdejanj, kot se širom sveta pojavljajo zadnja leta, v času moje mladosti ni bilo.
Počasi sem prišel do potočka, kjer sem se temeljito osvežil in odžejal, potem pa sestopil do ličnega mostička, po katerem sem stopil na drugo stran Črnega potoka. Nižje sem bil, bolj je bilo vroče, pot pa kot zanalašč speljana visoko nad sotesko. Lep čas je trajalo, vsaj občutek je bil tak, na uro nisem gledal, da sem prišel do doline in s tem do potoka, kjer sem si ob krasnem tolmunu še zadnjič spočil noge. Nekaj malega sem imel še za prigrizniti, svežo vodo na dosegu roke, če me ne bi skrbelo glede vremena, bi se sezul in namočil noge, morda še kaj več. Vročina je bila res precejšnja.
Do ceste nisem imel daleč, tam sem zavil proti izhodišču, vedoč, da do avta nimam več daleč. Po ravnem je šlo na izi, utrujenost se je nekam izgubila, zložno in zamišljeno sem jo drobil proti avtu. Kar začne kapljati z neba. Sem ter tja kaka debela kaplja, pa spet nič, pa spet par kapelj, malce pred mostom, katerega sem imel že na vidiku, pa je pričelo deževati. Stekel sem prek mostu, med tekom poiskal ključe od avta v žepu nahrbtnika in ko se je pošteno ulilo, sem že sedel v avtu na suhem.
Timing kot se šika, res sem jo dobro odnesel. Naliv je bil hitro mimo, med rosenjem sem se preobul in preoblekel in že sem bil na poti domov, bogatejši za krasno doživetje . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar