Rožnik, torek 10.6.2025
Recimo, da smo z Matajurjem sklenili krog, vse kar sledi, bo češnja na torti.
Leta dolgo je trajalo, vmes je bilo vsega po malem, nenazadnje tudi epidemija, radi katere smo marsikaj precej kasneje, kot smo sprva nameravali.
Z Majinimi starši in Nejcem smo v minulih letih obiskali kraje, ki so bili nekakšna stalnica za naju z Majo, pogosto in rada sva jih obiskovala. Bili smo v Trenti in Zadnjici, dvakrat, prvič smo izlet podaljšali do Ljubljane, pa v Gradežu, Huminu z okolico in Čedadu.
In danes še Matajur, zadnji hrib, na katerega sva še zmogla skupaj z Majo. Vsak čas bo enajst let tega, pa se še danes živo spominjam tistega dne. In ne samo tistega . . .
Nejčev nono se nam ni pridružil, hrib je postal prestrm za njegova leta, zato smo se na potep odpravili v troje. Za izhodišče smo izbrali kočo Pelizzo, tudi nona ima svoja leta in je kar prav, da smo se zapeljali najvišje kot gre. Vzpon do cerkvice vrh Matajurja je bil hitro pri kraju, tam smo pred vhodom našli zavetrn kotiček in sedli k počitku. Okusen panin je teknil, vmes smo prijetno poklepetali o tem in onem. Razgledi so bili zaradi mrča okrnjeni, proti goram še kar, dočim morja nismo videli. Nič ne de, z Nejcem se jeseni vrneva iz Avse gor in morda bo takrat več sreče.
Tudi sestop nam je šel dobro izpod nog, vmes smo naredili ovinek do Doma na Matajure.
V Solkan smo se vračali po naši strani, saj smo se ustavili še v Kobaridu. V Planiki odličen sladoled in kofetek, tudi salama in sir za domov, potem pa še sprehod po Kobaridu, med katerim smo tako kot ves dan obujali spomine.
Do Solkana ni bilo daleč, kaj hitro smo sedeli za pogrnjeno mizo, kjer nas je nona postregla z odlično joto. Njami!
Življenje so želje in spomini, med drugim. Starejši si, več je slednjega, želja pa tudi zlepa ne zmanjka. Naj bo še dolgo tako . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar