Rožnik, torek 24.6.2025
Včerajšnji vzpon na Passo Pordoi mi je šel odlično od nog, danes zjutraj nobene utrujenosti, počutje na nivoju. Po konkretnem zajtrku sem naložil bicikel na avto in se odpeljal v Caprile, ki bo moje izhodišče za današnji kolesarski potep. Cesta do tja mi je bila precej domača, lani sem jo ne enkrat prevozil med mojimi dolomitskimi počitnicami.
Primerno parkirišče sem našel v zaselku Saviner di Laste, nekaj malega pred Caprilejem. Sončno jutro, vročine še ni bilo, počasi sem pripravil vse potrebno in se ne dosti hitreje odpeljal navkreber. Tako kot včeraj sem tudi danes moral začeti v klanec. Do križišča, kamor sem se nekaj prej pripeljal iz Corvare in sedaj nadaljeval proti Fedai, sem se prav lepo ogrel in razmigal.
Misli so bežale k Malgi Ciapeli, najzahtevnejšemu delu vzpona, ki je zagodel marsikateremu kolesarskemu profesionalcu na Giru d'italia in ga stal visoke uvrstitve. Veš, kaj te čaka, po eni strani, in nekako nimaš pojma, kako je to videti ino občutiti, po drugi. Premišljujem o tem in še čem, pridno pritiskam na pedala, pokukam sem, pokukam tja in glej ga zlomka, kar naenkrat pripeljem v Sottogudo.
Letos so po sedmih letih odprli sotesko Serrai di Sottoguda, ki je bila od oktobra 2018 zaprta zaradi neurja Vaia. Pred tem se je dalo skozi sotesko kolesariti, kar so kolesarji s pridom izkoriščali, da so se umaknili običajno precej prometni glavni cesti in česar sem si želel tudi sam. Žal sedaj s kolesom ne gre, obisk soteske je možen samo peš, poti po njej so speljane podobno kot v našem Vintgarju. Vseeno sem v bifeju ob cesti povprašal, če z biciklom res ne gre, pa so se samo nasmehnili.
Za vasjo se prične klanec, ki ne popusti vse do prelaza. Prestavim v lažjo prestavo, ujamem ritem in se lotim vzpona. Zmeren tempo kot včeraj, počasi se preselim v svoj svet, odklop, pravljica se prične. Sprva skozi gozd, kjer imam celo nekaj sence in tu pa tam pogled na bližnje vršace, po nekaj okljukih pripeljem na most, za katerim je tunel. Tod se na kratko ustavim, pod mostom je soteska Serrai di Sottoguda, se malce razgledam in naredim par posnetkov.
Potem sedem nazaj na bicikel in zapeljem v tunel . . .
. . . za katerim se je pričelo.
Malga Ciapela; po eni strani sem jo komaj čakal, po drugi se je malce bal.
V knjigi "Največji kolesarski vzponi v Evropi" (založba Učila) za Fedaio oziroma Malgo Ciapelo med drugim piše: "pokopališče prvakov", "dolina smrti", "koridor strahu" ... Pri rifugio Capanna Bill strmina doseže 18 odstotkov, zatem naslednje tri kilometre ne pade pod 12. "Še če greste peš, vas bolijo golenice", je dejal direktor Gira leta 2005.
Prestavil sem v najlažjo prestavo, pošteno pritisnil na pedala in zagrizel v strmino. Nekaj kilometrov brez ene same serpentine, brez metra položnejšega sveta, neusmiljen klanec, ki mu ni videti ne konca, ne kraja.
Klanec mi gre dobro od nog, pogled na Garmin kaže, da pridno nabiram višino, naklon je dejansko ubijalski. Dvanajst, trinajst odstotkov, potem krajši čas štirinajst, petnajst, pa spet dvanajst in tako vedno znova. Gledam neskončni klanec pred seboj, vsaj občutek je tak, gonim na vso moč, konec kot z ravnilom naravnost potegnjene ceste se počasi bliža. Počasi pripeljem do Capanne Bill, do začetka serpentin, in s tem do najstrmejšega dela vzpona.
Tam Garmin pokaže šestnajst, sedemnajst in končno tudi osemnajst odstoten naklon, gre težko, a še zdaleč ne tako težko, kot sem pričakoval in se po malem tudi bal. Lepo odpeljem najstrmejše odseke, potem strmina malenkost popusti, na eni od serpentin se na nekaj položnejšem mestu ustavim, da naredim par posnetkov. Pogled na dolino in s tem na cesto, po kateri sem se pripeljal, mi nariše velik nasmešek na licu, res je strmo. Zelo strmo. Do vrh prelaza ni bilo več daleč, čeravno se je naklon do tam še vedno meril z dvomestno številko, mi je to bilo malo mar. Vedel sem, da je to to, da sem zadevi še kako dorasel, dovolj pripravljen, dovolil sem si celo, da so misli malce pobegnile tudi k jutrišnjemu cilju, čeravno sem bil z današnjim šele na slabe pol poti. Če sem bil od Malge Ciapele do Capanne Bill tako skoncentriran na samo vožnjo, da okoliša nisem kaj dosti registriral, je bilo nad capanno precej drugače. Nekaj malega manj strmo, krasne serpentine, z užitkom sem se razgledoval in tu pa tam nekaj malega popil.
Potem pa hudičev jezik in zadnji kilometer, o tem sem pri Passo Pordoi nekaj več. Pripeljem do table, ki označuje prelaz, smuknem skozi podvoz in osupel obstanem. Jezera nikjer, samo kamenje in trave. Želel sem malce počiti ob njem, pa ni šlo, če ga ni, tudi v rifugiu se nisem ustavil, tam preveč gneče. Naredim par posnetkov, se malce razgledam, potem pa nazaj na bicikel. Oblečem brezrokavnik, prestavim v težjo prestavo in že me ni.
Strmejši klanec kot dan prej na Pordoiu se čuti tudi navzdol, prvih par serpentin sem še bolj na lahno, potem pa sem spustil, da je veselje. In pripeljem na vrh klanca, konec katerega je Malga Ciapela, cesta ravna, kot bi jo potegnil z ravnilom. Se sklonim, čvrsteje zagrabim balanco in pritisnem na pedala. V trenutku je šlo kot blisk, po klancu letim kot strela, ko vidim, da sem preko sedemdeset, pritisnem na zavore in malce zmanjšam hitrost. Klanec popusti, še malo in zapeljem v tunel, v njem kot bi mi padla tema na oči. Onstran še nekaj prijetnega polaganja ovinkov in že sem bil v Sottogudi. Kasneje, že doma, mi pogled na statistiko razkrije, da je šlo po klancu 72,4 km/h. Po občutku bi dejal, da verjetno tja do 80 km/h ne bi bilo sile, na več raje ne pomislim.
Od Sottogude do avta je bilo prijetno "razpeljevanje", vmes celo mičkeno navzgor, vročina se je vse bolj čutila. Nasmejan pripeljem do avta, nič drugače kot včeraj, krasen in zahteven vzpon je pri kraju, brez težav je šlo tudi na najstrmejših klancih. V prvem lokalu ob cesti si privoščim toast, kofe in lemon sodo, podoživim doživeto, potem pa med vožnjo do doma premišljujem več o jutrišnjem kot o pravkar opravljenem potepu.
Caprile (Saviner di Laste)-Passo Fedaia:
dolžina vzpona: 13 km
višinska razlika: 960 m
povprečni naklon: 7,5 %
največji naklon: 18 %
Ni komentarjev:
Objavite komentar