Moja pota po gorah (ino drugod): Passo Pordoi (kolesarjenje, <-> 39 km, ↗ 1230 m)

Rožnik, ponedeljek 23.6.2025

Nekaj dni, preživetih v Corvari, je bilo namenjeno kolesarjenju. Gore sem občudoval samo od spodaj in s prelazov, na katere sem prisopihal z biciklom. Na tri legendarne prelaze, prek katerih so večkrat vodile etape Gira d'Italia sem želel, vedno po najstrmejši cesti.

Passo Pordoi je bil prvi na vrsti, tega sem se odločil obiskati kar od doma, to je iz Corvare. Klanec se je pričel tik pod mojim B&B, namesto običajnega ogrevanja po ravnem sem se danes za ogrevanje povzpel na Passo Campolongo. Odlično mi je šlo od nog, med strmim spustom v Arabbo sem premišljeval, ali bo tudi nadaljevanje podobno.

Polaganje ovinkov mi je v vedno večje veselje, med kolesarjenjem na prelaze oziroma v klance sem našel precejšnjo podobnost s turno smuko. Višje se potrudiš, več imaš spusta. In bolj si izurjen, hitreje leti navzdol. Kako hitro pa je pogosto tudi stvar poguma, na biciklu si dol grede zagotovo še nisem dal toliko duška, kot na smučeh. Zaenkrat še ne upam, ampak z vsakim spustom leti hitreje in hitreje.

Cesta mi je bila domača, lani sem se tod vozil iz La Ville, ko sem se odpravil na Piz Boe. Takrat sem šel mimo spomenika Faustu Coppiju, legendarnemu italijanskemu kolesarju, petkratnemu zmagovalcu Gira in trikratnemu zmagovalcu v gorski klasifikaciji. In še pomislil ne na to, da bodem skoraj ob letu osorej spet tu s povsem drugačnimi nameni.

Skozi Arabbo počasneje kot po klancu do nje, potem hitro ubodem pravšnji ritem in nadaljevanje proti Pordoiu je en sam užitek. Spet pomislim na turno smuko, leva, desna, desna, leva, čim najdeš pravšnji ritem, eno samo veselje. Vse od doma (Garní La Tranquillité v Corvari) prometa ne kaj dosti, verjetno res eden zadnjih bolj mirnih tednov pred poletnim direndajem, kot je dejal gostitelj Manfred.

Na Garminu sem spremljal višino in dolžino, to je, koliko obojega me še čaka do prelaza, seveda tudi v kako strm klanec se peham, vsake toliko sem tudi preveril, kako hitro bije srček. Vse pod kontrolo. Poganjanje pedal je bilo z eno besedo uživaško, bolj strm je bil klanec, lepše se mi je dogajalo. Paziti sem moral, da se nisem pričel preveč gnati, da sem držal enakomeren ritem, sploh, če je kdo padel mimo mene in sem nekako podzavestno močneje pritisnil na pedala. Časa za izgubljanje v času in prostoru obilo, vedno tako, razgledi na okoliške gore božanski, počutje precej blizu temu. Če me je kak avto, kombi, avtobus ali kamion po občutku prehitel preveč na tesno, sem ga enostavno ignoriral, po potrebi tudi dvakrat.

Potem pa hudičev jezik, zadnji kilometer do prelaza. Na cestnih kolesarskih dirkah je začetek zadnjega kilometra označen s tako imenovanim rdečim jezikom, visečim nad cestiščem, kolesarji so ga poimenovali hudičev jezik. Malce močneje sem pritisnil na pedala, po svoje kar presenečen, kako zlahka sem opravil vzpon in to z začetkom v Corvari. Cesta se je položila, zapeljal sem se do Coppija in tam naredil par posnetkov za spomin. Lani, med turo na Piz Boe, nisem niti pomislil na to, da bom leto kasneje tod s kolesom. Juhuhu.

Nadenem si vetrovko, se še zadnjič razgledam, še zadnji posnetek za spomin in že brzim v dolino. Prestavim v težjo prestavo, da lahko na izhodu iz ovinkov pospešim, in se prepustim težnosti. Leti, da je veselje, naj se še tako trudim, prek petinšestdeset ne zmorem, ovinki so si preblizu, premalo ravnine. Nič ne de, drvenje in polaganje ovinkov je eno samo veselje, kar prehitro sem pridrvel v Arabbo.

Tam domačina na vrtu povprašam po slaščičarni in nekaj minut zatem že sedim na terasi. Joj, kako je sedla tortica, pa tudi nad kofetkom in lemon sodo se ne gre pritoževati. Med posedanjem sem ugotavljal, da počitka pravzaprav niti ne potrebujem, da sploh nisem utrujen, kaj šele zdelan. Ni kaj, splačalo se je pripraviti kot gre, enako kot v gorah. Tako je vzpon, naj si bode peš ali na biciklu, tudi na smučeh, res užitek, četudi je naporno. Ne pa, da se matraš in zmatraš, komaj zmoreš, če sploh, in si na vrhu oziroma cilju, ki si si ga zastavil, tako zdelan, da nimaš nič od tega.

Pet kilometrov klanca do sedla Campolongo sem po porciji cukra zmogel kot za šalo, potem pa je sledila še ena epizoda drvenja in polaganja ovinkov nazaj do Corvare. Tam ovinek do gostišča, kjer si privoščim pšenično z nekaj promili, pred tem tudi kofe, prijalo je in to še kako. Zasluženo.