Rožnik, nedelja 15.6.2025
Ni dosti manjkalo, pa bi zjutraj budilko zabrisal skozi okno. Vedno je nadležna, ko se oglasi, tudi če grem na lepše.
Prijetno utrujen po včerajšnji turi sem se nekako skobacal iz postelje in pristavil za kofe. Po kofetku je bilo vse lažje, mimogrede sem pripravil pijačo in prigrizek, no, energijske ploščice pravzaprav, in se odpravil od doma. Če se ne bi v kratkem odpravljal na kolesarski dopust, bi ostal doma in zjutraj poležal, čez dan pa marljivo lenaril.
Poletje in vročina me običajno napotita v druge kraje, kjer ni nujno bistveno manj vroče, je pa zagotovo tam precej manj prometno. Nisem dolgo premišljeval, kje bom preveril, kako sem s kolesarsko kondicijo. Že res, da vseskozi po malem migam, peš, pa kolo, kolo, pa peš, tako iz vikenda v vikend, včasih tudi kdaj med tednom. Kot je tudi res, da imam med skorajšnjim kratkim dopustom za bregom nekaj krasnih kolesarskih, kjer se bo šlo večinoma v breg, tudi dokaj strmo, in je torej kar prav, da vsaj približno vem, kje sem.
Na parkirišču gondole na Višarje sem udel eno zadnjih parkirnih mest v senci, se lenobno pripravil na potep in vzel kolesarsko stezo pod bicikel. Do Ukev znano, naprej še ne. Jutro je bilo precej toplo, kaj ne bi bilo, saj se je obetal vroč dan. Nimaš kaj, merjeno čas med dvemi silvestrovanji je vedno kak mesec za znoret vroče, kak teden mrzlo kot pes, vmes pa dež, veter, toča in še kaj.
Kolesarjenje pod Naborjetskimi gorami je bilo uživaško, v senci je bilo kar sveže, v tunelih pa me je celo zeblo. Ves čas rahlo navzdol, precej prijetno, z nekaj malo grenkega priokusa, ko sem pomislil, da bom šel nazaj grede ves čas po malem navzgor in da bo takrat precej vroče.
V Tablji sem bil tako hitro, da skoraj nisem mogel verjeti, da sem že tam. Smuknil sem skozi mestece in na koncu spet udel kolesarsko stezo, po njej nadaljeval do Dunje in naprej do Kluž, kjer sem se ustavil na stari železniški postaji tik kolesarske steze. Vedoč, da od Možaca naprej kaj prida možnosti za okrepčilo ne bo, sem se odločil tod privezati dušo. Slasten panin, kofe in lemon soda, ful je teknilo. Tudi posedanje v senci mi je dobro delo pred napornim nadaljevanjem.
Dolga pot, s precej višinske razlike, me je čakala v nadaljevanju. Nekaj naprej, še v Klužah, sem se v tunelu spomnil pripetljaja izpred leta dni, tam nekje. S prijateljico sva se vračala s Plananice ino okoliških gora, kar v tunelu naredim posnetek z bliskavico. Zgledno razsvetljen tunel je bil v trenutku v temi, blisk bliskavice je kot kaže zmotil senzorje, ki so zmotno pomislili, da se je zdanilo. Po tistem sem bil še enkrat v taistem tunelu, pa si po pravici povedano nisem ne upal, ne želel poskusiti, ali bi se zgodilo enako. V Na Bili me je zamikal sladoled, a sem zmogel brez, nekaj naprej pa sem zapustil kolesarsko in zavil proti bližnjemu Možacu.
Za Možacem se je cesta pričela vzpenjati, nekje do Dordolle je bil vzpon še zložen, naprej vse manj. Do prelaza Čez Kladje sem moral pošteno pritiskati na pedala, klanec se je ponekod meril z dvomestno številko. Upanje, da bom na klancu v senci, je ugasnilo kaj kmalu, le tu pa tam jo je bilo nekaj malega. Sopihal sem kot lokomotiva, pot je lil v curkih, a se nisem dal. Počasi se daleč pride in ker navkljub klancu nisem bil prav počasen, sem prišel še dlje. No, dlje morda niti ne, do prelaza, kjer je bilo muke navkreber konec, pač. Tam pa hladna senca, kar sem z veseljem izkoristil za krajši počitek. Vmes spomin na potepe na Creto dal Cronz, pa na Creto dai Rusei iz Avpe, kamor me bo vodil skorajšnji spust, tudi na bližnje Lonice in večkrat obiskane gore nad njimi.
Nadaljeval sem s potepom, med spustom v Avpo sem brzel, da je bilo veselje. Večji del v senci, precej hladni, še dobro, da sem si nadel brezrokavnik, da me ni preveč prepihalo. V Avpi sem pokukal na cestico, konec katere sem pred sedmimi leti parkiral, ko sva se s princesko odpravila na Creto dai Rusei, konec naselja pa sem se ustavil pred gostiščem in napolnil bidona z vodo. Sledilo je nekaj ravnine, potem pa še en hiter spust v Tabljo. Polaganja ovinkov so postala stalnica, s precej visoko brzino sem si že domač, tako da se pogosto opomnim, da zna biti hitro hitro prehitro. Torej po pameti!
V Tablji sem si privoščil drugi postanek, tokrat samo kofetek in lemon soda. Slednja mi zadnje čase bolj prija kot Coca Cola, kofeina dobim dovolj s kofetki. Sedim v prijetni senci, srebam kofe, kar od sosednje mize, kjer je sedel par, nekaj mlajši od mene, do mojega bicikla pristopi gospa in si ga z zanimanjem ogleduje. Potem me pogleda in pohvali kolo, tako znamko, kot opremo. Na kratko poklepetava, z možem tudi kolesarita, pove, da je navdušena nad firmo Wilier. Ko ji omenim, da je bila ta firma moja prva in edina želja dolgo vrsto let, da imam znanca, prek katerega bi dobil znaten skonto tudi za Colnago, pa sem se navkljub temu odločil za Wilierja, se ji je prav fino zdelo. Pokramljava tudi o tem, kako sem zadovoljen z elektronskim prestavnim razmerjem, pa o tem, ali vozim tubelles, in seveda, kaj sem in še bom prevozil danes. Ne prvič tako, da je nekomu bicikel padel v oko in sva potem kakšno rekla o biciklu oziroma biciklih in kolesarjenju.
Iz sence nazaj na sonce in s tem vročino, iz udobnega stola nazaj na kolesarski sedež. Pot nazaj sem sedaj poznal, vedel sem, kaj me čaka, hitro sem našel primeren tempo in brez težav prisopihal nazaj do avta. Nekaj sence je še bilo, seveda ne več tako hladne kot zjutraj, v tunelih pa skoraj mrzlo, takšne temperaturne razlike so bile med zunaj in znotraj. Od križišča, kjer bi lahko zavil proti Ovčji vasi, do avta se mi je kar smejalo. Kaj se mi ne bi, saj mi je šel potep imenitno od nog. Ne dolžina, ne višinska razlika me nista zdelali, malce sem trpel samo zaradi vročine, ta mi je odveč povsod, ne samo na biciklu in v gorah, tudi na morju zna biti nadležna.
Domov grede sem si požvižgaval ob italijanskih šlagerjih in se veselil bližnjega dopusta . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar