Veliki srpan, sobota 16.8.2025
Zaradi vročine in malce slabšega vremena popoldan, sem se odločil za nekaj krajšega. Zabuš sem imel že nekaj časa za bregom, pa kar ni prišel na vrsto, danes pa se mi je zdel ravno pravšenj cilj za moje želje. Pričakovano gnečo na Pecolu sem vzel v zakup, vedoč, da nas med škrbino Vrh Strmali in Zabušem ne bo kaj dosti.
Že kak kilometer pred planoto so ob cesti parkirani avtomobili in bivalniki, morda prej gobarji kot hribolazci, na uradnem parkirišču pa je še kar nekaj prostora. Hitro se preobujem in vzamem pot pod noge. Asfalt kmalu preide v makadam, pogled navzgor me preseneti, saj jih ni kaj dosti pred menoj. Manj kot imam prstov na obeh rokah, res malo, glede na kup pločevine na parkirišču.
Razgledujem se naokoli, kar se zalotim, da po nepotrebnem hitim. Stopim počasneje in kaj kmalu udenem pravi ritem, ki se ni kaj prida spremenil vse do Vrh Strmali in naprej do Zabuša. Nad kočo sem zavil levo in se kmalu za pašno ograjo preselil v svoj svet. Razmišljajoč o doživetjih v teh koncih, številnih turnih smukih in kopnih turah, opravljenih tekom minulih desetletij, se spomnim pred kratkim ogledanega dokumentarca s pomenljivim naslovom: "Koliko poletij ti je še ostalo?".
Nekaj časa je trajalo, da sem odmislil manj prijetne misli, potem pa sem spet užival prelesti krasnega dne tukaj in sedaj. Vzpon je potekal v senci, soncu še ni uspelo pokukati prek mogočnega ostenja Poliških Špikov, ker je tu pa tam potegnil kar močan vetrc, mi je bilo na trenutke celo hladno. Čeravno nisem hitel, sem počasi prehitel tistih nekaj pred menoj in se po slabi uri in pol že razgledoval s škrbine Vrh Strmali. Klavni noži in Zabuš obsijani s soncem, sam v senci, kar počasi prileze sončece iznad Špika Hude Police. Pravljično. Od tod sem imel krasen razgled na kaninske gore, tudi tam obilo nepozabnih spominov, nič drugače, če sem pokukal proti Višu. Res je, kar sem nekoč zapisal. Več je tistega, česar se spominjaš, manj je tistega, kar te še čaka. Ni kaj, čista jeba.
Nadaljevanje je bilo nekaj novega. Čeravno sem bil pogosto tod in četudi se še tako trudim spomniti vsega v teh koncih, bi si skoraj upal dati roko v ogenj, da na Zabušu še nisem stal. Sprva malce navzdol, potem pa čim bližje grebenske rezi. Desno brezdanji prepad, levo strme trave, torej samo za nosom, ni druge. S Pecola sta si Vrh Strmali in Zabuš precej blizu, a kar traja, da zmoreš do vrha. Klavne nože sem obšel, prav tako sem parkrat stopil nižje pod rob, saj je le ta ponekod prhek, preperel, včasih imaš občutek, da bi se ti znalo podreti pod nogami. Potepanje po sila razgledni poti mi je bilo v velik užitek, pogosto sem se ustavljal in se razgledoval, seveda tudi pridno beležil spomine s fotoaparatom. Je kar trajalo, vsaj po občutku, časovno niti ne, da sem prišel do sedelca Forca Bassa, s katerega bom kasneje sestopil do planine. Prej sem seveda moral še do vrha, ki je bil in ni bil daleč, kakor se vzame. Na prvi ino drugi pogled sem imel še kar nekaj strme poti pred seboj, dejansko pa sem z njo opravil kaj hitro. Malo po strmih travah, pa malo po skali, dvakrat, trikrat tako in že sem stal poleg velikega možica vrh Zabuša. Juhu! Prelestni razgledi, kamorkoli se ozreš. Parkrat sem se zavrtel kot na ringlšpilu, da sem zaobjel vse prelesti, ki jih je bilo deležno oko, potem pa sedel k počitku. Krajše dolce far niente je prijalo, nekaj malega sem prigriznil in popil, potem pa nadaljeval s potepom.
Sestop do sedelca, kjer sem že bil, je bil mimogrede za menoj, tam sem udel stezico, na kateri sem vsaj na začetku videl nekaj rdečih pik, bolli rosssi, ki so kazali smer v visokih travah. Potem se je stezička pričela izgubljati, a ker sem vajen brezpotnega sveta, sem jo dol ven ucvrl kar za nosom. Pot oziroma svet, po katerem sem sestopal, je bil lepo hoden, planina in planšarija sta bili vse bližje in bližje. Slabe pol ure prej sem naletel na večjo čredo krav in nekaj pastirjev, mukice so gnali na višje ležeče pašnike. Prijazen bon di, potem pa previdno mimo nekaj kravic, črna me je prav pisano gledala, vsaj občutek je bil tak. Bližje planini sem bil, več se jih je sprehajalo naokoli, tam pa . . . No, ni da bi govoril, kaj takšnega še ne, pa sem bil tudi v visoki sezoni že kar nekajkrat tod.
Parkirišče nabito polno, vrsta njih, ki čakajo, da se kdo odpelje v dolino. Ogovoril sem starejši par v avtu z goriško registracijo, naj zapeljeta za menoj, nekaj trenutkov kasneje sta že parkirala, sam pa sem se nekaj nižje ob cesti v miru preobul in preoblekel.
Imeniten dan je bil, tudi časovnico sem dobro zadel, saj me vročina ni pestila. No, tekom potepa ne, na planini je bilo že pošteno vroče. Židane volje sem se odpeljal proti domu, vmes skočil po špežo in se zgodaj popoldan že svaljkal na kavču . . .
Spet ena fajn tura, Bojan, naj bo še veliko poletij in veselja v hribih...
OdgovoriIzbriši