Vinotok, četrtek 9.10.2025
Dan prej sem se četrtič odpravil v Romano d'Ezzelino, manjši kraj blizu ljubega mi Bassana del Grappa. Elena in Andrea (Casa Vittoria Guest House) sta me bila vesela, jaz njiju nič manj. V sobi me je pričakala dobrodošlica, prijetno presenečenje. Popoldan sem se sprehodil po Bassanu del Grappa in obiskal ljube mi kotičke, zvečer pa obiskal večkrat obiskano restavracijo Antica Abbazia in si tam privoščil okusno večerjo.
Po Sellarondi nisem kaj prida kolesaril, zato sem si za danes izbral nekaj krajšega, tudi dokaj položnega. Da razmigam noge in se pripravim na jutri, ko se bom lotil kolesarskega vzpona, radi katerega sem v prvi vrsti prišel v te konce. Po eni poti do Vicenze in po drugi nazaj, z ovinkom skozi večkrat obiskano Marostico. Sem ter tja čimbolj po stranskih cestah, tam je običajno manj prometno. Vicenzo imam namen prihodnjič obiskati peš, da si v miru ogledam to in ono, kje posedim in si privoščim kaj za pod zob. V peš coni, centro storico, se kolesariti ne sme, v kolesarskih čevljih je hoja nerodna, vrh vsega bicikla nimaš kje varno pustiti, če si želiš kaj ogledati tudi od znotraj. Zato sem danes sklenil Vicenzo kolesarsko, bolj mimobežno, da pridem na okus, prihodnjič pa vse tisto, kar me mika že lep čas.
V središču Romano d'Ezzelina sem zavil proti Pove dell Grappa, za naseljem položil nekaj ovinkov med spustom do glavne ceste, kjer se gre v eno smer proti Trentu in v drugo proti Vicenzi, in se tam navkljub navigaciji nekaj časa lovil, da sem udel nadaljevanje. Kolesarska steza je z glavne ceste precej neopazna, kak meter širok asfaltni pas prek travnika, na začetku komaj vidna tablica na stebričku. Ciclabile me je pripeljala do krasnega mostička prek reke Brente, namenjenega pešcem in kolesarjem, onstran sem kolesaril še nekaj malega po njej, potem pa nadaljeval po stranski cesti. Oziroma po stranskih, večji del, vse do Vicenze, kjer sem se centra storica samo mimobežno dotaknil. Čemu, sem že v uvodu.
Vračal sem se po drugih cestah, med drugim tudi skozi Sandrigo, mestece, ki je poznano po svojem festivalu bakalarja (Festa del Baccalà). Polenovka mi je všeč, nekaj dni kasneje sem si jo privoščil tudi sam, seveda na njihov tipičen način (Baccalà alla vicentina). Kolesarjenje je bilo uživaško, za spremstvo sem imel prijetno glasbo, o tem sem že nekaj malega v eni prejšnjih objav, le sonček ni in ni zmogel koprenaste oblačnosti. Vse do Marostice, čudovitega mesteca, kjer sem se v minulih letih pogosto mudil, tam se je končno razjasnilo. Tod sem se ustavil na trgu pred spodnjim gradom, na Piazza degli Scacchi, kjer sem si privezal dušo. Na tem trgu se že več kot sto let vsako drugo leto odvije šahovska igra z živimi liki, več kot 650 nastopajočih v čudovitih kostumih iz tistega obdobja oživi legendarno ljubezensko zgodbo, postavljeno v sredino 15. stoletja. Sam se odigral svojo šahovsko partijo s paninom, kofetkom in lemon sodo, za spremljavo pa izbral imenitno glasbo iz svoje play liste.
Od Marostice do Bassana del Grappa ni daleč, tam sem naredil še ovinek v centro storico. Peš prek mostu Ponte degli Alpini, kot je pač zapovedano, čeprav gneče na njem nobene. Še dobro tako, saj je bil na koncu mostu za vogalom skrit policist. Naprej je šlo na biciklu, z veseljem sem prekolesaril kar nekaj ulic, po katerih sem se v minulih časih večkrat sprehajal, preden sem zapustil mestece in se odpeljal proti domu. Počitniškem, seveda, le ta je na prvi serpentini ceste Strada Cadorna, ki pelje na Monte Grappo, kar pomeni, da sem moral na koncu še v klanec.
Zvečer sem se še enkrat zapeljal v Bassano, tokrat z avtom, na večerjo. Pizza, kadar sem na laškem več dni, brez nje pač ne gre. Kam naj se odpravim sem povprašal gostitelja in kot običajno sta Elena in Andrea v nulo zadela s priporočilom.
Krasen dan je bil, lepšega uvoda pred glavnim dejanjem tokratnih počitnic si ne bi mogel želeti.
