Vinotok, torek 14.10.2025
Lani novembra sem se prvič mudil v dolini Ravna (val Rauna), potep (klik) je bil namenjen spoznavanju ene zadnjih še neznanih mi dolin v teh koncih. Če rečemo, da se Karnijske Alpe prično nad Kokovim, prišedši iz Gornjesavske doline, potem so mi vrhovi, poti nanje in planine ob poti vse od od Gorjanskega vrha do Stabeta dokaj domači. Na laški strani, na avstrijski sem pred mnogimi leti tudi kar nekaj prehodil, a je od takrat preteklo toliko vode, da so se spomini na tista pota že zdavnaj izgubili v času. Zanimivo, da sem dolino Ravna prvič obiskal šele lani, dokaj pozno, glede na čas mojih prvih obiskov teh koncev, ki segajo več deset let nazaj. Vrniti sem se nameraval letos spomladi, pa je bilo drugega drugje toliko, da sva se s Kokom čakala do danes. Pa še to bolj kot ne po naključju, če bi bili vremenski obeti prijaznejši, bi se bržkone mudil drugje.
Pot na Kok, vzpon torej, mi je bila domača, lani sem sestopal po njej, takrat sem se mudil na Lepem Vršiču, vzpon nanj je bil kar pustolovski. Višje na poti je bilo nekaj snega, dobršen del vzpona sem opravil čez drn in strn, za nosom torej, po posluhu. Danes sem stopil na pot počasi, tipajoče, saj sem po Puanina touru samo kolesaril, peš nisem bil nikjer. Do razpotja blizu koče Gortani sem se za silo ogrel, navkljub kar strmemu nadaljevanju mi je šel korak dobro od nog. Vreme skladno z napovedjo oziroma napovedmi, visoka oblačnosti in meglice, prej toplo, kot hladno. Skozenj gozd, kjer razgledov ni bilo, sem sčasoma prišel na gozdno cesto, tod so se mi obzorja sicer odprla, a se radi oblakov ni videlo kaj dosti, tudi daleč ne. Premišljujoč o vsem mogočem sem kar hitro prišel do zgradbe "Ex Villaggio Cocco", tam sem vedel, da je dobršen kos poti že za menoj.
Nedaleč naprej sem stopil na pot, ki pripelje gor od "Gamsa". Vsake toliko sem imel občutek, da bo sonček vsak čas pokukal izza oblakov, a je vse do vrha ostalo samo pri občutku. Nekaj pod sedlom med Lepim Vršičem in Kokom je pričelo pihljati, na trenutke je bilo kar hladno, čim sem zmogel nad sedlo, je bilo spet prijetnejše. Razmočena in blatna pot od sedla gor je narekovala previden korak, nekaj pod vrhom je bilo ob poti celo nekaj malega snega. Med vzponom nisem srečal nikogar, seveda sem bil sam tudi na vrhu. Ljuba samota. Našel sem primerno skalo za mojo zadnjo plat, se topleje odel in se lotil provianta. Sorazmerno kratek vzpon, ki sem ga opravil, je bil vseeno dovolj dolg, da se je nabralo nekaj pajčevine v želodčku. Razgledi so segli manj daleč. kot sem sposoben vreči kamen, ne kaj dosti torej, je pa sonček vsake toliko zmogel pomežikniti skozi oblake in me prijetno pogreti. Vsaj to, če se razgledovati nisem mogel, oziroma sem se po spominu.
Če bi bil prepričan, da bo sončece zmoglo oblake, bi nekaj dlje posedal zgoraj, tako pa sem kmalu spet vzel pot pod noge in stopil dolini naproti. Že nad sedlom sem jih slišal, na sedlu samem pa sem jih tudi srečal. Večjo skupino avstrijskih planink in planincev. Jih pozdravim z bon di, oni mene z mandi, kar slišim, da sem med seboj menijo po nemško. Navržem par besed po nemško še sam, potipamo se od od kod je kdo, nekaj njih zna par slovenskih besed, razvije se prijeten klepet malo po naše in malo po njihovo. Še tschüss, adijo, in že smo vsak po svoje.
Pot proti sedelcu Col di Mezzo, nemarkirana steza, je obupno blatna, kravje stečine polne vode, luža pri luži, pravo močvirje. Nadejam se lepšega nadaljevanja skozi gozd, a je tam kvečjemu še slabše. Stezico je vse težje razločiti od stečin, včasih hodim nekaj višje, včasih nekaj nižje, blatno povsod, počasi pridem v gozd, kjer je ogromno podrtega drevja. Za njim razločne stezice ne najdem, zato pokukam na zemljevid. Ziher je ziher, si mislim, grem malce nazaj, da obidem podrtijo, potem pa kar za nosom strmo gor za rob. Tam pridem v lažje hoden svet, do stika s črno potko, vrisano na zemljevidu, samo nekaj malega. Nadaljna pot do sedelca Col di Mezzo, kjer sem stopil na gozdno cesto, me je vodila po travnikih in skozi redek gozd. Blata nikjer, sonček pa je skoraj že zmogel oblake. Preden nadaljujem po cesti malce počijem in zadovoljno ugotavljam, da so jo hlače ino obutev presenetljivo dobro odnesli v tistih ne bodi jih treba blatnih kopelih. Kar na smeh mi je šlo, ko sem pomislil kako bi bilo, če bi mi v tistem blatu spodrsnilo in bi se prekucnil vanj.
Nadaljni sestop je potekal po gozdni cesti oziroma cestah, včasih bolj podobnim kolovozu. Nižje sem bil, lepše je bilo vreme. Kar nekaj časa sem sestopal, da sem zmogel do hiš v dolini Ravna in s tem do ceste, ki vodi v zatrep doline in se tam konča. Lani sem šel po dolini gor pa dol, da sem se spoznal z okolico in pokukal, kam vse vodijo pota od tod.
Do avta ni bilo daleč, tam senca in hlad.
Po potepu še izlet, iz Ukev sem se namreč odpeljal v Zajnco, obiskat Justi in Vinka. Prijetno smo poklepetali o tem in onem, Justi me je postregla z odlično enolončnico, preden sem odšel seveda tudi kofe. Sedaj, ko mi ni več potrebno čakati na konce tedna, kvečjemu na lepo vreme, si obetam pogostejših obiskov pri njima in ne samo tam.
In za grande finale še prek Vršiča domov. Na obeh straneh prelaza dve zapornici, kjer greš gor, in ena, kjer prideš dol. Tudi semaforji, smerokazi, navodila. Ni, da ni. Nisem povsem prepričan, če bo prihodnje leto vse potekalo tako gladko, kot modre glave mislijo, da bo . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar