Vinotok, torek 28.10.2025
Living weel is about owning experiences, not things.
V začetku junija (klik) smo se z Nejcem in njegovo nono razgledovali z Matajurja. Najkrajša pot od koče Pelizzo je bila za njegovo nono ravno prav dolga, ne preveč, ne premalo, dočim bi z Nejcem zlahka ubrala tudi kaj daljšega. Omenil sem pot iz Avse, ta mi je res všeč, nona je pritrdila da je res lepa, hitro sva bila zmenjena, da se ob priliki odpraviva nanjo.
V življenju so stvari, opravki, tisto kar moraš, ne samo tisto kar želiš, v gore se ne gre v slabem vremenu, vsaj naj se ne bi šlo, pa še kaj se najde, in tako sva čakala dobre štiri mesece, preden sva vzela pot pod noge. Glede na to, kako krasen dan sva imela, verjetno ob ravno pravem času.
Kofe v Solkanu, potem pa ob Soči navzgor. V Kanalu, na mostu, vedno znova pomislim na to, da že leta dolgo sanjam tolmune in plavanje v Soči, res si krasna, bistra hči planin. V Idrskem sva zavila proti Livku, pri gostišču Jazbec vedno znova pomislim na tisti dan, ko sva si tu z Majo privoščila joto in sladico. Bilo je po vzponu na Matajur, sedela sva zunaj na terasi, bil je krasen sončen dan, niti slutila nisva, da je to najin zadnji hrib.
Od Idrskega do Avse ni daleč, tam sva parkirala na koncu vasice in se odpravila proti vrhu. Čeravno je bilo kar hladno, termometer v avtu je izmeril pet stopinj, naju je sonček še zmogel pogreti. Obetal se je krasen sončen dan, prav takšen, kakršnega sva si želela.
Pot skozi gozd je bila mestoma precej blatna, posledica deževnih dni nedolgo tega, a je kar šlo. Tu pa tam si stopil ob strani ali šel malo naokoli in ni bilo sile. Kramljala sva o tem in onem, med drugim sem Nejcu omenil železna vrata v gozdu, in to, da še nikdar ob njih ni bilo ograje. Vedno so stala sredi gozda, levo in desno nič, človek bi pomislil, da gre za umetniško instalacijo. In prideva do teh vrat, levo in desno pa ograja, kar verjeti nisem mogel. Kasneje sva videla, da je na planini oziroma planinah še živina, konji, krave, oslički, zna biti, da zato. Sam sem se v teh koncih vedno potepal ob takem času, ko je bila živina že v dolini.
Za temi vrati sva kaj kmalu prišla iz gozda in se nekaj višje usmerila proti Srednjemu vrhu. Tam pa razgledi, da ti vzame sapo, naj si tod prvič ali kdo bi pomnil katerič. Sploh v tako krasnem dnevu, kot sva ga imela midva. Kar ne veš, kam bi gledal, kamorkoli se ozreš prelestni razgledi, da se ti orosi oko. Narediva par fotografij, rečeva kakšno o tem in onem, greva počasi proti Mrzlemu vrhu, kar prideta nasproti dva konja. Vajena ljudi, sodeč po tem, da sta se pustila pobožati, res zelo prijazna in priljudna konjička. Na sedelcu pod Mrzlim vrhom sva srečala nekaj njih, prijazno se pozdravimo, potem pa samo še nekaj malega in že sva na vrhu. Tod nekje, morda nekaj prej, sva imela razgled vse do morja, na vrhu nama mrč tega ni dopuščal. Z Mrzlega vrha je bil Matajur po eni strani videti na dosegu roke, po drugi sorazmerno daleč, ker sem bil tod že večkrat, sem Nejcu kar točno povedal, koliko še imava do tja.
 |
| foto: Nejc |
Krajši sestop do ceste, nekaj časa po njej, potem pa desno gor, nazaj na pešpot. Kravje stečine, nekaj blata, zato malo po svoje in kaj kmalu sva izven poti. Pokuk na telefon, kjer imam zemljevid oziroma app, slabih pet minut kasneje spet hodiva od markacije do markacije. Tod nekje spet precej blata, tu pa tam tudi nekaj malega snega, vse do zadnjega razpotja, kjer sva zavila na greben. Na tej strani še v senci, kar hladno, na grebenu in naprej do vrha pa spet sonček. Zadnji del poti do cerkvice na vrhu me vedno znova navduši, razgledi na gore na eni strani in na morje na drugi, če imaš seveda srečo in ga uzreš, so božanski, nikoli se jih ne naveličam in nikoli si niso enaki.
Na vrhu precej ljudi, sprva se nama zdi čudno, glede na to, da je torek, potem pa se spomniva, da so pri nas počitnice. Pred cerkvico najdeva zavetrn kotiček in se topleje oblečeva. Odprem vrata, ki so precej na trdo zapahnjena in stopim noter, kjer je tudi vpisna knjiga, kamor naju vpišem za spomin. Potem se potrudim, da dosežem vrv zvona, jo nekajkrat potegnem, zasliši se zvonjenje. Nekaj simbolike je v tem zvonjenju, vsaj zame, zato sem pred odhodom v dolino pozvonil še enkrat. Počitek nama je dobro del, nekaj sva pojedla in popila, se razgledala, tudi pokramljala o tem in onem.
Potem pa nazaj v dolino, ne gre drugače. Po blatu previdno, bog ne daj, da bi se prekucnila, potem pa urneje do vznožja Mrzlega vrha in od tam naprej po cesti. Med sestopom Nejcu omenim, da imajo ponekod na planinah poleg ovc tudi osle, saj se jih volkovi, medvedi in celo šakali bojijo (klik). In glej ga zlomka, nedaleč naprej naju presenetita dva oslička, podobno prijazna kot konjička na Srednjem vrhu, nič nimata proti, da se ju poboža. Nekaj naprej se paseta dva konja, malce preden sva zapustila cesto in stopila v gozd, pa sva srečala še krave in telička. Konec oktobra, živina pa še na planini, ne pomnim, da sem jo kdaj srečal tako pozno. Če že, kvečjemu ovce, pa še za njih nisem prepričan.
 |
| foto: Nejc |
 |
| foto: Nejc |
Kakorkoli že, s ceste sva stopila na kolovoz, malce gor, pa malce dol in že sva bila pri tisti znamenitih železnih vratih, vedoč, da do avta ni daleč. Še zadnjič previdno zaradi blata in že je potepa konec.
Do Kobarida nisva imela daleč, tam si privoščiva pizzo, ki je po potepu še kako teknila. Potem še v Planiko po domače dobrote in že sva na poti v Solkan. Preden prideva domov stopiva do Maje in prižgeva svečko, rad grem tja zvečer, ko je že mrak. Blažen mir, pogled na osvetljeno Sveto Goro in nočno silhueto Sabotina, z malce domišljije lahko celo slišiš Sočo, ki žubori nekaj nižje.
Še prijeten klepet z nono in nonotom, še eno kofe, in že se vračam domov.
V avtu se mi je ob poslušanju prijetne glasbe in podoživljanju minevajočega se dne kar smejalo. Kaj se mi ne bi, krasen dan je bil, še en dragocen in nepozaben spomin.
Ni komentarjev:
Objavite komentar