Kolesarski vzpon po cesti Strada Generale Giardino je eden najlepših v Beneških Predalpah. S svojimi skoraj 1600 metri višinske razlike, spodobnimi povprečnimi nakloni vse do 14%, čudovito pokrajino in bogato zgodovino vse do vrha Cima Grappa, se lahko kosa celo z najbolj znanimi alpskimi vzponi.
Začel sem zložno in kaj hitro ujel pravo kadenco. Cesta je vodila skozi gozd, nekaj sence je prijalo, saj je bil dan precej topel. Tu pa tam sem imel nekaj razgleda na dolino, ki je bila že po nekaj okljukih videti precej nižje. Ob spremljavi prijetne glasbe sem se izgubljal v spominih ino željah, premišljeval o tem in onem in pridno nabiral kilometre. Tudi višinske metre. Prometa kar nekaj, a še zdaleč ne toliko, da bi bilo moteče. Nekaj višje nad zadnjim vzletiščem jadralnih padalcev so se odprla prostranstva masiva Monte Grappe, pogled na breg in dol je bil tako krasan, da se mi je orosilo oko. Vsake toliko sem kak posnetek naredil kar z bicikla, na kakem položnejšem mestu pa sem se na kratko ustavil, da sem se razgledal še za hrbtom.
To je to, v gorah, ob morju ino vmes, na biciklu in peš, nenazadnje vedno in povsod: Joie de vivre
Sestop, če po hribovsko poimenujem spust, sem opravil po Stradi Cadorna, tisti cesti, po kateri sem pred dvema letoma in pol prisopihal gor. Le ta vodi mimo Case Vittoria, mojega počitniškega doma torej, ki stoji na okljuku "numero uno". Drvenje ino polaganje ovinkov je bilo užitkov polno, brez nekaj postankov za fotografiranje seveda ni šlo. Doma bicikel v garažo, tam pozdravim hišna mucka Lili in Tigre, potem pa z osvežilno pijačo na teraso, podoživet čudovit kolesarski potep in razmislit, kam na večerjo.
Odločil sem se za bližnjo Antico Abbazia, še prej pa sem popoldan izkoristil za sprehod po Bassanu in tri kepice odličnega sladoleda. Gelateria Terraglio, kjer imajo il vero gelato artigianale, je sladoledarna, ki jo med mojimi obiski Bassana vedno obiščem. Pred večerjo še malce počitka, zatem pa razvajanje z okusno hrano in kozarčkom rujnega, nekakšna nagrada samemu sebi za uspešen vzpon na Grappo.
Tole je povzetek uvoda enega od opisov današnjega vzpona, katerega sem si zaželel kmalu po tistem, ko sem pred dvema letoma in pol s treking biciklom zmogel Monte Grappo po Strada Cadorna (klik za ogled). Zna biti, da je bila prav Monte Grappa s treking biciklom tista prelomnica, ko sem se dokončno odločil za specialko. Pred tistim vzponom sem modro dejal, da bom skušal priti do vrha, danes pomislekov ni bilo.
Za ogrevanje sem se zapeljal do pošte v Romano d'Ezzelinu, kjer sem oddal razglednici, potem pa nadaljeval do bližnjega Semonza. Vreme krasno, počutje na nivoju, komaj sem čakal, da zapeljem v klanec. Na samem začetku ceste Generale Giardino je cerkev, kjer sem se ustavil,da naredim par posnetkov. Kar iz cerkve stopi nuna, s katero se seveda pozdraviva, potem pa še na kratko poklepetava. Preden sva se poslovila je hudomušno dejala, češ, če ste se že ustavili pred cerkvijo, pa še noter stopite. Odvrnil sem ji, da to pogosto storim v kaki odročni gorski vasici, tam posedim in se prepustim spominom, seveda prižgem tudi svečko ali dve v spomin na moje preminulo dekle in na vse moje, ki jih ni več. Ganjena sva si zaželela vse dobro, ter šla vsak svojo pot. Nekaj prijaznih besed, trenutek v večnosti, za vselej čudovit spomin.
Poganjam pedala, se razgledujem, kar nekje višje zagledam okljuke ceste, vrh katerih sem že slutil Strado Cadorna. Izbral sem si poskočnejšo glasbo, malce povečal glasnost in odločneje stopil na pedala, vedoč, da sem z vzponom že precej daleč, da bom sorazmerno kmalu pri koncu. Pomislil sem na Brevetto del Grappa (klik), na to, da v prihodnje morebiti prevozim še katerega od vzponov, da bi zbral vseh deset, se mi zdi malo verjetno. Po nekaj krasnih okljukih, ki so me spominjali na dolomitske vzpone, sem pripeljal do križišča, kjer gor pripelje cesta iz Possagna, nekaj višje pa sem že bil na Cadorni. Še mimo kasarne, kjer gre pot do kostnice, podobne tisti nad Kobaridom, in že se mi je nasmeh razlezel od ušesa do ušesa. Kaj se mi ne bi, bil sem na vrhu, pri koči Rifugio Bassano.
Koča je bila odprta, na terasi so imeli self-service. Stopil sem za šank, naročil nekaj za pod zob in za žejo, potem pa na terasi sedel za mizo, od koder sem imel nekaj malega razgleda. Pošteno sem si privezal dušo, še prej pa izbral glasbo, primerno času in prostoru, v katerem sem se nahajal. Misli so begale v prihodnjo pomlad, v bolj oddaljene kraje v Italiji, zatem v Švico, nenazadnje vse tja do Francije. Ne samo radi kolesarskih potepanj, tudi gore, morda še bolj, in nekaj malega turizma. Do večera ne bi premislil vsega, zato sem še enkrat stopil v kočo in si privoščil kofe, na hitro, kar za šankom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar