Kimavec, četrtek 3.9.2026
Končno sem dočakal znosnejše temperature in nekaj manj prometne ceste. Že lep čas sem hrepenel po karnijskih prostranstvih in tamkajšnji samoti. Nekaj čarobnih gora mi je burilo domišljijo, težko se je bilo odločiti, kam se bom odpravil. Naj grem sem, ali naj grem tja? Na koncu sem se odpravil na tisto, ki mi je prva padla na misel, pravzaprav na tiste, saj sem naredil anello prek treh vrhov. Potep je bil sila imeniten, nekaj dni kasneje imam še vedno taisti nagajiv nasmešek na licu, kot sem ga imel oni dan po zaključku ture.
Pred časom sem malce brskal po dnevniku spominov, po teh straneh torej, in med drugim našel tudi v naslovu omenjene tri vršace. Pogosto sem se potepal v teh koncih, na hitro bi dejal, da je bilo pred današnjim troje turno smuških in troje 'kopnih', vsi od Valdajerja gor. Smuški vedno brez Paulara, je pač toliko stran, v kopnem običajno vse tri. Paularo sam pa sem enkrat s princesko iz druge strani, od Malge Pramosio, in enkrat z biciklom od Valdajerja. No, z biciklom ni šlo prav do vrha, zapeljal sem se do konca ceste in od tam nadaljeval peš. Zanimivo, ponovni obiski znanih mi krajev ino gora se kar nadaljujejo. Začenši s Čistim vrhom pred kolesarjenjem v Bormiu, potem s Špikom Hude Police in Pristovškim Storžičem, ne nazadnje tudi z Lonicami, kamor sem se potrudil z biciklom iz Ukev prek Tablje.
Čeravno Valdajer ni prav blizu, skoraj dvesto kilometrov se nabere v eno smer, mi je vožnja minila dokaj hitro. Domači kraji, vse od Trbiža naprej, prav pogrešal sem jih. V Arta Terme sem postal malce nestrpen, vedoč, da je izhodišče blizu, še Paluzza, Treppo Carnico, Ligosullo in že sem zavil proti Valdajerju. Še nekaj ostrih ovinkov, serpentin, in že sem bil pri gradu, kjer sem malce naprej parkiral ob cesti. Nekaj vozil mi je dalo slutiti, da na poti ne bom sam, a potem z izjemo mlajšega para vrh Paulara nisem srečal nikogar. Izvzemši desetine ovac in pastirja, s katerim smo si pomahali med mojim sestopom z Dimona.
Jutro je bilo presenetljivo toplo, ko sem vzel pot pod noge, še preden sem s ceste zavil na pešpot, so mi že tekle potne srage po licu. Spodaj, na začetku, sem šel malce naokoli, drugače kot nekajkrat pred tem, ko sem se držal bolj direktne 'zimske smeri'. Nekaj časa v senci gozda, pa prek travnikov, nekajkrat tako, da sem zmogel do oddajnikov in kontejnerja vrh vzpetinice Val di Legnan. Kar milo se mi je storilo, ko sem zagledal vrhe, na katere sem namenjen, nič manj radi prekrasne panorame na bolj oddaljene gore.
Nadaljeval sem po širokem slemenu, lep čas je bil tako zložen, da se mi je zdelo, da grem po ravnem. Počasi sem prišel do vznožja Neddisa in tam sledil poti v levo, saj sem sklenil, da ga obiščem med sestopom. Prečenje je bilo hitro pri kraju, tudi tod vzpona bore malo, kaj kmalu sem zagledal jezero Lago Dimon nekaj nižje. Seveda tudi Paularo nekje sorazmerno daleč naprej in Casero Montelago nad jezerom. Tam se je slišal zamolkel pasji lajež, nekaj naprej pa sem zaslišal glasno ovčje blejanje na pobočjih Dimona. Na desetine ovc, zna biti, da precej več kot sto. Pobočje je bilo ponekod belo, kot bi ga pobelil sneg. Nekaj časa sem še sledil poti, potem pa sem se kar čez drn in strn spustil na bližnjo cesto. Tod sem med skalami našel tri backe, ki so dremuckali na mehkih travah. Potruditi sem se moral, da sem šel mimo, ne da bi jih šel pobožat, saj ne gre, da bi jih vznemirjal po nepotrebnem.
Do samega jezera se nisem spustil, saj sem se že večkrat sprehodil okoli njega, počasi sem nadaljeval proti caseri in Paularu. Presenetilo me je, da je bilo jezero vodnato kot običajno, pričakoval sem precej manj vode v teh suhih in vročih časih. Za ograjo je bilo kar nekaj ovc, tudi precej backov, in na ograji opozorilo radi psa čuvaja. Če sem nekaj prej, višje, slišal zamolkel lajež, je bilo sedaj vse tiho. Tudi sam sem tiho in urno smuknil mimo, saj nisem želel kaliti blaženega miru ino samote, katera me spremljata ves čas. Med krevsljanjem po cesti sem se spomnil kolesarskega potepa tod, hike&bike na Paularo, krasen spomin. Potem sem pomislil še na Zahomec, kjer sem se do planine takisto pripeljal z biciklom in šel potem do vrha peš, le da sem se tam potem v dolino odpeljal po drugi strani in po drugih cestah. Tudi kolovozu, ki je bil bolj za MTB bicikel, kot za moj treking. Na koncu ceste sem spet zavil na peš pot, tod je bilo jezerce za razliko od spodnjega manjše kot običajno, ena velika mlakuža recimo. Vedoč, da do vrha ni ne daleč, ne strmo, sem stopil hitreje in kmalu zaključil vzpon na prvega od treh. Pri križu me je presenetil mlajši par, ki je sedel nekaj nižje na oni strani. Prijazno se pozdravimo, sam sedem bolj na samo, še preden se udobno namestim, onadva že pričneta s sestopom. Med grizljanjem ploščice obudim spomine, tako na potepe, kot na njih, s katerimi sem bil nekoč skupaj na poti, potem pa lep čas premišljujem o bližnji prihodnosti. Idej in želja je precej, potovalno potepuških, nekaj kolesarskih in nekaj več pohodniških, od teh tudi kakšna brezpotno zahtevnejša. Nikoli jih ne bo zmanjkalo, pomislim, želja takšne ino drugačne sorte, in kar prav je tako.
Med počitkom se je sonce vsake toliko skrilo za oblake, takrat me je skoraj zazeblo, drugače pa je bilo zgoraj sila prijetno, saj je vel rahel vetrc, ki je blažil sončno pripeko. Če ne bi imel še kar nekaj poti pred seboj, bi kar zaležal na vrhu, tako prijetno je bilo čemeti zgoraj. Počasi sem se odpravil naprej, proti Dimonu, in pomislil na to, kako za vraga se je lahko zgodilo, da sta s Paularom do metra enako visoka. Malce dol, po taisti poti kot prej gor grede, potem pa v levo in na greben, morda bolj sleme, ki vodi do vznožja Dimona. Kmalu sem zaslišal lajež, ki ni potihnil visoko pod vrh, na razpotju nekaj naprej sem spodaj na cesti videl velikega ovčarskega psa. Prav vesel sem bil, da se nisva srečala, ko sem bil na poti gor grede. S tega razpotja sem videl tudi nebroj ovc, ki so se pasle na pobočjih Dimona, glasno so blejale med hojo na drug konec hriba. Še predzadnji vzpon, zadnji bo Neddis, in že sem bil na Dimonu, Prvo sem se sprehodil levo radi razgledov, se vrnil in nadaljeval do bližnjega vrha. Nekaj skal in lesena palica označujeta vrh, čisto nekaj drugega kot križ z napisom vrh Paulara in kasneje vrh Neddisa. Skromno.
Spominjanje na turno smuške užitke, na potep s princesko, potem pa naprej, sprva kar precej dol, predno sem šel še zadnjič gor. Tod nekje sva si pomahala s pastirjem, ovce so glasno blejale, čim sem bil onstran na pobočju Neddisa, jih ni bilo več slišati. Vreme se je vse od Paulara sem spreminjalo, enkrat več, drugič manj oblakov, ki so dajali nekakšen mističen pridih gorski kulisi. Prijazni oblaki, dežja se mi ni bilo potrebno bati. Z Dimona po kar strmih travah navzdol, potem pa nekaj manj strmo in bolj šodrasto na Neddis navzgor. Spomnil sem se turno smuških tur, z Neddisa sem na sedelce vedno odsmučal kar s psi na smučeh, nazaj grede pa smučke vedno nosil na ramenih. Malce sem se držal stezičke, malce šel po svoje, ob poti se je našlo še precej borovnic, ni šlo, da se ne bi posladkal. Še mimo nekakšne votline, morda davno tega bunkerja, in že sem bil vrh Neddisa. Tako kot na Paularu tudi tod ličen križ, ime vrha in višina, kar stoje sem na kratko počil. Prelestni razgledi tudi tod, kot ves dan, kamorkoli sem se ozrl, sem našel kaj domačega, naj si je šlo za vrh, planino ali vasico v dolini.
Nadalje sem sestopal po širokem slemenu, kjer je pozimi imenitna smuka. Ko sem bil tu zadnjič na smučeh, je bila snežna odeja pomrznjena in trda, zato sem se takrat držal nekakšnega grabna na levi, v katerem je bilo precej napihanega snega in je bilo, kot bi se dričal po pršiču. Počasi me je pričela loviti utrujenost, čutil sem, da kondicijsko nisem na nivoju, kot sem ga vajen. Pričakovano, saj sem se med vročinsko pripeko bolj kot ne držal doma, na hladnem. Med sestopom sem med drugim pogledoval na gradič Valdajer, ki se je zdel precej daleč, a me to ni zmotilo, saj sem vedel, da bom v slabi uri tam. Nekaj pred kontejnerjem in antenami sem udel stezico, po kateri sem obšel omenjene objekte, nekakšna bližnjica, po kateri sem se vzpenjal, kadar sem bil na smučeh. Nekaj časa sem sestopal po njej, potem stopil na pot, po kateri sem hodil zjutraj, nižje pa spet zavil na bližnjico, katera me je pripeljala na cesto že precej blizu avta. Spodnje pol sestopa, tam nekje, je sonce povsem zmoglo oblake, tako da je bilo precej vroče, kaj precej, preveč. Kakorkoli že, k avtu sem se vrnil s prešernim nasmeškom na licu, sila zadovoljen z opravljenim potepom.
Po krajšem počitku sem se odpeljal proti domu in premišljeval, ali naj grem po špežo v Tolmeč ali Trbiž. Kar me prešine, da lahko nakup opravim v Arta Terme. Rečeno, storjeno, še laška in naša avtocesta, pa nekaj lokalnih vmes, in že sem bil doma.
Ni komentarjev:
Objavite komentar