Kimavec, sreda 30.9.2026
Sončno in toplo vreme se nadaljuje, zato sem sklenil, da spet sedem na bicikel. Na vremenskem portalu, kjer že celo večnost spremljam napovedi, so bili obeti čudoviti, sonček in prijetno toplo tudi tisoč metrov visoko. Zato sem se odločil za ponovitev vožnje izpred dveh let in sicer v obratni smeri kot takrat. Na FVG-ju petdnevno vremensko napoved izdajo enkrat dnevno, nekje med dvanajsto in drugo popoldan, in je potem ne spreminjajo do naslednje. Izjemoma vsake toliko okoli 8h zjutraj izdajo "aggiornamento", če se vremenski obeti po izdani napovedi do naslednjega jutra spremene.
Zbudil sem se brez budilke, letos že nekajkrat tako, ob kavi nekaj malega prigriznil in vmes pogledal, kakšno je vreme v tistih koncih. Več ali manj povsod coperto, po spominu samo Sappada poco nuvoloso. Ta coperto mi ni bil niti najmanj všeč, a sem si zamrmral v brk, da se bo zvedrilo, še preden pridem do izhodišča. Kmalu po tem sem že na poti, zadovoljen, ker so razgledi z avtoceste pod Šmarno goro bolj kot ne jasni.
Bližje sem Jesenicam, manj je modrega neba, nadaljevanje po Zgornjesavski dolini pa že ena sama žalost. Tu že nisem bil več tako prepričan, da se bo zjasnilo, kot sem bil doma. Nimaš kaj, sem se menil sam s seboj, zroč v sivo nebo, ko sem parkiral blizu spodnje postaje gondole na Višarje. Tudi če ostane tako, se dežja nimam bati, oblačil pa imam tudi dovolj, da me ne bo zeblo. Počasi se pripravim za potep, nekaj malenkost v žepe dresa, nekaj več njih v torbico na kolesu, lučko spredaj in zadaj, še Garmin in že se odpeljem proti bližnjem Trbižu.
Nasproti športne gimnazije zapustim kolesarsko in se mimo Ponte Rosa, kot pravim pokriti tržnici v spodnjem predelu mesteca, odpeljem proti Rablju. Prometa komaj kaj, nebo turobno, razpoloženje nekaj manj. Vse do Mrzle vode / Riofreddo se mi nekako ne ljubi kaj dosti, verjetno sem vsaj videti tako, tam pa preklop. Sprijaznim se z vremenom, na predvajalniku izberem poskočnejšo glasbo, pomislim na gorsko kuliso in dolino Reklanico, ki me čakata v nadaljevanju, in precej bolj živahno in dobrovoljno nadaljujem z vožnjo.
Do Rablja en kratek klanec, par serpentin, bolj za ogrevanje, za njim nekaj daljši, da zmorem do Rabeljskega jezera. Do tam dvakrat, morda trikrat malce posije sonček skozenj oblake, a ne dovolj, da bi verjel, da se bo razjasnilo. Počasi pridem do konca jezera, potem do Belih vod, kjer smo se pogosto odpravili proti zavetišču Brunnerju in goram nad njim, v nadaljevanju kolesarim mimo nekaj izhodišč za žal zaprto kočo Corsi. Ves čas kup spominov na potepe vseh sort, v vseh letnih časih, z razno razno družbo, seveda tudi v dvoje in neredko sam.
Pod spodnjo planino Krnega dola, kjer prenovljeno gostišče žal še ni odprto, pripeljem do serpentin, edinega res strmega klanca današnjega potepa. Vem, da gre samo za nekaj ovinkov in ne kaj dosti višinske razlike, zato odločno stopim na pedala. Čeravno gonim v klanec in sem v vetrovki, mi je kar hladno. Koprenasta oblačnost ne dovoli sončku da bi me pogrelo, plus višina že nad tisoč metrov in letnemu času primerna temperatura. Nimaš kaj. Klanec je res hitro pri kraju, zapeljem se do table, ki označuje prelaz in se tam na kratko ustavim. Naredim par požirkov, prigriznem pol ploščice in si oblečem še brezrokavnik, saj me čaka dolg spust v Reklanico. Med kratkim počitkom se spomnim številnih turnih smukov z Vrha Strmali in nekaj manj njih, ki smo jih opravili s Škrbine nad Dolino (Forca de la Val), izhodišče smo vedno imeli na prelazu, pri financarjih (Ex Guardia di Finanza). Kje so tisti časi . . .
Oblečen v vse, kar sem imel, se skušam na hitro spomniti vzpona izpred dveh let, ki bo tokrat spust. Malce me skrbi, da bi zaradi vremenskih pogojev znala biti cesta vlažna, kar na strmih in vijugastih klancih navzdol ne bi bilo prijetno, spomnim se tudi nekaj galerij oziroma tunelov in skoraj teme v njih. No, bo že nekako, se menim sam s seboj, če drugega ne, vsaj prometa ni skoraj nobenega. Pritisnem na pedala in že gre samo od sebe. Hitro sem mimo odcepa za planino Pecol in kmalu zatem velikega parkirišča pri smučišču, potem pa sem že v prvi galeriji. Temačno, a k sreči kratko. Serpetina sledi serpentini, bolj ali manj strmo navzdol, cesta je na moje veselje popolnoma suha. Sprva previdno počasi, potem dobim občutek in spustim, da je veselje. Pozabim na tunele, sploh na najdaljšega, zato me tema v njem neprijetno preseneti, prevozim ga po sredini, upajoč, da v tisti temi ne zapeljem v kakšno luknjo. Ob poslušanju prijetne glasbe brzim v dolino, na tistih nekaj vozil, ki me je prehitelo do Kluž, me je pravočasno opozoril Garmin. Ne prvič sem v dolini, kjer sem že moral poganjati, da je šlo spodobno hitro, ugotavljal, da me znajo tudi spusti utruditi, ne samo vzponi. Do neke mere, seveda. Pri odcepu za Potok-Patocco sem se spomnil vzponov na Monte Jamo in Cuel de la Bareto in na to, da so Kluže in s tem počitek blizu. Sicer sem imel ploščice s seboj in tudi pijače mi ni primanjkovalo, a mi je že lep čas dišal dober panin, za katerega sem vedel, da ga dobim na štacjonu.
V Klužah zapeljem do kolesarske nad naseljem in s tem do restavracije Stazione del Chiusaforte, kjer me presneti množica koles, kolesark in kolesarjev. Velika terasa, kjer so mize, je sicer bolj kot ne prazna, a je na vseh mizah tablica "rezervirano". Prijazno dekle mi pove, da pričakujejo nekaj večjih skupin in da bo najbolje, da se usedem notri. Rečeno, storjeno, zasedem edino prosto mizo znotraj in naročim panin, lemon sodo in kofe. Na hitro poklepetamo od kod sem se pripeljal in kam sem namenjen, izvem, da skupine, ki prihajajo, kolesarijo iz Avstrije v Gradež, seveda gre za večdnevno potovanje. In res, med mojim počitkom se naberejo, vsi na električnih MTB. Ne prvič pomislim, kako bi jim šlo, če bi se jim spraznil akumulator oziroma če bi morali kolesariti izključno na 'lasten pogon'. Ne vem, nekako (še?) ne sprejemam elektrike, zdi se, kot bi šlo za kolo s pomožnim motorjem. Včasih smo mopedu rekli tako, sedaj za moj okus lahko tudi biciklu, le da je šlo prej za bencinski, sedaj pa za elektro motor. Nikoli ne reci nikoli, pravijo, ampak sam še vedno zagovarjam rekreacijo na lastno moč, peš, bicikel, smuči, se pač prilagodiš dnevni formi in počutju in včasih prevoziš, prehodiš ali presmučaš manj in počasneje, drugič več in hitreje. Kakorkoli že, vsak po svoje in vsakemu svoje.
Počitek in okrepčilo sta prijala, preden sem nadaljeval s potepom, sem izmenjal še par besed z gospo na blagajni. Še mandi, buona giornata in že sem bil nazaj na biciklu. Nisem še dobro zapustil Kluž, kar mi nasproti pripelje kolona, najmanj petdeset verjetno precej več njih. Bistveno več, kot sem jih prehitel med kolesarjenjem iz Jesenic do Mangrtskega jezera nedolgo tega. Do Tablje mi je šla vožnja še zlahka in kar urno od nog, potem pa se mi je poznalo, da že nekaj časa nisem kolesaril. Nič ne de, sem se menil sam s seboj, počasi se daleč pride. Res je bilo tako, niti ne tako počasi sem se vrnil v Žabnice, nekaj prej je celo posijalo sonce.
Doma, po tušu in slastni večerji, sem vzel računalnik v roke in pogledal kaj dogaja. Seveda sem prvo pogledal na FVG, kakšni so vremenski obeti za vnaprej in se skoraj glasno zasmejal, ko sem za iztekajoči se dan, torej danes, na začetku napovedi zagledal napis "aggiornamento". Če bi šel zjutraj pol ure kasneje od doma in pred tem še zadnjič pogledal napoved, bi videl, da v tem aggiornamentu piše, da bo prevladovalo oblačno vreme, koprenasta oblačnost, in da bo samo na obali nekaj jasnine. Naslednji dan sem na hribovskih forumih bral, da jih je kar nekaj bentilo nad vremenom, kajti naši vremenoslovci napovedi zjutraj niso spremenili oziroma popravili. Ne prvič tako.
Fajn potep je bil, zna biti, da eden zadnjih letos, če ne zadnji v teh koncih. Jesen je tu, prej ali slej se bo tudi ohladilo, in tako kot v letih dosedaj bom spet potoval v drugo smer, na laško obalo, tudi v Vipavsko dolino in Gorico. Obe Gorici pravzaprav. Z nekaj sreče tudi še v Humin, tam se da še pozno v jesen, če se le držiš ravnine in ne rineš v gore . . .
Ni komentarjev:
Objavite komentar