St. Lorenzen - Lesachtal ; gore, jezera in mir

Ker sem zaradi veliko sam postal malo samosvoj, se stvari, katere me veselijo, rad lotevam preudarno. Tudi tistih in takrat, ko nisem ne sam, ne samosvoj.

Lanski dopust ni bil izjema. Vse bi bilo, kot bi moralo biti, če bi bil sam, morda tudi malo samosvoj, tako pa je naneslo, da sem dopust stežka preživel, namesto polno doživel. Grdo te znajo prizadeti ljudje, katerim slabega nikoli nisi  želel, kaj šele storil.

Vedel sem, da se bom letos vrnil in vedel sem, da bo princeska z menoj.

Namesto dopusta sva, smo se šli počitnice.

Ker sem dolino že obiskal, tako poleti kot pozimi, sva doma s princesko naredila izbor vrhov, po katerih bi se želela potepati in temu primerno pripravila opremo. Vreme, sva si dejala, pa bo tisto, ki bo povedalo kdaj tja in kdaj drugam.

Sobotno potovanje na počitnice je bilo zabavno. Ceste so bile prazne in bilo je prijetno hladno. Promet v nasprotni smeri  pa je bil zgoščen in poln zastojev in temperature zunaj ohlajenega vozila so krepko presegale trideset stopinj. V počitniško domovanje sem se pripeljal, kot se pripeljem domov. Pač ista dolina, isti kraj in ista hiša kot lani. In enako prijazen sprejem. Prvi dan je bil precej podoben prvemu lanskemu, vsaj kar se popoldanske nevihte s točo tiče. Pozno popoldan se je zjasnilo in s princesko sva pretegnila tačke s sprehodom v bližnji in malo manj bližnji okolici.

Nedeljsko jutro je bilo jasno, zato sva se podala na Hoher Bösring. 

Že pozimi, med turno smuko, se mi je ta vrh prikupil in vedel sem, da bo ravno pravi tudi za pasje tačke. Pri biatlonskem centru Obertilliach je bilo zjutraj parkirišče prazno in niti pomisliti nisem upal, da bi znalo biti tako tudi, ko se vrneva z gore. Po pešpoti, v senci košatih smrek, sva se povzpela do počitniške hišice, se tam v v ličnem vodnjaku odžejala in po krajšem počitku zložno in složno, prek predvrha Zwiesel, prišla na vrh. Višje, na odprtem, je prijetno pihljalo, tako da je bila hoja po travnatih prostranstvih, vročini navkljub, prav prijetna. Sestopila sva  po isti poti in še preden je vročina prehudo pritisnila, sva že bila doma. Avgustovski nedelji navkljub, sva bila cel ljubi dan sama in samosvoja.

==> fotografije Hoher Bösring

Naslednja dva dneva smo preživeli v troje in se imeli še posebej imenitno.

Prvi dan so gojzarje nadomestili natikači, od oblačil pa so bile dovolj kopalke in majica. Zgodaj dopoldan smo se našli tam, kjer smo se zmenili, da se najdemo, nato pa smo se odpeljali do jezera Weissensee.  

Malce naprej od Neusacha, na severni strani jezera, smo vzeli pot pod noge in se sprehodili slabo urico daleč, da smo našli primerno osamljen prostorček v senci smrek in borov. Plavanju in čofotanju ni bilo ne konca ne kraja, vsake toliko sva se objela, midva in vsake toliko smo si ukradli kak poljubček, mi trije. 

Pozno popoldanski sprehod v samoto okoli cerkvice Sv. Radegunde je bil romantičen, večerja na balkonu v soju svečk pa nepozaben  zaključek čudovitega dne.

Dan zatem smo se odpravili v gore, tja, kamor še ni stopila naša noga, še manj naša tačka. 

Bärenbadegg (Bärenbadeck) je bil naša želja. Zapeljali smo se do jezerca Klapfsee, visoko nad dolino in se kar po cestici povzpeli do koče Porzehütte.

Od koče, kjer sva snedla slastno jagodno tortico, do sedelca Tilliacher Joch ni bilo daleč, tam je princeska malce počila na pripravni klopci, nato pa smo se po in ob grebenu povzpeli na vrh. Od sedla navzgor smo hodili po pravih visokogorskih travnikih, toliko raznolikega cvetja tako visoko že dolgo ne.

Povratek v dolino smo opravili kar med kravicami, konjički in žrebički, pač tam, kjer je bilo najkrajše. Kavico sva si privoščila na klopci s čudovitim pogledom na slikovite travnike z lesenimi hišicami, poljubila v slovo pa nekaj ur zatem, točno tam, kjer smo se dan poprej našli.

==> fotografije Bärenbadegg (Bärenbadeck)

Sreda in četrtek naj bi bila še lepa, a zelo vroča, tudi višje in visoko. Zato sva se s princesko odločila, da si pomagava z gondolo v sredo in s sedežnico v četrtek.

V sredo zjutraj sva se odločila za pot do Silliana, od koder sva se z gondolo povzpela pod tamkajšnje vršace. Prav dosti se nama ni ljubilo hoditi, tudi višje gori je bilo namreč precej vroče, zato sva se sprehodila samo do treh jezer ( Drei Seen ). 

Tam sva obrala nekaj okoliških vršičkov, si na samem malce oddahnila in okrepčala, princeska je tudi zaplavala v največjem od jezer in kmalu po tistem, ko je odbilo poldne, sva se odpravila proti domu. Prijeten dan in obilo novih gorniških želja, ne samo pasje potepuških, temveč tudi turno smuških.

==> fotografije Sillian - Drei Seen

V četrtek pa sva se s sedežnico, na kateri je princeska vidno uživala, iz Obertilliacha zapeljala do Connyalma in se nato peš odpravila na Golzentipp. Princeska je bila tokrat še posebej hitra, samo pol toliko sva potrebovala do vrha, kot je na smerokazih pisalo. Zna biti, da zaradi  oblačnega in vetrovnega vremena.

Med sestopom sva si ogledala lične lesene hišice, v katerih hranijo seno, vrgla nekaj kamenčkov v jezerce Jochsee, v gostišču sem si privoščil še kavico v slovo in že sva se peljala nazaj v dolino. Zvečer je vročina občutno popustila in padle so prve kaplje dežja.

==> fotografije Golzentipp

Petek je bil moker že zjutraj in preko dne se je le sem ter tja pokazalo sonce. Pohajkovanje po vasi in okolici, z dežnikom v eni roki ( bolj za vsak slučaj ) in fotoaparatom za beleženje spominov v drugi, je bilo prav prijetno in branje ob omamno črni na balkonu nič manj. Dan sva zaključila s prijetnim večernim potepom po bližnjih in malo manj bližnjih travnikih.

V soboto naju je ob šesti uri, skoraj še v mraku, prebudila pihalna godba. Na ta dan vasica praznuje cerkveni praznik in vsi vaščani so pražnje oblečeni. Vasica je polna stojnic z domačimi pridelki in ročnimi deli, preko dne se vrstijo razno razne kulturne prireditve, dan pa se zaključi z večerno veselico. S princesko sva po jutranji budnici naredila sprehod med stojnicami, si nato privoščila obilen zajtrk in kmalu zatem vzela slovo od prijaznih gostiteljev do naslednjič.

==> fotografije St. Lorenzen

Po lanskem dopustu je omemba Lesachtala imela grenak priokus. Letošnje počitnice so stvari postavile na svoje mesto in vsi trije se veselimo vračanj v tiste prečudovite kraje.

Princeskin rojstni dan

Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta okrogli nori svet.

Ljubezen naj gre vedno v cvet,
da bo lepši, da bo zaljši
ta prismuknjeni svet.

    (  Frane Milčinski – Ježek )

Tudi princeske imajo rojstni dan in čeravno ne vem, ali ga in če ga, kako ga praznujejo, sva midva njenega praznovala po najino. Dolg sprehod z obilo igranja na Najinem hribu in dva vroča poljubčka na smrček.

Pravljica o moji princeski je take vrste, da praznujeva kar dva rojstna dneva. Če prištejem še mojega, pravzaprav tri. Princeskin pravi in princeskin tisti, ko me je sprejela za svojega. Obletnica drugega bo tudi kaj kmalu na vrsti in takrat bova praznovala daleč od doma, visoko v gorah, na predzadnji dan najinih prvih počitnic.

Počitnice, recimo jim darilo za oba rojstna dneva, snujeva s princesko skupaj. Pogosto se uleže tik poleg mene, mi nasloni glavico v naročje in zre v ekran . . .  zna biti da uživa v fotografijah gora, dolin in jezer, ki jih nameravava obiskati.

Tisti dnevi med počitnicami, ko bomo in ne bova, pa bodo zagotovo še posebej imenitni.

Wolayer See - Lago Volaia

Mika me, mika, pot do obzorja,

kjer se Zemlja Lune dotika.

Mika, me mika, pot v vesolje,

od koder se Zemlja kot zvezda svetlika.

Mika, me mika, pa pika !

Pika, kakor neskončnost velika.

     ( Feri Lainšček )

Včasih se ti zdi, da čas beži. In drugič, da se ura nikamor ne premakne.

Pogosto se ti dogaja, da ti zmanjkuje časa. In redkokdaj ga imaš toliko, da bi dolgčas prodajal.

Nama je že v drugo uspelo raztegniti dan  na šestindvajset ur. Že v drugo sva zmogla enodnevno turo pričeti danes in jo končati jutri.  Najini princeski, ki ne nosi ure in nima koledarja, pa čas verjetno teče drugače . . . 

Jezero je čarobno in vrhovi nad njim čudoviti. Tokrat smo se odločili, da se bomo razvajali ob jezeru in tisto okoli in nad pustili za prihodnjič. Vroč čajček sva si privoščila v koči, kjer je bila tudi princeska dobrodošla, prigrizek smo si privoščili na trati ob jezeru in drobce romantične samote takrat, ko pač ni bilo nikogar blizu.

Imeli smo nekaj sonca, ravno toliko, da nas ni zeblo, ker je bilo kar hladno. Imeli smo nekaj malega dežja, ravno toliko, da smo navlažili vetrovki in dežnik. In na poti nazaj dol je nekajkrat zagrmelo, ravno toliko, da smo kak korak hitreje naredili.

Potovali smo skozi čudovite kraje, zato je kavica na klopci sredi romantične vasi prijala še bolj, kot prija po navadi in zato je bil sladoled v dolini še bolj sladkosned, kot je običajno.

Imeli smo se tako imenitno, da je dnevu zmanjkalo ur, zato smo dve ukradli prihodnjemu.

Hvala ti, ker skupaj nabirava Najine drobce trenutkov.

=> fotografije Wolayer See - Lago Volaia

Lanževica - Punta di Lausciovizza

Prišla sva, kot pride spomin,

kot da le vračava se iz davnin,

kot da že zrla sva neko jesen,

v luno nad pusto meglenih kopren.

    ( Feri Lainšček )

Ležala sva pod zeleno steno, lizala sladoled iz iste skodelice in živela življenje.

Ne da bi spregovorila eno samo samcato besedo, sva si povedala vse.

Kar verjeti nisva mogla, da je parkirišče popolnoma prazno, ko smo pripotovali na izhodišče. Obetal se je lep dan, da bo tako poln in popoln, pa si niti v sanjah nisva mogla predstavljati.

Vsi trije smo prešerne volje zagrizli v breg. Ker radi delamo krožne ture, smo za vzpon izbrali pot, ki je označena s številko 711 in za sestop tisto, ki ima k tej številki dodano črko "a".

Spodaj po gostem gozdu in višje po visokih travah z obilo cvetočega cvetja, nas je vodila pot do sedelca pod vzpetino Vene na Vršiču (po Tumi).

Vršni del Lanževice je krepko zaraščen, vrh označuje možic, trave segajo nekako do popka in prav veseli smo bili, da se je sonce skrilo za oblake. Bilo je manj vroče, občasno kar hladno in morebitni plazilci, ki bi znali biti skriti v tistih visokih travah, so bili manj verjetni.

Z vrha smo še malce nadaljevali proti Breškemu Jalovcu, nato pa nas je pot povedla levo navzdol nazaj in nižje skozi bukov gozd do zavetišča A.N.A. Monteaperta. Na sveže pokošeni trati pred zgradbo smo si privoščili izdaten počitek z nekaj jedače in pijače, moji dekleti pa še vsaka po eno kitico dremeža.

Kot vedno doslej, smo končali na začetku.

=> fotografije Lanževica