Povna peč

Sušec , sreda 22.3.2017 

Na prelazu je rosilo, višje deževalo, a sva vseeno šla.

V eni roki dežnik in v drugi sreča na vrvici ( princeska ).

Cesta kot cesta, ponekod še nekaj malega snega in kaka zaplata ledu. Peš pot od koče  do vrha pa blato vseh vrst, južen sneg do kolen in ledene zaplate pod listjem tam, kjer najmanj pričakuješ. 

Vremenskim razmeram navkljub prijeten potep !

Monte Amarianutte

Sušec , ponedeljek 20.3.2017

Ko sva se včeraj vračala iz Tolmeča in se peljala skozi Pissebus v Amaro in naprej proti domu, nisem niti v sanjah pomislil, da bova jutri, to je danes, spet tu. Čisto druge kraje in povsem drugo goro sem imel takrat v mislih. Potem pa sem zvečer preveril vremenske obete, pogledal v moje zapiske, kjer je želja glede gora in dolin za vsaj še pol naslednjega življenja in našel napisano čarobno ime Amarianutte. 

Na izhodišču ni smerokaza, ki bi kazal pot proti hribu, le na ograji mostička in na drevju ob kolovozu so bolli rossi, ki pokažejo kam. Šele po nekaj metrih je na drevesu zapisano ime hriba in ob kolovozu možic, da veš, da je smer prava. Čudovita pot po borovem gozdu naju je pripeljala pod hrib, kjer sva začela z vzponom po desni poti, po Troi di Martin. Vreme je bilo podobno včerajšnjemu ; zelo toplo, soparno in bolj kot ne oblačno.

Prvih nekaj ovinkov je bila pot dokaj položna, potem pa se je postavila strmo pokonci. Po ozki in mestoma zelo izpostavljeni poti sva jo ubirala v breg in na marsikaterem ovinku je bilo tako strmo, da sem imel koleno nevarno blizu brade. Vse do počivališča kake pol ure pod vrhom strmina ni popustila in je bila pot tako ozka in svet tako prepaden, da tudi če bi hotela prej počiti, tega udobno ne bi ne zmogla ne mogla. Na počivališču sem kar dolgo posedel na klopi in užival v čudoviti naravi. 

Ko sva se podprla, sva nadaljevala z vzponom. Sprva je kazalo, da se je strmina unesla, a je bilo kmalu skoraj še huje kot spodaj in do grebena sva se morala pošteno potruditi, saj je bila pot ponekod podrta in se nama je prst drobila pod podplati. Dvakrat, če ne trikrat, sem mislil, da je vzpetina pred mano že vrh in vsakič sem se uštel. Šele na koncu grebena, ki naju je povedel daleč v levo, sem prvič zagledal križ vrh Amarianutte. 

Ko sem sedel poleg križa je sonce končno zmoglo skozi oblake in naju obsijalo z nekaj sončnimi žarki. Spodaj Furlanska nižina, zgoraj divja pobočja Amariane, nekaj metrov vstran na katerokoli stran pa prepadne globeli in travnate strmali. Ko sva si privezala dušo, sva pričela s sestopom po poti Troi di Cjadin. Začetek je bil, kot da bi stopala v prepad, saj je pot vodila premočrtno navzdol, potem pa se je strmina kanček unesla in je pot začela voditi v okljukih po sicer izpostavljenem in strmem svetu. 

Sestop nama je šel kljub zahtevnemu svetu dobro izpod nog in hitreje, kot sem predvideval, sva zmogla do dna. Tam sva v senci pod borovcem še zadnjič posedela in se okrepčala, potem pa prešerne volje sestopila še tisto nekaj malega do avta.

Divje strmali, izpostavljena pota, čudoviti gozdovi, mir in tišina. Amarianutte me je očarala s svojo prvinskostjo, zato zagotovo ni bilo zadnjič.

Domov grede sem razmišljal o marsičemu. Tudi o tem, da sva včeraj opravila zadnjo turo pozimi, da je bila današnja do dvajset minut pod vrhom zimska in potem pomladna in da bo šele prihodnja prva res spomladanska.

=> fotografije Monte Amarianutte

Monte Strabut

Sušec , nedelja 19.3.2017

Hrib ni znan, pot nanj ni zahtevna in z njega ne moreš nadaljevati v gore, na višje vrhe. Nizek osamelec nad Tolmečom, a dovolj visok, da opraviš osemsto metrov navzgor in ravno toliko navzdol in dovolj prostran, da nanj vodi več poti. 

Začela sva v južnem delu mesteca, tam, kjer so ruševine starega gradu in kjer nekaj višje stoji stolp Torre Pricotta. Po uličici sva se sprehodila nad naselje do razpotja, kjer sva ubrala pot v desno, ki je obetala dve uri vzpona.  

Položni del poti prek travnikov je bil kmalu za nama in pot je postala mestoma presenetljivo strma. Nič narobe, saj sva tako hitro štela metre navzgor in kadar sva na kakem bolj odprtem ovinku pokukala v dolino, je bila ta vse globlje pod nama. Malo zaradi toplega in soparnega vremena in nekaj zaradi tempa mi je bilo vedno bolj vroče in ko sem si rekel, da se bom na tistem ovinku malce naprej navzgor slekel, je tam pričelo rahlo pihljati. Vetrc je prijetno ohladil ne samo pregreto čelo, temveč tudi telo, zato sva se ustavila le toliko, da sva se odžejala in razgledala. Naravnost navzdol je bil razgled imeniten, naravnost naprej vsled oblačnega vremena pač ne. 

Višje se je pot položila, še višje dosegla cesto in po tej sva kmalu zmogla do nekakšnega spomenika vrh Strabuta. Vrh je poraščen, na njem je veliko anten, zato sva raje sestopila nekaj nižje in si na suhih travah privoščila zaslužen počitek. Vmes sem pokukal na zemljevid in se odločil, da zgornji del sestopa opraviva v drugo smer, potem pa zavijeva nazaj in se nižje priključiva poti, po kateri sva se povzpela. 

Malo po cesti in več po pešpoti sva se spustila navzdol, da sva zmogla do že znane poti in nato po njej nazaj v dolino. 

Pri ruševinah gradu sva malce posedela na klopci in si še enkrat privezala dušo, potem pa odpotovala domov. Tolmeč sva zapustila po drugi cesti in tako tudi z avtom malce zaokrožila najino pot.

Med Trbižem in Ratečami naju je presenetilo nekaj kapljic dežja, vso pot do doma pa visoke temperature, nič kaj podobne zadnjemu zimskemu dnevu. Le kaj bo jutri prinesla pomlad ?!

=> fotografije Monte Strabut