Če se bodo vremenski obeti uresničili, zna biti, da bo vrh Kucerja kmalu pod snegom. In ker po strmih poteh nanj že v suhem presneto drsi, tam, kjer je na debelo nastlano s suhim listjem, si ped ali dve snega za povrh res nisem želel. Zato sva se navkljub ne preveč obetavnim vremenskim obetom odpravila na pot, saj sem si hrib želel vse od pozne pomladi in in mi ni bilo prav nič do tega, da bi obisk preložil na prihodnje leto.
Ko sva švignila prek mostu, zna biti, da je komaj zaznavno guganje princesko motilo, sva zavila levo in uživaško počasi nadaljevala do prvih hiš V gozdi (Gost), kjer sva pri lični kapelici zavila desno na pešpot 707. V vasi sva dobila družbo prijaznega psa, ki je bil nad princesko tako navdušen, da sem ga šele pri potoku uspel prepričati, naj se vrne domov.
Pot je postajala vse strmejša, ker pa sva zmogla stopiti počasneje kot običajno, naju strmi okljuki zlepa niso upehali. Ko sva grizla kolena navkreber sem pomislil na to, da bi bilo zanimivo, če bi mogel in zmogel na stara leta izračunati, koliko poti v višino in dolžino sem opravil v gorah od ranega otroštva dalje, merjeno v tisočih kilometrih in koliko milijonov korakov je bila dolga moja gorniška pot ?! Ko sva se po z iglicami posuti poti vzpenjala skozi čudovit borov gozd, sem dobil občutek, da je skoraj tako kot ob Jadranu, le plaža je nesramno strma in do morja je hudo daleč, višje, v bukovem gozdu pa je že bilo tako, kot sva na poteh v hribih in gorah navajena. Pot je bila mestoma skoraj prepadna, če bi bila vodila prek skalovja, ni rečeno, da ne bi sem ter tja napeli kak meter jeklenice, da bi si z njo pomagal prek najstrmejših mest.
Dvakrat, morda trikrat, sem mislil, da je vrh pred menoj že vrh, pa ni bil, ker ni bilo križa zgoraj, potem pa sva ga le ugledala in kmalu tudi otipala in takoj zatem sedla k zasluženemu počitku. Vreme nama ni šlo na roke, sonca nikjer, da bi naju pogrel, zato sva počila le toliko, da sva nekaj malega snedla in se odžejala, potem pa sva sestopila na drugo stran. Daljši počitek sem princeski obljubil spodaj, na planini, češ, tam ne bo tako hladno, pa še sonce se morebiti zmoti in pošlje kak žarek skozi temne oblake.
Sprva dol, nato gor, pa malo sem in malo tja naju je vodila pot, preden je šlo samo še navzdol. Po strmem pobočju, na debelo postlanem s suhim bukovim listjem nama je drselo bolj, kot nama včasih po snegu, od razpotja nekaj nižje pa vse do planine še nižje pa nama je bila zložna pot v velik užitek, saj nama ni bilo potrebno paziti na vsak korak. Na planini sva pred zavetiščem dalj časa posedela, princeska je tudi legla, počitek je obema dobro del, suhe fige in banana še bolj, potem pa sva nadaljevala pot v dolino.
Po poti 703 sva se spustila do struge potoka Rio Nero, se v tolmunu pod slapom odžejala, potem pa na drugi strani nadaljevala po čudoviti stezi visoko nad sotesko do ravnine, kjer sva kmalu prišla do razpotja, kjer naju je smerokaz usmeril desno prek mostu nazaj v Tigo. Nedaleč naprej sem pozdravil moža, ki je delal pred hišo in mu na vprašanje od kod odgovoril, da zaključujeva "anello del monte Cuzzer". Seveda je takoj ugotovil, da nisem iz njihovih krajev in ko sem mu povedal od kod sem, mi je po naše dejal nekako takole: škoda ni bilo sonce . . . oblaki visoko, si videl Kanin ? . . . Ljubljana lepa . . . žena greva rada tam, ni daleč . . . Odvrnil sem mu, da je tudi Rezija čudovita, da jo pogosto obiščem in da se bom vedno rad vračal v to prekrasno dolino. Nasmešek na njegovem licu je bil zgovoren . . . Ni bilo prvič, da sem slišal domačo besedo v Reziji, se pa le to zgodi redko, zato se me vsako tako srečanje, tak pogovor, globoko dotakne.
Do mostu, prek katerega sva zaključila potep ni bilo daleč, od tam do Ukev, kjer sva spet nakupila zvrhano košaro dobrot, pa prav tako ne.
Premik ure nedavno in oblačno vreme sta bila kriva, da je bilo zunaj že mračno, ko sva odpotovala proti domu in je bila zunaj že trda tema, ko sva stopila skozi domače duri.
Mar bo sneg res pobelil breg in če, kdo ve, kam naju pota prihodnjič povedejo . . .
=> fotografije Monte Cuzzer - Kucer
