Veli vrh, Brestovica, Obzova in Zminja

Veliki traven, sobota 11.5.2019

Če ne gre, ne gre, sem si rekel, ko sem v petek prebiral vremenske napovedi. Sneg, dež, oblaki in megla. Kam naj se dava, sem razmišljal, iščoč kraj, kjer bi bila vremenska napoved obetavnejša. Ko je puška že skoraj pristala v koruzi, se mi je končno utrnilo.

Med prebiranjem opisov načrtovane poti sem princeski, ki je dremala tesno ob meni, prišepnil, da greva prihodnji dan na morje. Na otok. Kot da je ne zanima, saj ni ne odprla oči, ne zastrigla z ušesi. Potem sem ji glasneje dejal, da bova šla na otoku v hribe. V trenutku se je dvignila in veselo mahala z repkom, nič manj veselo je tekala za menoj, ko sem pripravljal vse potrebno za potep. Ker sem v vremenski napovedi zasledil tudi temperaturo morja, sem kopalke in brisačo s težkim srcem pustil doma.

Do Reke je pot minila kot bi trenil, saj mi je po nekaj zaporednih obiskih Grobniških Alp cesta do tistih krajev že precej domača. Ko sva prišla po mostu prek morja, sva se zapeljala v Punat, kjer sem v turistični pisarni dobil zemljevida, potem pa nadaljevala do prelaza Treskavac, kjer je bilo najino izhodišče. Vajenemu dežja in nizkih temperatur doma v zadnjih dneh, mi je takoj, ko sem stopil iz avta, postalo pošteno vroče. Tudi princeska je sopihala bolj kot običajno, ko sva vzela pot pod noge. Strma asfaltna cesta nama je bila odveč, šele ko sva stopila na pot, sva lažje zadihala in nama je korak stekel kot se spodobi. Veli vrh, prvi od štirih, ki sva jih nameravala obiskati, je bil videti dokaj blizu.

Na razpotju so se poti razcepile na vse strani neba, midva pa sva nadaljevala po tisti, ki je ni bilo. V bližini sem videl ograjeno njivico, kjer so se pasle ovce, in jezerce Lokva Kaljužina, zato sva stopila do tja, da sem naredil nekaj posnetkov in se razgledal. Markirana pot proti Velemu vrhu je šla precej bolj desno, ker pa je bil teren lahko prehoden, sva nadaljevala po svoje. Že blizu grebena je svet postal bolj razbit, skale ostrejše in podobne melišču, zato sem princesko do stika z markirano potjo raje nesel. Od tam do vrha sva imela samo nekaj korakov in kmalu sva stala pri obeležju vrh najinega prvega hriba na otoku. Z mladeničem, ki je prišel gor iz druge strani, sva malce poklepetala, potem pa me je princeska odpeljala naprej. Razgledi so bili imenitni, tako na bližnji Cres, kot proti Reki, Učki in Grobniškim Alpam.

Skala na poti ni bila tako ostra, kot sem se bal, zato princeska ni imela težav, ko je šibala po njej. Pod Brestovico sva srečala še štiri, ki so šli v drugo smer kot midva, potem pa srečevanj do konca ture ni bilo več. Sonce je prijetno grelo, vetra pa je bilo ravno prav, da nama med hojo ni bilo vroče in naju med počitkom ni hladilo. Vrh Brestovice sva poskrbela za lakoto in žejo, jaz sem se s pomočjo zemljevida tudi razgledal, potem pa sva nadaljevala naprej proti Obzovi. Dol in gor naju je vodila pot, tudi sem ter tja, in ker je bil teren na pogled enak, kamorkoli si pogledal, sva včasih tudi zgrešila komaj vidne markacije. Najvišji vrh otoka Krka, Obzova, ne izstopa kaj dosti od okolice. Skalnata piramida in tablica z napisom, da veš, da si na vrhu. 

Pogledal sem, kje se začne pot, po kateri bova sestopila, potem pa naju je čakal precejšen spust pred zadnjim vzponom na Zminjo. Pod Obzovo sva prišla do krasnega travnika in gozdička, ograjenega s suhim zidom, kjer so se pasle ovce. Te so bile bolj plašne, kot tiste pod Velim vrhom, saj so hitro stekle stran, ko sva prišla bližje. Do Zminje je bila pot na nekaj koncih spet takšna, da sem princesko nosil, zadnjih nekaj metrov do vrha pa je opravila sama. Kaj bi se mučile njene drobne tačke, ko pa je v naročju bolj udobno. Razgledi so bili vso pot imenitni, tod pa sta se videla še Draga Bašćanska in Baška, kraja, ki ju obiščeva po turi. Razgledi so seveda segli tudi naprej, proti Rabu, Prviću, Golem otoku ter na celino, proti Senju in okolici.

Kot običajno sva tudi današnji potep zastavila tako, da sva večji del sestopa opravila po drugi poti. Z Zminje sva se še enkrat povzpela na Obzovo, potem pa sestopila v dolinico, imenovano Na Plakari. Pot je peljala mimo dveh jezerc, tam jim rečejo lokve, kjer se je paslo veliko ovc. Če so bile tiste pod Velim vrhom zvedave, saj so naju z zanimanjem opazovale, in tiste pod Obzovo plašne, saj so jo urno ucvrle stran, ko smo se zagledali, so bile te ob vodi predvsem glasne. Tako glasnega blejanja že dolgo nisem slišal, pa se z ovcami kar pogosto srečujem v gorah. Po travah hitreje, po kršu nekaj manj, sva jo drobila navzdol in ko sva prišla do Kaljužine je bil krog zaključen, potep sam pa še ne.

Do avta naju je čakala nebodijetreba cesta, ki nama je bila navzdol grede še bolj odveč, kot nama je bila navzgor. Princeska se je zleknila v svojem boksu, jaz pa sem si nadel poletna oblačila in obutev, saj naju je čakala pot v Baško in potep ob morju.

Ko sem v  Cicibeli zobal okusne kalamare, srkal hladno pivo in se razgledoval po rahlo vzvalovanem morju in hribih nad njim, sem zaslišal prijetno glasbo (klikni za poslušanje). Vse skupaj, morje, spomini, opravljena tura, pesem in še kaj, je ustvarilo nepozaben trenutek, tako čudovit, da so mi po licih pritekle solze sreče...

Med potovanjem domov sem kot običajno več razmišljal o novih potepih, kot o pravkar prehojeni poti. Zna biti, da bo s Krkom podobno kot z Grobniškimi Alpami in se bodo obiski nadaljevali. Ne zapored kot tam, a vsake toliko zelo verjetno...

-> fotografije Veli vrh, Brestovica, Obzova in Zminja

Nebesa, Gornik, Grleš, Sljeme in Osoje

Veliki traven, četrtek 2.5.2019

Veselil sem se novega potepa po Grobniških Alpah, saj so me ti konci resnično prevzeli. Že prva tura me je navdušila, čeravno se je vreme kujalo in zato ni bilo kaj prida razgledov. Tudi zaključek je bil malce drugačen, kot bi znal biti v lepšem vremenu. Nadaljnja dva potepa sta navdušenje samo stopnjevala. Travnati grebeni, ozka soteska, pragozdu podobni gozdovi in ostra, bela skala na posameznih vrhovih. Nizke, skrivenčene bukve v pravljičnem gozdu. In medvedi oziroma njihove sledi v snegu in blatu. Naj si gre za hojo po komaj vidnih stezah, kjer so markacije ob poti že povsem obledele, po gozdnih cestah ali za poplezavanje po skalnatem terenu, ki vodi na vrh, povsod se mi je odmaknjenost od sveta zdela mnogo večja kot drugod. In precej drugačna. Glede medvedov sem bil do pred kratkim prepričan, da je srečanje malo verjetno. Potem pa sem v knjigi o Velebitu prebral, da medved ni medvedu enak. Večina se jih umakne, ko zasliši ali začuti človeka, se pa najdejo tudi taki, ki so zvedavi in gredo pogledat, kaj jih je zmotilo. Sedaj, po prebranem, nisem prepričan, kaj je bolje. Biti tiho ali opozarjati nase. Ne vem namreč, koliko zvedavih zverin je doma v teh krajih, če sploh kakšna.

Začetek tokratnega potepa je bil nekaj kilometrov naprej od smučišča Platak. V primerjavi s prejšnjimi tremi, gledano na zemljevid, bi lahko rekel desno zgoraj, namesto levo spodaj. Po gozdnih cestah in pešpoti sva hitro prišla do opuščene gozdarske koče pod Crnim vrhom. Nadaljevanje proti Nebesom nama je bilo znano, saj sva tod že hodila.

Ko sva prišla pod Nebesa, sem mislil, da sva nad njimi in je nad razpotjem samo neka kota v grebenu. Potem sem zagledal tulec, s katerimi označujejo vrhove, in ko sem se povzpel do tja, je bilo presenečenje precejšnje. Stal sem vrh Nebes in to že drugič. Prvič je bilo na turi skozi Mudno dol, takrat sva se na vrh povzpela od zgoraj, in verjetno je bilo to krivo, da sem se malce zmedel. Kaj dosti se nisem obremenjeval, kvečjemu sem bil vesel, da sva turi dodala vrh, ki sicer ni bil v mojem itinerarju. Razgledi na morje, otoke in okoliške vrhove so bili čudoviti, videlo se je veliko že obiskanega in še več tistega, kar morda nekoč še bo.

Po širokem slemenu sva prišla v gozd, kjer so rasle čudovite bukve. Imel sem občutek, kot da sva v galeriji, kjer je vsako drevo umetniški izdelek. Kar verjeti ne moreš, kaj vse zmore narava. Mestoma precej strma pot naju je kmalu pripeljala na Gornik. Grleš je bil od tod videti kar daleč, poleg tega naju je do tam čakal še precejšen sestop.

Če sem v nadaljevanju imel občutek, da sestop traja precej časa in da sva se spustila zelo globoko, mi je strm vzpon, ki je sledil, minil hitro in lažje, kot sem predvideval. Nekje tukaj sva v blatu prvič uzrla sledi medveda, katere sva potem videla še nekajkrat. Pogosto so vodile po poti v smeri najinega potepa... Vreme se je obrnilo na slabše, sivi oblaki so prekrili nebo in v daljavi je bilo slutiti, da zna tam že deževati.

Z Grleša sva nadaljevala proti Sljemenu. Ko je markirana pot začela zavijati proti levi, v smeri Osoj, sva se čez drn in strn odpravila desno navzgor, saj sva menila, da je Sljeme v tej smeri. Ko sva prišla na vrh, tam ni bilo ničesar. Ne poti, ne markacij, še medvedovih sledi ne. Zato sva po občutku nadaljevala v smeri, za katero sva menila, da naju bo pripeljala na markirano pot nekaj naprej od tam, kjer sva jo zapustila. Ker je gozd gozdu podoben, poti pa ni bilo nobene, sva si iskanje olajšala z uporabo navigacijskega programa na telefonu. Ta nama je razodel v kateri smeri morava iskati pot in res sva jo kmalu našla. Ko sva nadaljevala po njej, sva prišla do smerokaza, ki je kazal, da pot na Sljeme vodi v levo. Šment, sem si mislil, kaj pa je zdaj to. Kasneje, že doma, mi je pogled na zemljevid hrvaške geodetske uprave razodel, da je Sljeme precej veliko področje, kjer sta kot vrh označeni dve koti. Ker v nobenih opisih nisem zasledil, da bi imelo Sljeme dva vrha, predvidevam, da je višji od njiju tisti, ki naj bi bil pravi. Konec koncev nanj vodi tudi markirana pot in sta zgoraj vpisna knjiga in žig.

Kakorkoli že, nadaljevala sva proti Osojam, katere so bile lepo vidne z razgledne točke blizu vrha Sljemena. Nekaj naprej od križišča gozdnih cest sva se odločila, da z vzponom nadaljujeva po strmem slemenu, na katerem sva višje ujela markirano pot in se po njej povzpela do vrha. Vrh je še kar razgleden, lepo sva videla razgledno točko na Sljemenu in vrhove v okolici, tako tiste, ki sva jih obiskala danes, kot nekaj njih, na katerih sva bila pred časom.

Ker je bilo oblačno in hladno, tudi pihalo je, sva se odločila, da si počitek privoščiva nekaj nižje. Po markirani poti sva sestopala po gozdu in se nižje usmerila na travnata pobočja, ki so naju privedla do kolovoza pod Vidaljem. Še enkrat sva si privezala dušo, potem pa nadaljevala naprej, nazaj na izhodišče. Do tam naju je čakala kar dolga pot, na kateri sva ne enkrat morala tudi navzgor. Vreme se je obrnilo na boljše in ko sva končala, je spet sijalo sonce.

Krasen dan sva zaključila tam kot običajno, le da sva tokrat kavico popila na terasi.

-> fotografije Nebesa, Gornik, Grleš, Sljeme in Osoje

Monte Festa (2019)

Veliki traven, sreda 1.5.2019

Težko pričakovane prvomajske počitnice so se začele s slabim vremenom. Nižje dež, višje sneg. Hočeš, nočeš, sva morala spremeniti najine načrte in oklestiti plan potepov. 

Imeniten razglednik nad sotočjem Bele in Tilmenta mi je že dvakrat pričaral prekrasen dan, zato sem bil prepričan, da naju s princesko tudi v tretje ne bo razočaral. 

Na izhodišče sva se pripeljala ravno ob pravem času, da sva zasedla zadnje parkirno mesto pred zapornico. Princeski se ni mudilo iz svojega boksa. Kar leže je opazovala okolico in mirno čakala, da sem se pripravil na potep. Tudi začela je lenobno in prav mi je bilo tako, saj sva na začetku morala nekaj časa po cesti.

Med ogrevanjem po asfaltu, kasneje makadamu, sem se spomnil svojih minulih obiskov tod, časa, ki je bil, in ko sem šel s spomini še malce nazaj, skoraj nisem mogel verjeti, koliko vsega je bilo v zadnjih desetih letih. Spominov za nekaj knjig, morda celo za knjižno zbirko. Deset let, obdobje, za katerega bi lahko dejal, da v njem živim že četrto življenje. Ko sva zavila s ceste v gozd, sem se vrnil v danes in začel uživati tukaj in sedaj. Dan je bil čudovit in spodobilo se je prisluhniti izreku, ki ga pripisujejo rimskemu pesniku Horaciju: 'Carpe diem, quam minimum credula postero.'

Ko sva stopila s položne ceste na strmejšo pot v gozd, je princeska stopila hitreje. Kot da sta ji asfalt in makadam odveč, saj je višje, ko sva spet stopila na cesto, takoj upočasnila korak. Kmalu sva prišla do razgledišča, s katerega je imeniten razgled na jezero Cavazzo, na Karnijske Alpe in na Furlansko nižino. Nekaj višje sva pri kapelici dobila družbo; lahko se razume tudi tako, da sva se pridružila midva, in skupaj smo nadaljevali navkreber.

Princeska je urno drobila po poti in kaj kmalu smo spet stopili na cesto, po kateri smo imeli samo še nekaj korakov do utrdb, od tam do vrha pa ni bilo daleč. Kmalu smo raziskovali tunele, ki vodijo med posameznimi utrdbami in skozi enega od njih prišli na vršno ploščad, kjer spomenik in zastava označujeta vrh. Vrha sta pravzaprav dva; ta, na katerega pripelje pot skozi tunel in stranski vrh, na katerega ni označene poti. Po zemljevidih sodeč naj bi bil stranski tudi glavni, a glej ga šmenta, tudi tokrat sem pozabil pogledati, ali nanj vodi kakšna stezica.

Klepet med vzponom in na vrhu samem je bil nadvse prijeten. Kar verjeti ne moreš, kako je svet majhen, vsaj kar se skupnih znank in znancev tiče. Beseda se je dotaknila tudi tistih, ki niso več z nami, in takrat se še bolj zaveš, kako dragoceni so trenutki tukaj in sedaj. Kaj veš, kaj bo jutri, še manj, ali jutri sploh bo...

Malico smo si privoščili pri spodnji utrdbi, tudi princeska ni bila prikrajšana, potem pa smo vzeli slovo in šli vsak svojo pot. Ena proti San Simeone-ju in midva proti dolini. A., hvala za družbo in prijeten klepet. S princesko te lepo pozdravljava.

Sestop sva prav tako opravila po bližnjicah skozi gozd in ker sva bila urnih nog, kmalu prišla do ceste in po njej do avta. Princeska je šla počivat v svoj boks, jaz pa sem si vzel čas in malce posedel na bližnji klopci. Recimo, da sem se počakal, preden sva se odpeljala domov. 

Če sem bil še dan ali dva pred tem malce žalosten in razočaran, ker nama jo je vreme zagodlo, je današnji potep postavil stvari na svoje mesto. Krasen dan!

-> fotografije Monte Festa (2019)