Palmanova - mesto trdnjava ( la Gran Fortezza )

Usoda vodi tistega, ki ji sledi, in vleče tistega, ki se ji upira. 

                                        ( Plutarh ) 

Spet je jesen, čas za potepanja ob obali in krajih tam blizu. Pogosto odkrivava že znane kraje po še neznanih poteh, nekaj manj pogosto pa se odpraviva tja, kjer še nisva bila. O Palmanovi, mestu trdnjavi, o njenem obzidju in starem delu mesta s trgom in katedralo, sem razmišljal že pozimi, kmalu po ogledu Marana. In se spet spomnil nanjo, ko smo se nedavno po prijetni gorski turi pomenkovali ob pijači.

Navkljub temu, da nam plamencev ni bilo dano videti, ker so že nadaljevali svojo pot, ovinek do Fossalona blizu Gradeža ni bil odveč, saj je bilo drugih ptic veliko, tudi velikih. Pa še pot do tja in od tam do Palmanove je zaradi dodatnega ovinka ali dveh postala skoraj potovanje. 

S princesko sva bila v prijetni družbi, saj smo se v troje odpravili na čudovit potep okoli obzidja Palmanove. Vreme nam je šlo na roko, saj je bilo toplo, megle ni bilo več, zato smo videli veliko in daleč in ker tudi dežja že dolgo ni bilo, je bila pot suha, brez blata. Tam kjer nas je pot vodila ob vodi so v vodi plavale račke in na bregu rasle vrbe, tam kjer vode ni bilo smo hodili ob obzidju in mimo ostankov utrdb in tam kjer je bil manjši slap je bila tudi miza in klopi, zato smo si tam privoščili počitek in se okrepčali. Če si zaprl oči in poslušal glasen šum slapu ter pustil domišljiji prosto pot, si se zlahka preselil v Zadnjico, nekam na samo ob Krajcarco. Recimo . . . 

Po počitku in potem, ko smo opravili še z zadnje četrt poti, smo se odpravili še v mestece, si ogledali katedralo Dogale in se sprehodili po trgu, kjer so imeli neke vrste pasjo razstavo. Malce gneča in malce hrup preglasne glasbe sta bila kriva, da se nam ni ljubilo posedeti v enem od lokalov na trgu.

Za začetek smo videli dovolj, da nas je zamikalo videti še več. Kaj smo videli in kaj morebiti še bomo, se da prebrati in pogledati na:

=> Palmanova .I. ( klik )

=> Palmanova .II. ( klik )

Nazaj grede smo prav tako naredili ovinek do obale, da je bila tudi pot domov potovanju podobna.

=> fotografije Palmanova - mesto trdnjava ( la Gran Fortezza )

Tosc

Solnce sije na sive robove,
ki jih poljublja jutranji hlad,
te sive ostrine, té proste vrhove,
té imam rad.

              ( Srečko Kosovel )

Ravno ob pravem času sva s princesko odpotovala zdoma, da sva dobila še zadnje primerno parkirno mesto na koncu ceste. Ostali so morali pustiti svoja vozila na manj primernih.  

Do Konjščice nisva imela daleč in ker sva do tam imela senco, nama tudi vroče (še) ni bilo. Na planini pa je sonce že precej grelo, zato sva se tam malce osvežila in nadaljevala v kratkih rokavih. Vsaj jaz. 

Ker je princeska zmogla zložen tempo je bila hoja v užitek in čeravno se mi ni zdelo, da hitiva, sva jih kar nekaj dohitela in prehitela še pred Jezerci. Tam sva spet prišla v senco in vzpon do Studorskega prevala je bil vse kaj drugega, kot bi bil pod žgočim soncem. Zlahka sva ga zmogla, zato se na prevalu nisva kaj dosti mudila, temveč sva počasi nadaljevala najini gori naproti. 

Po krajšem spustu sva pričela z dolgim prečenjem, kjer je bilo iz ovinka v ovinek bolj vroče. Ko sva zmogla do odcepa, kjer se je najina pot usmerila strmo navzgor, je že prav poletno grelo. V nebroj okljukih sva nizala korake navzgor in ko se mi je princeskin tempo zazdel skoraj že prehud, je pričelo rahlo pihljati in hoja je bila koj precej lažja. Do vršnega platoja ni bilo daleč, kmalu sva zagledala teme očaka in nekaj korakov naprej tudi najin vrh. 

V kotanji ob poti sva našla nekaj snega, katerega sva oba malce polizala in po katerem se je princeska z naj veseljem povaljala, kmalu zatem pa že sedla na mehke trave na vrhu. Bilo nas je kar nekaj zgoraj in v takih primerih se s princesko posedeva nekam bolj na samo in se delava, da sva sama. Po tem, ko sva malce počila, sva se lotila dobrot iz nahrbtnika in kar dolgo je trajalo, da sva snedla vse, kar sva imela s seboj. Preden sva pričela s sestopom, sem se še malce sprehajal sem ter tja, da sem zmogel zajeti razglede, ki so se ponujali na vseh straneh neba.

Deset minut pod vrhom, dol grede, sva srečala prijateljico, s katero smo se potepali dan prej, ki se je s hčerko odpravila na taisto goro kot midva in od srca smo se nasmejali, češ kako majhen je svet. Da je res majhen, pa se je pokazalo še deset minut kasneje, ko sva se srečala s kar nekaj njimi, s katerimi smo pred leti turno smučali od zgodnje zime do pozne pomladi. Malce smo poklepetali in zna biti, da se prihodnjo zimo spet kam skupaj odpravimo.

Prečenje pobočij do Studorskega prevala, s krajšim vzponom vred, sva zmogla lažje, kot sem mislil, da bova, potem pa sva bila do Jezerc spet v senci, ki nama je še kako dobro dela. Od tam do Konjščice ni bilo daleč, naprej do avta še manj. 

Ko sem doma pogledal, kje vse sva se letos po domačih gričih, hribih in gorah potepala in kdaj nazadnje, sem bil osupel. To je bila šele osma tura pri nas, čeravno vse od začetka leta vsak konec tedna kolovrativa naokoli.

=> fotografije Tosc

Ojstrnik

Oj, rad se podajam
v dolíno ljubó,
Pa rajši zahajam
na stermo goró.

Od tukaj v daljávo
poglèd se odprè,
Ozráčje pa zdrávo
prijétno mi je.

                 ( Fran Serafin Cimperman )

Na Ojstrnik smo si želeli že prej, pa sta nam dež in sneg prekrižala načrte. Minulo soboto dežja ni bilo, snega še manj in bilo je, da lepše ne bi moglo biti.

Kot običajno smo se dobili v Trbižu oziroma tam blizu, nas pet, in ker je moj nekaj večji od njegovega, sem jaz zapeljal do konca ceste nad Ukvami. Ta peta, ki je bila prvič z nami, je bila črna in kosmata, velikosti XXL, zato je potovala v prtljažniku.

Pot, na katero smo se odpravili, sem že večkrat prehodil, nazadnje z mojima pikico in princesko. Spomini, ki jih je bilo polno na vsakem koraku, so bili tako živi, kot da bi bilo včeraj.

Zložno smo se povzpeli do sedla Pleče, se tam malce razgledali, nato pa nadaljevali do bližnje vzpetine Na Žebranju, kjer stoji lična cerkev Marije Snežne. Vreme je bilo prijetno toplo, razgledi krasni in ker so bile tam miza in klopi, smo si  privoščili nekaj počitka. 

Za nekaj minut sem se umaknil v cerkev in se prepustil spominom, potem pa sem posedel zunaj z ostalimi in ko smo se okrepčali, smo nadaljevali proti Bistriški planini. 

Iz doline do tod in od tod do tja smo pohajkovali skoraj sami, na planini pa je bilo kar nekaj gneče in od tam do vrha in nazaj nič drugače.   

Večina njih, pohodnikov in kolesarjev, je bila prav tako iz naših krajev in ko smo počivali na vrhu je bilo, kot da bi bili v domačih gorah.  Prvo smo se povzpeli na desni vrh, kjer stoji velik križ, od tam pa po grebenu na levega, na katerem stoji manjši. Tudi  na vrhu nam je šlo vreme na roko, saj je bilo toplo, brez vetra, tako da smo med počitkom bolj ležali, kot sedeli. 

Do planine smo sestopili po že znani poti, tam pa smo zavili v smeri sedla Lom, proti koči Nordio - Deffar. Tako kot navzgor tudi navzdol nismo hiteli, lepo zložno smo sestopali in se vmes prijetno pomenkovali. 

V koči, oziroma na terasi pred njo, smo si privoščili kavico, potem pa sestopili še tisto nekaj malega do izhodišča.  

Imeniten dan je bil in čudovita tura. Zna biti, da ga ponovno obiščemo pozimi, z druge strani in s smučmi na nogah.

=> fotografije Ojstrnik

Monte Tamai, Monte Dauda in Monte Arvenis

Šumijo, šumijo vrhovi
v mračne jesenske dni.
Jaz pa hodim v samoti
in me duša boli.

              ( Anica Černej )

Želel sem si, da bo današnji dan nekaj posebnega, da bo zadnji oktobrski dan lep spomin na lani, ko sva se na taisti dan z mojo pikico zadnjič odpravila v hribe. Ne vedoč, da je zadnjič ...

Tokrat sva se zapeljala skoraj do konca ceste, čeravno je bil makadam precej načet in četudi je nekajkrat malce zaropotalo pod podvozjem in pustila vozilo tik pred zgornjo planino. 

Okoliške gore so žarele v jutranjem soncu, ko sva začela in občutja so bila taka, da sem vedel, da bo dan imeniten. 

Prešerne volje in ubranega koraka sva se hitro povzpela do škrbine, sedelca Arvenis, kjer sva se razgledala glede nadalje poti, potem pa nič manj prešerno in ubrano opravila še z drugo polovico vzpona in ni minila ura hoje, že sva sedela vrh Monte Tamaia. 

Ni jih besed, ki bi zmogle opisati razglede v gorah na tak dan, potrebno jih je doživeti. Prav dolgo se nisva zamudila zgoraj, saj sem imel še precej za bregom in je bila še dolga pot pred nama. 

Nazaj do škrbine sva bila hitro, tam pa sva zavila na drugo stran, proti planinama Agareit in Meleit, do kamor sva imela dobrih tristo metrov sestopa. Kaj to pomeni nazaj grede sem vedel, ali je princeska tudi, ne vem. 

Malce za planino Meleit sva prišla na že znano pot, saj sva tam hodila spomladi, ko sva zaradi slabih snežnih razmer obrnila malce pod Monte Daudo. Tokrat nama ni nič ponagajalo, vse je bilo še lepše in prijetnejše, kot bi si lahko želel in po uri in pol preganjanja dol in gor sva sedla na suhe trave tik križa vrh Monte Daude.

Ko sem ležal na suhi travi, tako, da sem se zmogel daleč, res daleč razgledati, sem pomislil, da so pravzaprav to, sedaj in tu, nebesa. Veliko rumeno sonce na nebeško modrem nebu, rahel vetrc in tišina, ki šepeta, če ji le znaš prisluhniti. Kako lepo je lahko življenje . . . in kako kruta zna biti usoda. Oziroma tisto, kar mislimo, da usoda je. 

Ko sva se naužila sonca in tišine, ko se je srce umirilo in se je duša spočila, sva sestopila na sedelce Meleit in tam spet zagrizla v breg. Nazaj do sedelca Arvenis kake hude strmine pravzaprav ni bilo in tudi tistih tristo in nekaj metrov vzpona sva zmogla lažje, kot sem mislil, da jih bova. 

Počitek in izdatno okrepčilo na Monte Daudi sta se nama obrestovala in ko sva prišla nazaj na že znano pot sva, ne da bi počila in ne da bi  upočasnila korak, nadaljevala na Monte Arvenis. Ni minilo dosti časa in tudi daleč ni bilo, da sva zagledala križ nad nama in kmalu sva drugič ta dan zobala dobrote iz nahrbtnika. Vmes sva se razgledovala po prehojeni poti, ki je bila videti kot na dlani. 

Monte Tamai in Monte Arvenis sta tako blizu vsaksebi, da ju običajno vsi povežejo v eno turo, kjerkoli že je izhodišče. Monte Dauda pa je nekako izven, čisto na drugi strani, in se nanjo običajno odpravi iz Fielisa. Jaz sem jo vključil v turo (tudi) zato, ker nama spomladi ni uspelo in (tudi) zato, ker sva s princesko vajena in navajena, da kaj po najino ušpičiva. Četudi ni čisto v skladu z opisi in običaji.

Z vrha Monte Arvenisa se je lepo videlo planino, kjer sva pričela in najino vozilo, ki naju je čakalo tam blizu. S težkim srcem, vsaj jaz, sva se poslovila od vrha in prekrasnih razgledov in se napotila v dolino. Prešerne volje in ubranega koraka sva se vrnila do avta.

Dan sva zaključila tam doma, v Solkanu. Spet smo bili vsi skupaj, zato in ne samo zato smo se zapeljali nad mesto na palačinke, pred in po tem pa doma ob kavici prijetno poklepetali. Lepo se je spominjati, četudi so najlepši spomini pogosto najbolj boleči. 

Nešteto svečk je svetilo v noč, ko sem pokleknil k moji pikici in ji dal svežo vejico rušja. Ji prižgal lučko, da ji sveti tam, kamor bom nekoč odšel tudi sam. Dolgo sva bila skupaj, v tihi, temni noči, preden sem se objokan poslovil od nje. 

Bil je dan, kot sem si želel, da bo. Bil je nekaj posebnega, še več, bil je pravljičen.

=> fotografije Monte Tamai, Monte Dauda in Monte Arvenis